VSC sodba PRp 177/2014

Pritožba prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca prekrška ugodilo tako, da je plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa spremenilo in je postopek o prekršku zoper storilca prekrška po četrtem odstavku člena 6 Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo in posledično s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2Tako odločitev napada prekrškovni organ in uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prekrškovni organ storilcu prekrška dne 22. 9. 2013 izdal PN, opr. št. 0000106699822 zaradi kršitve četrtega odstavka člena 6 ZJRM-1 in mu izrekel globo v višini 625,94 EUR. Takemu PN je priložen tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov s strani prekrškovnega organa skupaj z zapisnikom o izjavi kršitelja, prav tako pa tudi zapisnika o izjavah prič A. G. in A. D. Takemu PN je storilec prekrška oporekal z vloženim rednim pravnim sredstvom - ZSV z dne 25. 9. 2013. Prvostopno sodišče pa je v nadaljevanju, kot je zapisalo pod točko 4) obrazložitve na podlagi določbe četrtega odstavka člena 65 ZP-1 sklenilo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega postopka, v okviru katerega je zaslišalo vlagatelja ZSV - kršitelja M. D. in priči T. D. ter oškodovanko A. D., prebralo pa tudi vse listinske dokaze.

5Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku najprej izpostavlja določbo prvega odstavka člena 58 ZP-1, ki napotuje prekrškovne organe, da v hitrem postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede pristojnosti, zastopanje, jezika o postopku, vabil, zapisnikov, odločb, pregledovanja in prepisovanja spisov, rokov in narokov, vročanja in izločitve uradnih oseb. Na ta način se zagotavlja po oceni pritožbe procesno varstvo strank in procesni red glede vprašanj, ki v ZP-1 niso posebej urejena. Pri tem izpostavlja odločbo VS RS IV Ips 54/2011, v kateri naj bi izrecno bilo zapisano, da ZP-1 nima izrecne določbe o tem, v kakšni obliki naj bi bile zapisane izjave posameznih prič, napotuje pa na določbo člena 58 ZUP, torej se izjave prič zapišejo v zapisnik, ki se naredi o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku. Pritožba zato trdi, da je zapisnik o izjavi posameznih prič pomembno dokazno sredstvo v postopku o prekršku, dokazuje, kako je neka priča izpovedala o dejstvih in okoliščinah prekrška, zato meni, da se v hitrem postopku glede pridobivanja zapisa (pravno pomembnih) izjav prič uporabljajo določbe ZUP, ne pa določbe ZKP, kot je v izpodbijano sodbo zapisalo prvostopno sodišče. Meni, da prekrškovni organ A. D. v obravnavanem primeru ni mogel dati pravnega pouka, oziroma jo seznaniti s pravnimi jamstvi iz člena 236 ZKP, temveč le s pravnimi jamstvi iz tretjega odstavka člena 185 ZUP. Meni, da je pravilna razlaga členov 185 ZUP in člena 236 v zvezi s členom 238 ZKP v smislu obsega pravnih jamstev, ki si jih z omenjenima določbama zagotavlja, enaka. Zato je bil tudi pravni pouk priči A. D. (člen 185 ZUP) zadosten, zato bi sodišče izpoved te priviligirane priče moralo sprejeti, posledično pa bi bila tudi odločitev prvostopnega sodišča drugačna, kajti prvotna obremenila izjava storilčeve matere A. D., ki je bila pridobljena na procesno pravilen način, bi pripeljala do drugačne rešitve in ne bi bila potrebna njena ekskluzija. Take pritožbene navedbe so po oceni pritožbenega sodišča procesnopravno napačne.

6V konkretnem postopku o prekršku, ki se je vodil pred prekrškovnim organom po določbah, ki veljajo za hitri postopek o prekršku, se je prvostopno sodišče po prejemu ZSV odločilo, da bo dejansko stanje, ki ga je ugotovil že prekrškovni organ dopolnilo, in v tem primeru je bilo dolžno poslovati v skladu z določbo četrtega odstavka člena 65 ZP-1, ki določa, da če sodišče spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega postopka o prekršku. Iz določbe prvega odstavka člena 67 ZP-1, torej po določbah, ki veljajo za redni postopek o prekršku pa izhaja, da v kolikor ni z ZP-1 določeno drugače, se v rednem postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) med drugim tudi glede zasliševanja prič. Tako ni nobenega dvoma, kot je pravilno in jasno obrazložilo v izpodbijani sodbi že prvostopno sodišče, da se v rednem postopku o prekršku dosledno glede standardov zasliševanja prič uporabljajo določbe členov 236 ZKP, ki veljajo za zaslišanje prič v kazenskem postopku. V določbi drugega odstavka člena 236 ZKP je namreč zapisano, da sodišče, ki vodi postopek, je vedno dolžno poučiti osebe, ki so lahko pričanje oproščene o tem, da jim ni treba pričati, vsakokrat, preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za take okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če pa taka priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, pa se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Tak pouk in odgovor priče morata vedno biti vpisana v zapisnik. Iz določbe člena 237 ZKP pa izhaja, da če pravni pouk priči v skladu s členom 236 ZKP) ni bil popoln, pa sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe. Pregled izpovedi priče A. D. pred prekrškovnim organom, kot je pravilno v izpodbijano sodbo povzelo že prvostopno sodišče pokaže, da sta priči A. D. (storilčeva mati) in priča A. G. (storilčeva teta) bili poučeni v skladu z določbami člena 185 ZUP, kar bi zadoščalo za upoštevanje njunih izjav v hitrem postopku o prekršku. V predmetnem postopku sodišče dopolnjevalo izveden dokazni postopek, ki ga je sicer v hitrem postopku izvajal že prekrškovni organ, zato je 28. 8. 2014 v skladu z določbami člena 67 ZP-1 in določbo drugega odstavka člena 236 ZKP pravilno v skladu z določbo drugega odstavka člena 236 ZKP poučilo obdolženčevo mater A. D., ki pa je izrecno izjavila, da v tem postopku ne bo pričala. V hitrem postopku o prekršku pa ta priča, ko je podala izjavo policistom pred izdajo plačilnega naloga ni bila izrecno poučena o pravici, ki jo ima kot privilegirana priča (v tem zapisniku pa tudi ni zapisana njena izjava). Zato je prvostopno sodišče ravnalo povsem pravilno, ko take izjave ni moglo upoštevati v skladu z določbo drugega odstavka člena 236 ZKP. To bi lahko storilo le v primeru, če bi bila ta priča izrecno opozorjena, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, čeprav se bo v nadaljevanju postopka pričevanju odpovedala. Zato nikakor ni pritrditi pritožbenim navedbam o tem, da prvostopno sodišče s tem, ko ni upoštevalo izpovedi omenjenih prič (zlasti storilčeve matere) v hitrem postopku ni ravnalo pravilno in je celo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZKP. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče ob smiselni uporabi določb o ekskluziji, glede katerih ZP-1 nima konkretnih določb, kot to velja za ZKP, ravnalo pravilno, ko take izpovedi storilčeve matere, izključno po določbah ZUP, ki je bila dana policistom pred izdajo PN, ni upoštevalo. Tudi citirana odločba VS RS ni primerljiva glede tega vprašanja s predmetno prekrškovno zadevo.

7Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v konkretnem primeru gre tudi za vprašanje (ne)sklepčnosti samega opisa prekrška v skladu z določbo četrtega odstavka člena 6 ZJRM-1, ki izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe. Storilcu se je glede na opis prekrška, ki ga je PN priložil prekrškovni organ očitalo, da bi naj ravnal v nasprotju z določbo četrtega odstavka člena 6 ZJRM-1, ko naj bi svojo mater A. D. žalil z žaljivkami “da te ni sram prasica, ker je tvoj brat prasec”, s čemer pa se storilcu očita ogrožanje, ponižanje in prestrašenost oškodovanke. Takšen opis prekrška je nasprotujoč v primerjavi s posledicami, kajti navedene besede, ko naj bi očitno šlo izključno za žalitev oškodovanke ne ustrezajo zatrjevanju ogrožanja, ponižanja in pa prestrašenosti, kot izhaja iz opisa, ki ga je izdanemu PN priložil prekrškovni organ.

8Na podlagi zgoraj navedenega je torej zaključiti, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, kot to trdi pritožba, zato je bilo potrebno le-to zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1 in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita, saj je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je postopek o prekršku zoper storilca prekrška zaradi nedokazanosti ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člena 159 ZP-1).