185. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Zahteva po izločitvi dokaza se nanaša tudi na primere, ko je kasnejša privilegirana priča dala izjavo o storilcu in kaznivem dejanju v nekem drugem postopku (upravnem, disciplinskem, …) kjer se je (1) razčiščevala ista problematika (o storilcu in dejanju) in (2) kjer je kasnejša privilegirana priča menila, da mora govoriti resnico. Če so privilegirane priče drugim osebam (npr. sosedu ali prijatelju, lahko pa tudi uradni osebi, socialnemu delavcu, zdravniku ali uradniku v državnem organu) izpovedovale po svoji svobodni volji, izven postopkov, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanja obdolženca, bo sodišče lahko takšno posredno pričo zaslišalo o tem, kar jim je kasnejša privilegirana priča povedala. Odločilno je, da je šlo za spontan pogovor, v katerem je privilegirana priča sicer povedala o nečem, vendar ne ker bi menila, da je dolžna izpovedati. Določba drugega odstavka 83. člena ZKP se ne nanaša na ovadbo oškodovanca, ki se je kot privilegirana priča odrekel pričevanju, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga policija pridobi od privilegirane priče po 148. členu ZKP in se je zato iz spisa ne izloča.

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Davčni organ je zaključil, da se predlaganih prič ne zasliši, vendar pa razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne utemeljujejo sprejete odločitve. Naveden dokaz z zaslišanjem prič ni nepotreben, saj tožnik z njim dokazuje trditve o dejstvih, pri dokazovanju katerih z izvedenimi dokazi ni bil uspešen. Dokaz tudi ni nepomemben, saj vpliva na odločitev in na davčno osnovo za odmero predmetnega davka. Dokazni predlog tožnika je bil ustrezno substanciran, saj je tožnik predlagal zaslišanje osebe, ki naj bi potrdila, da mu je tožnik denar posodil in da mu je ta denar vrnila ter osebe, ki naj bi potrdila, da je tožnikova mama tožniku tudi dejansko izročila gotovino po posojilni pogodbi, na kateri je podpisan kot priča. Po presoji sodišča je tudi primerno sredstvo za dokazovanje zatrjevanih dejstev, saj je od teh okoliščin odvisna davčna osnova.

Pri stališču davčnega organa, da se zaslišanje določenih oseb izvede le, kadar bi zaslišana oseba lahko izjavila tudi drugače, kot zatrjuje zavezanka za davek in pri stališču, da se zaslišanje predlaganih prič ne opravi, ker tožeča stranka ne pove, da bi priče izpovedovale kakorkoli drugače, kot so navedle v danih pisnih izjavah, gre po vsebini za (vnaprejšnjo) dokazno oceno, ki je sprejemljiva le ob izčrpni in prepričljivi argumentaciji, ki mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel (torej potrdil trditev predlagatelja), ne glede na to pa bi odločitev, zaradi prepričljivosti ostalih dokazov, ostala enaka kot pred njegovo izvedbo. Ali bodo in kaj točno bodo posamezne priče na zaslišanju izjavile drugače ali več od tega, kar so navedle že v svojih v pisnih izjavah, pa niti tožeča stranka niti tožena stranka ne moreta vedeti v naprej, še zlasti ob upoštevanju določb 185. člena ZUP, po katerih se priča opozori na dolžnost govoriti resnico in na poledice krive izpovedbe, po katerih se pričo izpraša o okoliščinah, ki se tičejo njene verodostojnosti kot priče v zadevi, za katero gre, zlasti pa o njenem razmerju do strank, in po katerih se od priče ne zahteva le, da po

Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje pa presoje, da gre pri spornih izplačilih za zneske, ki presegajo sorazmerni delež vračila, ki pripada tožeči stranki oziroma možu tožeče stranke kot dejanskima končnima upravičencema, ni mogoče preizkusiti. Odlo

Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP). Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico. Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi. V davčnih post

Pred prekrškovnim organom sta storilčeva mati in storilčeva teta kot priči bili poučeni v skladu z določbami člena 185 ZUP, kar bi zadoščalo v hitrem postopku o prekršku. V predmetnem postopku je sodišče dopolnjevalo izveden dokazni postopek, zato je v skladu z določbo drugega odstavka člena 236 ZKP poučilo obdolženčevo mater, ki pa je izrecno izjavila, da v tem postopku ne bo pričala. V hitrem postopku o prekršku pa ta priča, ko je podala izjavo policistom, pred izdajo plačilnega naloga ni bila izrecno poučena o pravici, ki jo ima kot privilegirana priča. Zato je prvostopno sodišče ravnalo povsem pravilno, ko take izjave ni upoštevalo. To bi lahko storilo le v primeru, če bi bila ta priča izrecno opozorjena, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba.

Davčni organ se za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotoviti kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre za prosto izbiro davčnega organa, pač pa za potrebno posledico, ker davčna zavezanka ni v zahtevanem obsegu izpolnila zakonsko predpisanih obveznosti do davčnega organa. Zaradi navedenega ji ne more biti dana možnost, da verjetno davčno osnovo zniža na podlagi dokazil, ki so le verjetno izkazana. Preverjajo se lahko vsi podatki, ne glede na to, od kod ti podatki izvirajo. Tožeča stranka ni dokazala vira sredstev, s katerim je razpolagala, niti obdobja, iz katerega izvira. V takem primeru davčni organ lahko utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni navzven. V petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se nepojasnjena prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in ker v takih primerih praviloma ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje, je treba v primerih, ko ni mogoče ugotoviti kateri dohodek odpade na posamezno davčno obdobje šteti, da odpade na posamezno davčno obdobje sorazmeren del prirasta.

Če tožniki skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca niso postavili in je upravni organ z njimi komuniciral neposredno, zato ni kršil pravil postopka. V primerih, ko je stranka pošiljko prejela, oblika vročitve ne more predstavljati kršitve, ki bi vplivala na odločitev. Namigovanja tožnikov, da sodelovanje izvedenca s pooblaščencem vlagatelja pomeni njegov reden prihodek in zato ni verjetno, da bo deloval v nasprotju z zahtevami pooblaščenca, ne more biti sprejemljiv razlog za izločitev izvedenca. Vlagatelj je navedel tudi zneske, do povrnitve katerih je menil, da je upravičen (to so absolutni zneski vloženih sredstev ne glede na povečano vrednost nepremičnin). Tako je navedel vse podatke, ki so potrebni za uveljavljanje vlaganj.

Tožnik ni z ničemer dokazal, da sredstva, s katerimi je razpolagal, ne podležejo obdavčitvi. Inštitut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, gre z posamezen, poseben način izvedbe cenitve kot postopka zagotavljanja verjetne davčne osnove. Ne glede na to, na katero obdobje se preveritve nanašajo, služijo ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z dohodki oziroma plačili tožeče stranke v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine, ni pa bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira.

Ker gre pri ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč po Odloku o ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije za enostavno računsko operacijo, za katero se ne zahteva posebno strokovno znanje, izvedba dokaza z izvedencem za odločitev o tem ni potrebna. Šele če se izkaže, da je v zvezi z ugotavljanjem vlaganj potrebno izvesti dokaz z izvedencem, skladno z določbami 183. do 192. člena ZUP (1986), organ imenuje izvedenca na predlog osebe, ki uveljavlja vračilo vlaganj in ki je za izvedbo tega dokaza dolžna nositi tudi stroške.

Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne omejuje. Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje pooblastilo za odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev: davčni organ je pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Tako ugotovljena davčna osnova ni in ne mor

Za določitev verjetne davčne osnove in s tem za cenitev na podlagi 113. člena ZDavP-1 je pristojen (in ustrezno usposobljen) davčni organ, zato predlagana postavitev izvedenca ni potrebna. Davčni organ je na podlagi 1. odstavka 113. člena ZDavP-1 opravil tudi delno cenitev neevidentiranih gotovinskih izplačil nadur posameznim delavcem ter na podlagi obrutenih neto izplačil tožniku s samostojno odločbo dodatno obračunal obveznosti iz naslova davkov in prispevkov. Gre torej za dodatno odmero oziroma dodatni obračun davkov in prispevkov od osebnih prejemkov iz delovnega razmerja, ki po določbah davčnega zakona (ZDDPO oziroma ZDoh) sodijo med davčno priznane stroške oziroma odhodke. Pri zaslišanju prič tožnik res ni bil navzoč, kar je v nasprotju s pravili ZUP. Ker pa so izjave v celoti povzete v zapisniku o pregledu, po presoji sodišča kršitev ni bistvena, saj je imel tožnik na ta način možnost, da se o njih izreče že med postopkom na prvi stopnji (v pripombah) in kasneje še v pritožbi.

Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja zavarovalnemu zastopniku za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja tudi brez predloga (upravičenega predlagatelja). Pooblaščena uradna oseba je sicer pripravila (»sama napisala«) izjavo (glede usklajenosti poslovanja družbe z določbami ZZavar) za direktorja družbe, nad katero je Agencija opravljala nadzor, kar sicer ni v navadi, je pa očitno bilo dogovorjeno med njima, kot to izhaja iz njunega dopisovanja po elektronski pošti. Vendar pa zgolj zaradi takšnega ravnanja (zatrjevano zagotovilo, »da bo [A]gencija v postopku nadzora družbi izrekla zgolj odredbo o odpravi kršitev« namreč ni z ničemer izkazano) po oceni naslovnega sodišča še ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je podan (resen) dvom o subjektivni nepristranosti pooblaščene uradne osebe. Iz opisanega ravnanja uradne osebe pa tudi ni razbrati njenega takšnega odnosa do tožnika ali same stvari, ki bi bil (v kontekstu zadeve) v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal (razumen) dvom v tako imenovano objektivno nepristranost Agencije (ki se izraža zlasti v percepciji javnosti o neodvisnosti in nepristranosti Agencije kot sektorske regulatorke, ki izvaja nad

Niti v ZUP (1986) niti v kasnejšem ZUP ni določbe, po kateri bi bila zoper sklep o postavitvi izvedenca in založitvi sredstev za njegovo delo dopustna posebna pritožba. Zato je bila vložena pritožba v upravnem postopku pravilno in zakonito zavržena.

Po 1. odstavku 222. člena ZUP/86 je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, ko je z zakonom tako določeno, česar pa ZUP/86 v 185. členu ne določa, torej se tak sklep, po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP/86, lahko izpodbija le s pritožbo zoper odločbo, s katero bo odločeno o sami stvari.

Če v postopku cenitve, ki jo opravi več izvedencev, med seboj ni mogoče uskladiti, upravni organ utemeljeno odredi izvedbo dokaza z novim izvedencem.

Zloraba položaja oziroma pravice je v tem, da storilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičevanja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičevanja. Pravica ima namreč svoje meje in ravnanje čez dopustno mejo, pomeni kršitev pravne norme.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).