VSL sodba in sklep II Cpg 994/2014

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe se zavrže.

II. Pritožba v preostalem delu se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 131367/2009 z dne 17. 9. 2009 v izreku razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 324,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35,14 EUR od 26. 2. 2009 dalje do plačila, od zneska 35,05 EUR od 29. 10. 2008 dalje do plačila, od zneska 34,95 EUR od 30. 12. 2008 dalje do plačila, od zneska 35,11 EUR od 30. 9. 2008 dalje do plačila, od zneska 34,98 EUR od 26. 3. 2009 dalje do plačila, od zneska 35,08 EUR od 31. 8. 2008 dalje do plačila, od zneska 44,33 EUR od 31. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 34,99 EUR od 29. 7. 2008 dalje do plačila, od zneska 35,33 EUR od 30. 11. 2008 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika, in se tožbeni zahtevek v navedenem delu zavrne (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da v I. točki navedeni sklep o izvršbi ostane v izreku v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 601,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 72,48 EUR od 26. 2. 2009 dalje do plačila, od zneska 60,48 EUR od 29. 10. 2008 dalje do plačila, od zneska 63,68 EUR od 30. 12. 2008 dalje do plačila, od zneska 93,17 EUR od 30. 9. 2008 dalje do plačila, od zneska 63,63 EUR od 26. 3. 2009 dalje do plačila, od zneska 68,33 EUR od 31. 8. 2008 dalje do plačila, od zneska 64,09 EUR od 31. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 54,20 EUR od 29. 7. 2008 dalje do plačila, od zneska 61,62 EUR od 30. 11. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku osmih dni tožeči stranki povrniti 87,11 EUR pravdnih stroškov, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba zoper I. točko izreka sodbe ni dovoljena.

5Tožena stranka je v pritožbi izrecno navedla, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Ker je bil v I. točki izreka sodbe tožbeni zahtevek delno zavrnjen, se tožena stranke ne more nadejati v pritožbenem postopku zanjo ugodnejše rešitve, zato ji je treba odreči pravni interes za pritožbo v tem delu. Če pa stranka nima pravnega interesa za pritožbo, je taka njena pritožba nedopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zoper I. točko izreka sodbe kot nedovoljeno na podlagi 352. člena ZPP zavrglo.

6Pritožba v preostalem delu ni utemeljena.

7V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

8V predmetni zadevi tožeča stranka (kot upravnik poslovne stavbe na naslovu K.) zoper toženo stranko vtožuje plačilo devetih računov, s katerimi je toženi stranki zaračunala obratovalne stroške in stroške upravljanja, v skupni višini 926,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, zaradi česar le-ta ne more predstavljati pravne podlage tožbenega zahtevka niti podlage za uporabo dogovorjenega ključa delitve obratovalnih stroškov. Zaradi navedenega je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo v tistem delu, v katerem se nanaša na storitve, ki naj bi jih opravila tožeča stranka sama na pogodbeni podlagi (glej, prvi odstavek na strani 4 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je tožena stranka ostale vtoževane stroške dolžna plačati na podlagi verzije. Tožeča stranka je trdila, da je poravnala račune dobaviteljev storitev, blaga in energije namesto etažnih lastnikov in najemnikov iz lastnega transakcijskega računa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževane stroške dejansko plačala dobaviteljem in izvajalcem storitev, in da je posledično tožeča stranka upravičena do povračila obratovalnih stroškov, ki odpadejo na toženo stranko. Zato je v nadaljevanju presojalo, ali je tožeča stranka slednje pravilno zaračunala oziroma ali je njen zahtevek utemeljen tudi po višini.

10Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- da pogodba o medsebojnih razmerjih v konkretnem primeru ni bila veljavno sklenjena,

- da je tožeča stranka vtoževane stroške obračunala upoštevaje površino prostora tožene stranke v razmerju do celotne površine posameznih delov, pri čemer ni upoštevala skupnih delov stavbe ter telovadnice, saj ta ni del obravnavanega objekta,

- da je tožeča stranka vtoževane račune dobaviteljem dejansko plačala,

- da skladno z navedenim obračunom delež tožene stranke znaša 0,2251 %,

- da sta obe stranki navedli identično površino posameznih delov stavbe, kar pomeni, da sama površina teh delov med strankama ni sporna, sporen pa je bil način izračuna idealnih deležev.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izračun tožeče stranke pravilen in v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Na podlagi navedenega je zaključilo, da je v preostalem delu (t. j. v delu, ki se ne nanaša na stroške upravljanja in stroške družbe T., d.d.) v skupni višini 601,68 EUR tožbeni zahtevek utemeljen tako po temelju kot po višini.

12Tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da bi za utemeljitev zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi tožeča stranka morala najprej dokazati obogatitev na strani tožene stranke, in to za vsako od storitev, ki so navedene na računih. Pojasni, da sicer ni sporno, da je tožena stranka koristila nekatere storitve, vendar je na tožeči stranki breme, da tudi v primeru neupravičene obogatitve zatrdi in dokaže konkretno korist na strani tožene stranke za vsako postavko iz razdelilnika stroškov. Tožena stranka zatrjuje, da tožeča stranka tudi za ostale storitve konkretno ne pojasni obogatitve na strani tožene stranke, saj da se med računi nahajajo tudi takšni, za katere se ne ve, čemu koristijo, ter da naj ne bi bilo izkazano, da so bili plačani v korist lastnikov poslovnih prostorov. Meni, da za vtoževane storitve, ki temeljijo na verzijskem zahtevku, tožeča stranka ni predložila niti računov dobaviteljev niti potrdil dobaviteljev o poravnanih obveznostih in da tudi ni ustrezno obrazložila višine zahtevka in načina obračunavanja zahtevka na tej podlagi. Zato tožena stranka meni, da je zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

13Pritožbeno sodišče zavrača navedeni očitek kot neutemeljen. V zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče preizkuša pravno podlago v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je tožbeno zatrjevala (tudi) neupravičeno pridobitev. V tem obsegu je zato sodišče – tudi v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) – izvajalo dokaze in sprejelo dejansko in pravno presojo. Tožeča stranka je v predmetni zadevi podala zadostno trditveno podlago, ki se nanaša na neupravičeno pridobitev: gre za neupravičeno prikrajšanje na eni strani in neupravičeno pridobitev na drugi, z obstojem vzročne zveze ter ob istočasni ugotovitvi o neobstoju pravnega temelja za obogatitev (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožeča stranka je v prvi in drugi pripravljalni vlogi jasno navedla, da so bili stroški obračunani v mesecu po opravljenih obračunanih storitvah in dobavah, kot to izhaja iz posameznih razdelilnikov, pri čemer je za vsak strošek naveden račun dobavitelja s celotno vrednostjo stroška, ključ delitve in nato delež stroška, ki odpade na toženo stranko, k posameznemu strošku pa je priložila račune ter potrdila o njihovem plačilu s strani tožeče stranke (priloge A4-A12). Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo ter presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve, upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča navedla zadostno trditveno in dokazno podlago za svoj zahtevek. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka svojega pritožbenega očitka, da naj tožeča stranka konkretno ne bi pojasnila obogatitve na strani tožene stranke, v ničemer ne konkretizira. Ne pojasni namreč glede katerega posameznega stroška oziroma računa tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena oziroma katerega od vtoževanih računov ni specificirala tako, da jih tožena stranka ni razumela, zato je njen pritožbeni očitek tudi v tem delu neutemeljen.

14Pritožbeni očitki v smeri, da naj ne bi bilo izkazano, da so bili plačani računi v korist lastnikov poslovnih prostorov, pa pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno, saj gre za pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

15Nadalje pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen tudi na podlagi poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedeni očitek za presojo izpodbijane sodbe pravno nepomemben, saj v predmetni zadevi sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka sploh ni presojalo na podlagi gestije oziroma izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede gestije. Zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj se najverjetneje nanaša na kakšno drugo zadevo, v kateri je tožena stranka stranka postopka.

16Glede obširnih pritožbenih navedb, da tožeča stranka ni izkazala, da ima veljavno pogodbo o upravljanju z objektom P., ter dogovora solastnikov o ključu delitve stroškov upravljanja in obratovanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da pogodba o medsebojnih razmerjih v konkretnem primeru ni bila veljavno sklenjena in da zato ne more predstavljati niti podlage tožbenega zahtevka niti podlage za uporabo v njej dogovorjenega ključa delitve obratovalnih stroškov.

17Pritožbeni očitek, s katerim skuša pritožnica izpodbiti dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine njenega solastniškega deleža v razmerju do celote (da predstavlja idealni delež 0,1385 %, in ne 0,2251 %) meri na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno, saj gre za pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je ob med strankama nesporni površini posameznih delov stavbe, izračun tožeče stranke v skladu s SPZ, kot je to obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (glej, tretji odstavek na strani 4 in prvi odstavek na strani 5) in na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

18Pritožba tožene stranke glede na navedeno v preostalem dovoljenem delu ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).