VSK sodba II Kp 11881/2015

Pritožbi obtoženega V.T. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi V.T. kriv, v točki 1 a in b izreka sodbe, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, v točki 2 (a-d) izreka sodbe pa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1B. Za kaznivo dejanje opisano v točki 1 a in b izreka mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 49. člena KZ-1, določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano v 2. točki (a-d) izreka pa mu je po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 49. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Upoštevajoč prvi odstavek 56. člena KZ-1 se obtožencu v tako izrečeno kazen všteva čas prestan v priporu od trenutka odvzema prostosti, to je od dne 13. januarja 2015 od 17.50 ure dalje do trenutka odprave pripora oz. do trenutka nastopa kazni po pravnomočni sodni odločbi. Upoštevajoč prvi odstavek 74. in drugi odstavek 75. člena KZ-1 je dolžan obtoženec plačati denarni znesek v višini 45.600,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem opisanim v točki 1 (a, b) izreka, to je 40.000,00 EUR in s kaznivim dejanjem opisanim v točki 2 (a-d) izreka, to je 5.600,00 EUR, kar vse je dolžan obtoženec plačati v roku enega leta. Upoštevajoč peti odstavek 186. člena KZ-1 se obtožencu odvzame vsa zasežena prepovedana droga, vključno s paracetamolom in kofeinom, prav tako zaseženi metadon, kreatin, tablete Substitol Sandoz in Alprazolan, kot tudi obe zaseženi elektronski tehtnici. Upoštevajoč tretji odstavek 73. člena KZ-1 se obtožencu odvzame GSM aparat skupaj s 4 zaseženimi SIM karticami. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odmerjeno sodno takso, nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun. Stroške bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom, sodna taksa pa se plača na poziv sodišča.

Zoper sodbo sta pritožbi vložila obtoženec in njegovo zagovornik. Obtoženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavlja pa tudi kršitev določb ZKP. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje oz., da mu izreče oprostilno sodbo.

Obtoženčev zagovornik vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka. Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču ter pri tem odloči, da se zadeva v ponovnem sojenju dodeli drugemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Na pritožbi je višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici B.O. podala odgovora v katerih predlaga, da obe pritožbi višje sodišče zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženega V.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Vse pomembne okoliščine je pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da k razlogom sodbe glede na pritožbene navedbe ni kaj bistvenega dodati, ob tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zatrjujeta pritožnika, niti tistih na katere je moralo v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

Glede pritožbe obtoženca:

Obtoženi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbo, da celoten postopek sloni le na izjavi soobtoženega P.P., ki je spreminjal pričevanje, kar po presoji pritožbenega sodišča ni res. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju ne le obtoženčevega zagovora in izjav soobtoženega P.P., pač pa tudi po skrbnem pretehtanju drugih personalnih (izpoved M.P., kriminalistov B.F. in M.H., S.Š., S.D., J.Š., M.K., I.N., J.L., Ž.Č.) in materialnih oziroma listinskih dokazov (zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 13. januarja 2015, poročila o kriminalistično - tehničnih ugotovitvah SKP PU Nova Gorica z dne 14. januarja 2015, poročila o preiskavi GPU NHL z dne 22. januarja 2015). Res je sicer, da je soobtoženi P.P., kot priča ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. maja 2015 svoje navedbe iz podane ovadbe z dne 13. januarja 2015 zanikal v delu, ki se nanaša na dobave in prodaje heroina za obtoženca, omilil pa je tudi intenzivnost sile in grožnje v zvezi z izterjavo denarja, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno utemeljilo, zakaj verjame, da je P.P. zaslišan kot priča izjavo spremenil. Obtoženca se je namreč bal, saj je bil času storitve kaznivih dejanj večkrat ustrahovan in zastraševan, kar vse je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. To je bil tudi utemeljen razlog, da je sodišče prve stopnje sledilo P.G. izjavi po zaslišanju in se odločilo za ponovno zaslišanje P.P. brez navzočnosti obtoženca v kateri je potrdil izjave, ki jih je pred omenjenim zaslišanjem dal bodisi policistom, bodisi ob zaslišanju v preiskavi na sodišču. Za trditev obtoženca, da je P.P. policija v navzočnosti tožilke pripravila do tega, da ga je obremenil v zameno za prostost, obtoženi ni ponudil nobenega dokaza, pa tudi sicer bi bila takšna trditev lahko pomembna le, če bi P.P. zoper obtoženega izpovedal po krivem. Vendar pa je po izvedenem dokaznem postopku tudi na podlagi ostalih personalnih in materialnih dokazov sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi kriv obeh očitanih kaznivih dejanj. Neutemeljeno se obtoženi glede ocene sodišča prve stopnje, da je bil P.P. deležen resnih groženj, sklicuje tudi na izjavi obeh pravosodnih policistov. Oba sta namreč različno izpovedala o vsebini pogovora med P.P. in obtoženim pred zaslišanjem na glavni obravnavi 11. maja 2015, kar pomeni, da je bil vsak od njiju pozoren le na del pogovora med obtoženim in P.P., zato pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov za dvom, da je P.P. obtoženi pred zaslišanjem izjavil tudi to, kar je P.P. izpovedal in zaradi česar se je ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi bal obtoženega in izpovedal, kot je.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede načina izvedbe ponovnega zaslišanja priče P.P., ki je bilo opravljeno v skladu z določbo 327. člena ZKP - torej ob začasni odstranitvi obtoženca iz sodne dvorane, s tem, da je bil ob zaslišanju P.P. kot priče navzoč njegov zagovornik, po vrnitvi obtoženca na zasedanje pa mu je bila prebrana izpovedba priče, imel pa je tudi pravico dajati pripombe k izpovedbi in postavljati vprašanja. Ne drži torej trditev obtoženega, da obrambi ni bila dana pravica do vprašanj in zagovora.

Obtoženi se tudi ne strinja z oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi matere P.P.. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje verjelo, čeprav ni bila prisotna pri nobeni predaji heroina in pri nobenem spornem dogodku, razen pri zadnjem, ko je prišel na njihov dom. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede ocene izpovedi matere P.P., ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta je namreč izpovedala zgolj o tistem, kar je sama zaznala, kot tudi o tem, kar ji je P.P. povedal in v nobenem trenutku ni trdila, da bi bila kdaj prisotna pri izročitvi heroina. Zato s takšnimi pritožbenimi navedbami obtoženi njene izpovedi ni uspel omajati. Glede na izvedeni dokazni postopek pa obtoženi prav tako ni uspel omajati ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da v poslih med obtoženim in P.P. ni šlo za posojanje denarja, pač pa je obtoženi P.P. izročal heroin zato, da bi ga P.P. zanj prodal in mu za prodani heroin izročil kupnino.

Neutemeljen je tudi očitek obtoženca, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi ter da so si vsa dejstva v precejšnji meri v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe pomanjkljivosti nima, očitek o dejstvih, ki naj bi si bila v nasprotju pa ni konkretiziran. Kolikor s tem obtoženi misli svoje nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče le dodaja, da v tej smeri s svojimi pritožbenimi navedbami ni bil uspešen, saj ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo kakršenkoli dvom v dokazno oceno, ki jo je sprejelo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje.

Glede očitka sodniku, da je P.P. za pet kilogramov heroina izrekel dve leti zapora ter mu nato odobril družbeno koristna dela, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je P.P. kaznivo dejanje priznal, izrečena kazen dveh let zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pa je tolikšna, kot jo je v primeru priznanja krivde predlagala višja državna tožilka na predobravnavnem naroku 27. marca 2015 (I K 1376/2015 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, list. št. 336-338 spisa). Glede načina izvršitve kazni zapora pa pritožbeno sodišče dodaja, da je v skladu z določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1 (razen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost) v primeru izrečene kazni zapora do dveh let mogoče kazen izvršiti tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Tudi v tem delu zato pritožba nima nobene upoštevne navedbe in torej tudi ne take, zaradi katere bi bila utemeljena zahteva za izločitev sodnika. Posebej pa nikakršnega dvoma ne more vzbuditi o bistvenih okoliščinah enako izpovedovanje P.P. (razen, ko je v prisotnosti obtoženega v strahu pred njim izjavo deloma spremenil). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da za trditev, ki jo je razumeti iz pritožbenih navedb, in sicer, da je P.P. obtoženega v dogovoru s tožilko obremenil za določeno količino heroina v zameno za hišni pripor, na koncu pa bil izpuščeno na družbeno koristna dela, obtoženi ne navaja nobene takšne konkretne okoliščine, ki bi kakorkoli nakazovala na možnost, da bi šlo za dogovor o tem, da takrat soobdolženi P.P. izpove karkoli neresničnega, zato so tovrstni pritožbeni očitki obtoženega neutemeljeni.

Glede pritožbe obtoženčevega zagovornika:

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je skrbno pretehtalo, utemeljeno zaključilo o krivdi obtoženca glede obeh očitanih mu kaznivih dejanj, svoje zaključke pa prepričljivo in razumno obrazložilo, tako, da jih niti zagovornik s svojimi navedbami ni omajal. Bistvo zagovornikovih pritožbenih navedb temelji na trditvi, da je obsojeni P.P. na glavni obravnavi 11. maja 2015 svoje navedbe iz kazenske ovadbe v veliki meri zanikal ter zatrdil, da je šlo med njim in obtoženim za dolžniško-upniško razmerje, potrdil izpoved obtoženca in zanikal očitek, da naj bi ga obtoženi silil v prodajo heroina. S takšnimi navedbami pa zagovornik ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ugotovilo, da je P.P. izpoved na glavni obravnavi 11. maja 2015 spremenil, ker se je obtoženca, ki je bil takrat navzoč ob njegovem zaslišanju, bal. Njegovo obvestilo sodišču po navedenem zaslišanju je tudi botrovalo odločitvi sodišča, da P.P. ponovno zasliši, tokrat brez navzočnosti obtoženca, kot je bilo že odgovorjeno na pritožbene navedbe obtoženega. Zagovornik se sicer v utemeljevanju neutemeljenosti ponovnega zaslišanja P.P. sklicuje na izpovedi kot prič zaslišanih pravosodnih policistov J.L. in Ž.Č., vendar neutemeljeno. Kot navaja, je J.L. izpovedal, da je obt. T.V. P.P. dobesedno rekel „kva je zdaj“ Ž.Č. pa, da je obtoženi dejal nekaj takega kot „lej ga stari“, že citiranje kaj je slišal eden in kaj drugi pa pokaže, da sta zaslišana pravosodna policista izpovedala različno, torej slišala le različne dele pogovora, nihče od njiju pa celote, saj bi sicer o tem, kaj je bilo med obtoženim in pričo P.P. rečeno, izpovedala enako, pa nista. Zato pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede razlogov, ki so sodišče prve stopnje prepričali, da je P.P. ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal kot je, iz strahu pred obtoženim. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s trditvijo zagovornika, da iz ovadbe P.P. izhaja, da sta bila z obtoženim v času skupnega prestajanja zaporne kazni, kot tudi v začetku leta 2014 v dobrem prijateljskem odnosu. Skupna vadba boksa v zaporu, pogovori po telefonu po odpustu P.P. iz zapora ter občasni nakupi malenkosti, kot so tobak in kava so prav lahko tudi posledica strahu, ki ga je P.P. čutil do obtoženca in to P.P. izjave tudi potrjujejo. Tudi iz ravnanja P.P. na prostosti ni moč sklepati o dobrem prijateljskem odnosu, kar trdi obtoženčevem zagovornik, glede na to, da je P.P. nedvomno vedel, da bo obtoženi slej ko prej prestal zaporno kazen in prišel na prostost. Zagovornik zato z opozarjanjem na nebistvena razhajanja v posameznih izpovedih P.P., ni mogel vzbuditi nikakršnega dvoma v verodostojnost njegove izpovedi.

Zagovornik kot vprašljive izpostavlja tudi navedbe P.P. o količinah heroina, vendar neuspešno. Glede količine 4,5 kg (v ovadbi in v preiskavi) je namreč P.P. povedal, da mu je tolikšno dobavljeno količino heroina zatrjeval obtoženi, saj o tem evidence ni vodil, in je torej očitek o izročenih najmanj dveh kilogramih heroina, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, obtožencu v korist. Prav tako ni moč pritrditi zagovornikovemu stališču, da se navedbe P.P. o denarnih zneskih matematično ne izidejo. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je obtoženi P.P. vsilil v prodajo različne količine heroina. Te niso bile le v količinah od 50 gramov, pač pa tudi več. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, že zneski, ki so bili obtožencu izročeni, pokažejo, da je šlo za izročanje zelo različnih zneskov, da plačila niso bila izvršena zgolj enkrat tedensko, pa tudi, da je bil v posameznem mesecu dni plačani skupni znesek bistveno višji od tega, ki bi bil obtožencu v enem mesecu izročen, če bi P.P. izročal obtožencu zgolj 1.000,00 EUR tedensko. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako glede količine heroina, kot glede zneska ravnalo obtožencu v korist, ko je štelo za dokazano količino dveh kilogramov heroina za katerega je P.P. obtožencu plačal 40.000,00 EUR, glede na to, da je obtoženi določil kupnino 20,00 EUR za gram heroina.

Zagovornik tudi ne more omajati sodbe sodišča prve stopnje z navedbami, da je P.P. v ovadbi navajal, da je drogo hranil tako doma v stanovanjski hiši kot v gozdu, medtem ko je na glavni obravnavi 22. maja 2015 izpovedal, da je drogo hranil doma, v garaži, v najlonski vrečki, pa tudi ne z navedbami, da je P.P. spremenil izjavo o tem, da je obtožencu, ki je bil v zaporu, priskrbel heroin, ki ga je S.Š. nesla obtožencu v zapor. Sodišče prve stopnje je namreč pretehtalo in se opredelilo do izjav, ki jih je P.P. dajal v različnih fazah postopka. Pri ocenjevanju resničnosti njegovih izjav ni moč spregledati, da se P.P. o tem kaj se mu dogaja ni zaupal le svoji mami, pač pa se je obrnil tudi na M.K., vodjo ambulante za zdravljenje bolezni odvisnosti in prosil za pomoč, ker naj bi ga nekdo pretepal in mučil v zvezi z drogo in dolgovi, ta pa je obvestil kriminaliste. Glede na to, da v prvih stikih ne M.K., ne kriminalistom ni hotel konkretno povedati za katero osebo gre, se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bil P.P. v veliki stiski in strahu. Čeprav je dal v vseh teh pogovorih vedeti, da je podvržen izsiljevanju, nasilju in maltretiranju zaradi prodaje droge, je očitno šele 13. januarja 2015 nastopil trenutek, ko ni videl več izhoda iz nastale situacije ter se odločil skupaj z materjo obelodaniti resnico o dejanskem dogajanju, kot je utemeljeno zapisalo sodišče prve stopnje na enajsti strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se glede na obrazložitev izpodbijane sodbe zato povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da si je težko zamisliti, da bi P.P. o vsem lagal, kajti povsem nelogično bi potem bilo, da se je v tako relativno kratkem času zaupal več osebam in bil v zvezi s tem pred podajo kazenske ovadbe celo dvakrat na policiji. P.P. se je namreč gotovo zavedal, da bo uradna prijava na policiji pomenila tudi njegovo samoovadbo zaradi prodaje droge in to je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razlog, da je odlašal s prijavo do trenutka, ko je postalo ravnanje obtoženca zanj nevzdržno. Dejstvo, ki ga zagovornik izpostavlja v petnajsti točki pritožbe, in sicer, da je že sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je priča P.P. šibka osebnost, heroinski odvisnik in poulični diler (v tretjem odstavku na strani trinajst obrazložitve sodbe) zgolj pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obtoženi, ki je takšne lastnosti priče spoznal že na prestajanju zaporne kazni, ta svoja spoznanja izkoristil, ko je prišel na prostost in P.P. uporabil za razpečevanje prepovedane droge. Čeprav nobena od ostalih zaslišanih prič ni izpovedala, da bi bila prisotna pri dejanju izročitve droge P.P., pa njihove izpovedi potrjujejo navedbe P.P., dodatno pa jih potrjujejo tudi materialni dokazi kot so okoliščine hrambe heroina, ki ga je obtoženi hranil doma. Glede na to, da je bilo obtožencu na domu v zamrzovalniku hladilnika zaseženo nekaj več kot osemnajst gramov heroina, ki je vseboval primesi kofeina in paracetamola, poleg tega pa mu je bilo zaseženo tudi 219,36 gramov kreatina, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kreatin, glede na sicer znano dejstvo, da se uporablja tudi v športne namene, v tem primeru namenjen redčenju heroina. Prav nikakršnega razloga namreč ni, da bi ga sicer obtoženi hranil na takšnem mestu, saj zaslišana S.Š. ne o hrambi droge, ne kreatina v zamrzovalnem delu hladilnika ni vedela nič, čeprav naj bi bila ona tista, ki je obtožencu nabavljala prehranska dopolnila za potrebe fitnesa. O tem, da je imel zaradi preveč razredčenega heroina težave pri prodaji, pa je izpovedal tudi P.P. Zgolj na rob navedbam zagovornika na osmi strani pritožbe, ko se ukvarja z navedbami sodišča prve stopnje glede splošno znanega dejstva o uporabi kreatina, pritožbeno sodišče pripominja, da je na spletnih straneh, enako kot o tem, da se kreatin kot prehranski dodatek uporablja za povečanje eksplozivnosti, tonusa in mišične mase ter ga je mogoče kupiti v vsaki športni trgovini, moč najti tudi podatke, da kreatin spada med običajne primesi k drogi, ki preprodajalcem povišajo dobiček(1). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pričanju P.P. ni moč pripisati spreminjanja, dopolnjevanja in prilagajanja navedb glede obravnavanih kaznivih dejanj, čeprav sicer ni dvoma, da je tudi P.P., enako kot vsak drug človek, sposoben laganja. Vendar pa je v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča pričanje P.P. izraz resničnih dogodkov.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi z dokazom - zvezkom formata A4, ki je bil obtoženemu zasežen v hišni preiskavi. Glede na P.P. navedbo, da mu je obtoženi heroin v nadaljnjo prodajo dajal po 20,00 EUR za gram, namreč ni dvoma, da se števila 100, 150, 300 in 350 nanašajo na količine, zapisi 2.000, 3.000, 6.000 ali 7.000 pa na vrednost. Tudi zapis v zvezku, na katerega zagovornik opozarja, da je P.P. „nazaj kupu še 10 g ter mi izročil 150 + vzel na puf 20 g“ v povezavi s pojasnilom o pomenu zapisanega, ki ga je dal sam obtoženi, zgolj potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tudi predhodni zapisi nanašajo na količino in vrednost droge in da ne gre zgolj za to, da bi si obtoženi na takšen način zapisoval P.P. posojene zneske. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo tudi do navedb obtoženega glede izvora denarja, ki naj bi ga posodil P.P. in pravilno zaključilo, da njegovemu zagovoru v tej smeri ne gre verjeti.

Zagovornik sodišču prve stopnje tudi očita, da je prekršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker ni zaslišalo D.Đ. ter ugodilo predlogu za njegovo soočenje s pričo P.P.. Zagovornik s tem v zvezi navaja, da bi D.Đ. lahko izpovedal o dogajanju, ki mu je bil neposredno priča in na podlagi njegovega pričanja bi se lahko dodatno ugotavljala verodostojnost priče P.P., ki je izpovedala, da naj bi se s to pričo dobivali zunaj vasi oziroma stran od njegove hiše, kar je v nasprotju s trditvami obtoženca, kakor tudi v nasprotju z navedbami P.P. v njegovi ovadbi kot tudi v izpovedi na glavni obravnavi dne 22. maja 2015, kjer je P.P. sam izpovedal, da je bil z obtoženim poleg S.D. nekajkrat še nekdo tretji, njemu nepoznan, ki je bil v garaži v njihovi hiši, kjer naj bi mu, kot je sam izpovedal, obtoženec dejal, da naj si kar kaj izbere v garaži za kritje njegovih stroškov ter naj bi mu na ta način odvzel baterijski vrtalni stroj. S tem je, po mnenju zagovornika, sodišče prekršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist, torej njegovo pravico iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, kakor tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zaradi tega je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje se je do predlogov zagovornika, ki jim ni ugodilo, opredelilo na strani šestnajst in sedemnajst obrazložitve izpodbijane sodbe ter tudi po presoji pritožbenega sodišča glede priče D.Đ. utemeljeno zaključilo, da njegovo zaslišanje ne bi doprineslo k boljši razjasnitvi zadeve. Po navedbah zagovornika naj bi ta obtoženca vozil z avtom na V. in bil naj bi prisoten, ko se je obtoženec s P.P. dobil 300 metrov od njegove hiše. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, P.P. o tej osebi nikoli ni govoril z imenom in priimkom, potrdil pa je, da se je z obtožencem dobival tako na domu, na dvorišču, v garaži, pa tudi, v bližini stanovanjske hiše ter v bližini lokala P.. Res je tudi, da bi obramba obtoženca to pričo lahko predlagala že na predobravnavnem naroku, česar ni storila, pa tudi sicer sam obtoženec priznava, da je hodil na V., prav tako P.P. k njemu na V1. Glede na obrazložitev dokaznega predloga, da bi D.Đ. lahko izpovedal o dogajanju, ki mu je bil neposredno priča in na podlagi njegovega pričanja bi se lahko dodatno ugotavljala verodostojnost priče P.P., se tako izkaže, da takšen predlog v resnici ne bi v ničemer doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve. Zato očitana kršitev ni podana.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zagovornik izpostavlja, da so po mnenju obrambe v času sojenja na prvi stopnji obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika. Po mnenju obrambe je razlog za izločitev sodnika nastopil v trenutku, ko je sodnik na predlog obsojenega P.P. za alternativno izvršitev kazni zapora in predhodnem strinjanju ODT takemu predlogu ugodil.

S stališčem zagovornika se ni moč strinjati. Glede na pritožbene navedbe zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik predlagal izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Izločitev iz navedenega razloga je mogoče zahtevati med glavno obravnavo le, če je ta razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V obravnavani zadevi zagovornik utemeljuje predlog z navedbo, da je sodnik ugodil predlogu obsojenega P.P. za alternativno izvršitev kazni zapora po predhodnem strinjanju ODT. Takšnega ravnanja sodnika pa po presoji pritožbenega sodišča nikakor ni moč povezati s pomanjkanjem videza nepristranskosti sodnika oz. sojenja, kot meni obtoženčev zagovornik. Kot je bilo že povedano v zvezi s pritožbenimi navedbami samega obtoženca, je sodišče prve stopnje P.P. izreklo zaporno kazen v trajanju, kot je v primeru priznanja krivde predlagala državna tožilka, prav tako sodišče ni prestopilo okvira pristojnosti glede ugoditve predlogu obsojenega P.P. za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Predlogu obsojenega je ugodilo ob strinjanju državne tožilke. Glede na določbe 86. člena KZ-1 je moč izvršiti kazen zapora tudi na način, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo na obsojenčev predlog, obramba pa ne trdi, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Kot je bilo že povedano, je obsojeni P.P. kaznivo dejanje priznal in mu je bila zato izrečena zaporna kazen v trajanju, kot jo je tožilstvo za primer priznanja predlagalo. Enako velja glede ravnanja tožilstva v zvezi s predlogom obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora. Glede na navedeno ravnanje sodnika, ki je v skladu z zakonskimi možnostmi takšnemu predlogu ugodil, ne predstavlja ravnanja, ki bi kakorkoli obremenjevalo videz nepristranskosti sodnika oz. sojenja.

Pritožbeno sodišče glede na že obrazloženo tudi nima pomislekov glede dosežene premoženjske koristi, ki jo je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo v plačilo (seštevek zneskov pridobljene premoženjske koristi z obema kaznivima dejanjema). Zagovornik se namreč v pritožbi zateka k izračunu, glede katerega je sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče, ki mu je pritrdilo, ugotovilo, da so bila plačila P.P. obtožencu višja kot jih navaja zagovornik. Zato tudi v tem delu s svojo pritožbo ne more uspeti.

V skladu z določbo 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo glede odločbe o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno odločilo, da obtožencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določi kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 pa določi kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, pri čemer se v izrečeno kazen všteva že prestani pripor od trenutka odvzema prostosti. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje pri obtožencu ne obstaja pozitivna prognoza, kazenska evidenca pa kaže vrsto premoženjskih pa tudi nasilnih deliktov, celo kaznivo dejanje ropa, obtoženi pa je bil tudi že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in tudi zaradi omogočanja uživanja mamil. Olajševalnih okoliščin sodišče prve stopnje ni našlo, jih pa tudi ne zatrjuje obramba. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločitev o sankciji ni treba poseči.

Neutemeljeno zagovornik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede naloženih stroškov postopka. Sodišče je pri odločitvi o stroških postopka, ko je obtožencu naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi sodno takso, svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bila obtožnica vložena zoper tri soobtožence od katerih sta dva priznala krivdo na predobravnavnem naroku.

Pravilna je tudi odločitev o odvzemu premoženjske koristi, kot tudi o odvzemu zasežene droge in ostalih predmetov, ki jih sodišče prve stopnje navaja na 18 strani sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja, da so bile vse substance, ob heroinu, namenjene kot dodatki za mešanje droge. Utemeljeno se je odločilo tudi za odvzem zaseženih tehtnic in GSM aparata s SIM karticami. Gre namreč za predmete, ki so bili uporabljani za kaznivo dejanje.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenih razlogov ugotavlja, da tudi pritožba obtoženčevega zagovornika nima nobene takšne navedbe, ki bi lahko kakorkoli omajala sodbo sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti, kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo je višje sodišče ob uporabi določbe prvega odstavka 98. člena ter prvega odstavka 95. člena ZKP odmerilo v višini 630,00 EUR (tarifna številka 7116 in 7122 ZST-1), ki jo mora plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

---

op. št. 1: npr. https://sl.wikipedija.org/wiki/kokain