VSL sodba I Cpg 1169/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

- v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke Republike Slovenije proti stečajnemu dolžniku R., d. o. o. - v stečaju za plačilo 242.249,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 dalje do plačila.“

- v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„2. Stečajni dolžnik mora iz vrednosti nepremičnin ID znak 000 – parc. št. 624/1, ID znak 001 – parc. št. 625/10 in ID znak 002 – parc. št. 625/13, vse k. o. X, ki so predmet ločitvene pravice, prednostno plačati terjatev iz 1. točke, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja.“

- v II. (pravilno III.) točki izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške tega postopka v znesku 4.144,95 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

2Proti II. in III. točki izreka te odločbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je med pravdnima stranka sporno, ali je s prehodom terjatve na tožečo stranko nanjo prešla tudi maksimalna hipoteka, s katero je bila ta terjatev zavarovana, ter posledično obstoj ločitvene pravice na nepremičninah tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki med seboj nista bili neposredno povezani. Tožeča stranka je „le“ jamčila za dolg tožene stranke po Pogodbi o jamstvu št. 5026024-7-1, ki je bila sklenjena med A. d. d. in tožečo stranko.(1) Maksimalna hipoteka pa je bila ustanovljena s Pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 5. 1. 2010 med A. d. d. in toženo stranko (priloga A7) ter dne 11. 2. 2010 vpisana v zemljiško knjigo (priloga A8 in A11). S to maksimalno hipoteko sta A. d. d. in tožena stranka zavarovali terjatve na podlagi kreditnih, garancijskih in ostalih pogodb iz področja bančnega poslovanja, ki sta jih med seboj že sklenili oziroma jih še bosta sklenili do najvišjega zneska 2.000.000,00 EUR. Tožeča stranka je zatrjevala, da je z izplačilom zneska 242.249,67 EUR A. d. d. po Pogodbi o jamstvu št. 5026024-7-1 obenem s terjatvijo nanjo prešla tudi ta maksimalna hipoteka do višine prenesene terjatve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je na tožečo stranko prešla zgolj nezavarovana terjatev, zaradi česar vtoževane ločitvene pravice nima. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi četrtega odstavka 146. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki predpisuje, da je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen.

7Pritožnik opozarja, da v obravnavanem primeru ne gre za odstop terjatve (cesijo), temveč za subrogacijo. Zato meni, da je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Odločilo vprašanje je torej, ali navedena določba ureja le neprenosljivost maksimalne hipoteke pri pogodbenem odstopu terjatve, ali se nanaša tudi na primer prehoda terjatve na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev (tožečo stranko), skladno z določbo 1018. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2)

8Tako pri odstopu terjatve s pogodbo (cesija, 418. člen OZ) kot pri subrogaciji (274. in 275. člen OZ) preidejo s terjatvijo na prevzemnika tudi stranske pravice.(3) Razlika med obema načinoma prehoda terjatve na drug pravni subjekt je le v tem, da pri subrogaciji prenos pravic z upnika na izpolnitelja nastopi ex lege z izpolnitvijo tretjega,(4) pri pogodbeni cesiji pa je za prenos pravic potreben pravni posel. Za prenos stranskih pravic veljajo pri subrogaciji popolnoma enaka pravila kot pri pogodbenem odstopu terjatve, saj je učinek obeh v tem delu enak.(5) Ker OZ v 1018. členu določa, da je posledica porokove izpolnitve zakonita subrogacija oziroma zakonita cesija,(6) se pravila o prenosu stranskih pravic nanašajo tudi na obravnavani primer.

9Prenosljivost posamezne stranske pravice je treba presojati glede na njeno naravo in namen.(7) Tako pri cesiji kot pri subrogaciji je izključen prenos tistih stranskih pravic, ki niso prenosljive, ker so na primer povezane z osebnimi lastnostmi upnika ali ker tako določa zakon (lex specialis).(8) Člen 148 SPZ izrecno določa, da se s prenosom zavarovane terjatve prenese tudi hipoteka, če ni dogovorjeno drugače. Vendar posebna narava maksimalne hipoteke zahteva izjemo od navedenega splošnega pravila, ki je uzakonjena v četrtem odstavku 146. člena SPZ. Maksimalna hipoteka namreč ponavadi varuje vse (obstoječe, bodoče in pogojne) terjatve, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom, katerih višina v trenutku ustanovitve hipoteke ni določena.(9) Njen smisel torej načeloma ni v varovanju posamezne terjatve, ki iz tega razmerja izvira. Skladno z opisanim tipičnim namenom sta maksimalno hipoteko sklenili tudi A. d. d. in tožena stranka (glej priloge A7, A8 in A11). Temu pritožnik pritrjuje, ko navaja, da je bila maksimalna hipoteka vzpostavljena iz razloga, ker višina in zapadlost terjatev iz upniško - dolžniškega razmerja še nista bili znani.

10Če bi prenosu določene terjatve sledil prenos ustreznega deleža maksimalne hipoteke, za kar se zavzema pritožnik, bi hipotekarni upnik izgubil zavarovanje za terjatve, ki jih (še) ni prenesel, zato bi sčasoma zmanjkalo hipotekarnega jamstva za nove terjatve iz temeljnega razmerja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.(10) Pritožbeno sklicevanje na namen konkretne hipoteke, ki naj bi bil v poplačilu upnika v primeru neplačila temeljne obveznosti in ne v vzpostavljanju novih terjatev iz pogodbenega razmerja, ni povsem pravilno, saj je bila sporna maksimalna hipoteka izrecno sklenjena v zavarovanje tako obstoječih kot tudi bodočih terjatev iz razmerja A. d. d. - tožena stranka na podlagi kreditnih, garancijskih in ostalih pogodb iz področja bančnega poslovanja. Zato s temi navedbami pritožnik ne more uspeti. Na pravilnost izpodbijane odločitve pa ne vpliva niti opozarjanje pritožnika, da bi v primeru grajanega tolmačenja sodišča prve stopnje tožeča stranka v večjem številu stečajnih postopkov ostala brez zavarovanj niti dejstvo, da pride „do personalne cepitve na aktivni strani“. Odstop od pravila iz četrtega odstavka 146. člena SPZ bi bil utemeljen le v primeru prenosa celotne pogodbe ali če bi bila z maksimalno hipoteko zavarovana le ena terjatev oziroma, če bi prišlo do prenosa vseh z maksimalno hipoteko zavarovanih terjatev.(11) Nič od tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

11Ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi je torej, 1) da zgolj razlikovanje med cesijo in subrogacijo ne utemeljuje različne obravnave prehoda maksimalne hipoteke, ter 2) da maksimalna hipoteka ni bila akcesorna posamezni zavarovani terjatvi, ki je bila predmet prenosa na tožečo stranko, temveč vsem terjatvam, ki izvirajo iz pravnega razmerja med A. d. d. ter toženo stranko na podlagi pogodb iz področja bančnega poslovanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da maksimalna hipoteka ni bila prenesena na tožečo stranko, zaradi česar tudi nima ločitvene pravice.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo tožeče stranke k predmetni odločitvi ni pripomogel, saj so bile vse relevantne navedbe podane že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

----------------

Op. št. (1): Ta pogodba je bila sklenjena skladno z Zakonom o jamstveni shemi Republike Slovenije (ZJShemRS).

Op. št. (2): Določba 2. člena ZJShemRS predpisuje, da jamstvo pomeni obveznost Republike Slovenije za izpolnitev obveznosti kreditojemalcev do upnikov, do višine določene v tem zakonu, za katero se smiselno uporabljajo določbe o poroštvu iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

Op. št. (3): To velja, če se stranki s pogodbo ne dogovorita drugače.

Op. št. (4): Zato jo označujemo tudi kot zakonito cesijo (cessio legis); prim. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 307.

Op. št. (5): Prim. Juhart, prav tam, str. 309.

Op. št. (6): Učinki obeh so enaki. Prim. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1046.

Op. št. (7): Tako Juhart, prav tam, str. 577.

Op. št. (8): Prim. Juhart, prav tam, str. 309.

Op. št. (9): Prim. Keresteš, komentar SPZ, str. 663 (Maksimalna hipoteka „ponavadi varuje temeljno razmerje“) in Tratnik, Hipoteka, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 161 („Maksimalna hipoteka varuje celotno pravno razmerje med hipotekarnim upnikom in dolžnikom...“).

Op. št. (10): Prim. Keresteš, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 663.

Op. št. (11): Prim. Keresteš, prav tam, str. 663 in Tratnik, prav tam, str. 161.