VSK sklep I Ip 195/2015

Pritožbama prvega dolžnika in D.L. zoper sklep o domiku z dne 10.11.2014 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
Pritožba drugega dolžnika zoper sklep z dne 12.1.2015 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Pritožba pristopnega upnika O. d.o.o. zoper sklep z dne 30.1.2015 se zavrže.
Dolžnika sta dolžna D.L. v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.
Upnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo z dne 12.1.2015.

O pritožbah prvega dolžnika in D.L. zoper sklep o domiku z dne 10.11.2014

V predmetni izvršilni zadevi je prvostopenjsko sodišče dne 10.11.2014 izdalo sklep o domiku, s katerim je nepremičnine z ID znakom 1, 2, 3, 4, in 5 domaknilo kupcu O. d.o.o., odločilo o obveznosti položitve kupnine v znesku 187.517,50 EUR v roku 30 dni od prejema tega sklepa ter odločilo o izbrisu bremen na prodanih nepremičninah.

Zoper navedeni sklep se pritožuje prvi dolžnik, ki v pritožbi opozarja, da v postopku ni mogel sodelovati, saj mu sodne odločbe niso bile pravilno vročene. Od 3.5.2013 se namreč nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kamor pa mu ni bila vročena niti cenitev, na katero tako ni mogel dati pripomb, niti odredba o prodaji in niti izpodbijani sklep, pač pa so mu bila vsa navedena pisanja vročana s fikcijo vročitve na naslov, na katerem dejansko ne živi, saj ima začasno prebivališče v zaporu, poleg tega pa je bila nepremičnina na naslovu vročanja na javni dražbi prodana že v letu 2008.

Zoper sklep o domiku se pritožuje tudi D.L. (v nadaljevanju predkupni upravičenec), ki je na javni dražbi uveljavljal predkupno pravico na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in svoj status izkazal z odločbo upravne enote o statusu kmeta. V pritožbi opozarja, da je nepremičnina z ID znakom 2 glede na potrdilo o namenski rabi delno kmetijsko zemljišče, izvršilno sodišče pa je glede statusa zemljišč na to potrdilo vezano in tega statusa ne more samo ugotavljati, prav tako izvršilno sodišče nima zakonske podlage za vsebinsko presojo potrdila o namenski rabi oziroma ugotavljanje dejanske rabe zemljišča. Tudi mnenje izvedenca ne more derogirati vsebine potrdila o namenski rabi, ki ima značaj potrdila iz uradne evidence. Z zavzetim stališčem v izpodbijanem sklepu je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje nezakonito poseglo v pritožnikovo predkupno pravico glede celotnega kompleksa nepremičnin, ki mu jo kot kmetu zagotavlja ZKZ. Pritožnik zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka (sodna taksa za pritožbo).

Upnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve predkupnega upravičenca, pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, opozarja na dejstvo, da skuša predkupni upravičenec s svojim ravnanjem zgolj zavlačevati postopek ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz spisovnih podatkov predmetne izvršilne zadeve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče prvemu dolžniku odredbo za javno dražbo vročilo dne 4.9.2014 s fikcijo vročitve na naslovu V.. Prvi dolžnik v pritožbi opozarja na nepravilnost te vročitve, s tem pa se smiselno sklicuje na nepravilnosti pri izvedbi javne dražbe. Iz predloženega potrdila zavoda za prestajanje zaporne kazni izhaja, da prvi dolžnik zaporno kazen prestaja že od 3.5.2013 (do predvidoma 3.5.2015), kar pomeni, da je dolžnik uspel izkazati nepravilnost nadomestne vročitve odredbe o prodaji, posledično pa tudi nezakonitost izvedene javne dražbe iz razloga kršitve pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se skladno s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih izvršbe in zavarovanja). Vročitev na naslov stalnega bivališča z nadomestno vročitvijo (s fikcijo) je po določbah ZPP namreč mogoča le v primeru, ko ne obstaja niti najmanjši dvom o tem, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom, torej na naslov toženčevega dejanskega prebivališča(1).

Prav tako utemeljena je tudi pritožba D.L. (v nadaljevanju predkupnega upravičenca). Slednja namreč napada stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo v skladu z načelom pretežnosti, celovitosti in namenom varovalnega režima mogoče upoštevati le tiste zakonite predkupne pravice, ki se nanašajo na pretežni del kompleksa, ki se prodaja, medtem ko v predmetni zadevi kmetijsko zemljišče predstavlja le 0,709% celote in ga niti po površini niti po namenu ni mogoče izkoriščati za kmetijske namene. Navedeno izhodišče prvostopenjskega sodišča je materialnopravno napačno. Razpolaganje s kmetijskimi zemljišči je namreč zaradi njihovega posebnega varstva urejeno s prisilnimi določbami ZKZ, ki jih je dolžno upoštevati tudi izvršilno sodišče v postopku prodaje nepremičnine, ki ima status kmetijskega zemljišča (sedmi odstavek 189. člena ZIZ). Pritožba utemeljeno opozarja, da izvršilno sodišče ni pristojno samo ocenjevati, ali je neko zemljišče, ki je po prostorskih planih opredeljeno kot kmetijsko, tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo(2). Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1272/2008 nadalje zavzelo stališče o veljavi prisilnih predpisov tudi v primeru, ko samo del prodajanega zemljišča predstavlja kmetijsko zemljišče, v zadevi II Ips 349/2010 pa je odgovorilo tudi na vprašanje paketne prodaje večjega števila nepremičnin, med katerimi so zgolj nekatera opredeljena kot kmetijska, druga pa kot stavbna zemljišča - v takem primeru (ki je primerljiv s konkretnim izvršilnim postopkom, v katerem se je sodišče prve stopnje odločilo za prodajo celotnega kompleksa nepremičnin z različno namensko rabo) so vse nepremičnine ne glede na svoj status podvržene prisilni ureditvi ZKZ. Navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS se sicer res nanašajo na pravnoposlovna razpolaganja s kmetijskimi zemljišči, vendar pa so po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje že omenjeno določbo sedmega odstavka 189. člena ZIZ, uporabna tudi v primeru prisilne prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je torej pritožba predkupnega upravičenca uspešno izpodbila zaključek prvostopenjskega sodišča, da v predmetni zadevi predkupna upravičenca (poleg D.L. še A.P.) nimata podlage za uveljavljanje predkupne pravice po ZKZ, pri čemer je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz načela celovitosti in pretežnosti in se pri tem tudi neustrezno sklicevalo na mnenje dr. M. Tratnika(3), ki se je v svojem članku ukvarjal z neprimerljivo situacijo in sicer vprašanjem kolizije različnih zakonitih predkupnih pravic. Pritožbi predkupnega upravičenca je bilo iz tega razloga potrebno ugoditi, prav tako pa je bilo iz razlogov, navedenih v 6. točki tega sklepa, potrebno ugoditi tudi pritožbi prvega dolžnika in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljaviti izpodbijani sklep o domiku.

Odločitev o pritožbenih stroških prvega dolžnika je odpadla, saj jih slednji ni priglasil. Ker je predkupni upravičenec s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo priglašene stroške sodne takse v znesku 30,00 EUR, ki mu jih morata povrniti dolžnika (zaradi katerih se predmetni izvršilni postopek vodi) v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Stroške odgovora na pritožbo predkupnega upravičenca nosi upnik sam, saj s trditvami v odgovoru na pritožbo ni doprinesel k rešitvi predmetne zadeve.

O pritožbi drugega dolžnika zoper sklep z dne 12.1.2015

Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pritožba drugega dolžnika z dne 17.11.2014 (zoper sklep o domiku) šteje za umaknjeno iz razloga neplačila dolžne sodne takse.

Zoper sklep se pritožuje drugi dolžnik in v pritožbi navaja, da je bila odločitev sprejeta brez pravne podlage, saj je po 29.b členu ZIZ sankcija umika pritožbe predvidena zgolj v primeru neplačila sodne takse za pritožbo zoper sklep o izvršbi, v primeru pritožbe zoper sklep o domiku pa taka sankcija ni predvidena niti v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) niti v ZPP. Po mnenju pritožbe tudi ni mogoče uporabiti zakonske analogije, saj se slednja ne sme uporabiti v škodo stranke, katere pravica se presoja.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 29.b člena ZIZ je jasna. V prvem odstavku je tako določeno, da mora biti ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe plačana sodna taksa, pri tem pa zakon ne ločuje med primeri, ko je vložena pritožba zoper sklep o izvršbi (pravilno pritožba zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi) oziroma pritožba zoper kakšen drug sklep izvršilnega sodišča. Zakonska podlaga za izpodbijani sklep torej obstaja in sicer v tretjem odstavku 29.b člena ZIZ, ki določa, da se v primeru nepravočasnega plačila sodne takse (če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse) šteje, da je vloga umaknjena. Glede na navedeno je bilo pritožbo drugega dolžnika potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvzei s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških drugega dolžnika je odpadla, saj jih slednji ni priglasil.

O pritožbi kupca O. d.o.o zoper sklep z dne 30.1.2015

Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo prodajo nepremičnin z ID znaki 1, 2, 3, 4 in 5 in sicer iz razloga, ker družba O. d.o.o. (kupec in pristopni upnik) ni položil kupnine v roku, ki mu ga je sodišče določilo s sklepom o domiku.

Zoper sklep se pritožuje kupec in pristopni upnik, družba O. d.o.o. po svojem pooblaščencu in v pritožbi navaja, da ga je po opravljeni javni dražbi predkupni upravičenec seznanil z vloženo pritožbo zoper sklep o domiku. Ker je po mnenju kupca obstajala velika verjetnost, da bo pritožbeno sodišče pritožbi predkupnega upravičenca ugodilo in bo sklep o domiku najverjetneje razveljavljen, pa tudi glede na predvideno trajanje postopka, zapletenost primera in negotovost izida postopka, je upnik ocenil, da likvidnostno ni zmožen položitve kupnine, zato je po mnenju pritožbe izpodbijani sklep nezakonit in preuranjen, zakonska ureditev (pred novelo ZIZ-J), ki določa obveznost položitve kupnine ne glede na pravnomočnost sklepa o domiku, pa je nesorazmerna, neustavna in bistveno posega v položaj kupca nepremičnine.

Pritožba ni dovoljena.

V skladu z določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Kupec nepremičnin na javni dražbi sicer načeloma ima pravni interes za izpodbijanje sklepa o razveljavitvi prodaje nepremičnin, v konkretnem primeru pa kupec sam z lastnimi pritožbenimi trditvami zanika obstoj takega interesa, saj se pritožuje zoper sklep o razveljavitvi prodaje, hkrati pa svojo pritožbo gradi prav na visoki stopnji prepričanja, da bo sklep o domiku razveljavljen (na pritožbo predkupnega upravičenca), kar je bil tudi temeljni razlog, da ni položil kupnine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 1. točko 365. člena ZPP pritožbo kupca (in pristopnega upnika) zavrglo kot nedovoljeno.

V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče opraviti novo javno dražbo nepremičnin, nanjo pravilno vabiti prvega dolžnika (136. člen ZPP) ter na slednji skladno z razlogi tega sklepa upoštevati zakonsko prisilno ureditev prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ (upoštevanje morebitnih zakonitih predkupnih pravic in napotitev kupca na pridobitev ustrezne odobritve pristojnega organa).

----

op. št. 1: tako tudi npr. VSL sklep I Ip 177/2010, VSL sklep IV Cp 4725/2010 in VSL sklep II Cp 4911/2010

op. št. 2: Tako tudi VSRS sodba II Ips 7/2014.

op. št. 3: dr. M. Tratnik: Zakonite predkupne pravice in njihove kolizije, Pravna praksa, 2010, št. 11, str. 22