VSC sklep II Kp 46365/2011

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z v uvodu navedenim sklepom je okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, po določilih petega odstavka 443. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla subsidiarni obtožni akt oškodovanke kot tožilke A. G., zastopane po pooblaščencu odvetniku A. Š. z dne 15. 9. 2011, modificiranega na javni glavni obravnavi dne 28. 8. 2014 s katerim sedaj obdolženi T. Z. očita storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 123. členu Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1).

2Proti temu sklepu se je pritožil zagovornik obdolžene T. Z., kot trdi iz pritožbenih razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 370. člena ZKP (očitno meri na 1., 2. in 3. točko prvega odstavka navedenega zakonskega določila). Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Podatki spisa pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je v obravnavanem kazenskem postopku vršila glavna obravnava zoper obdolženo T. Z. po obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke A. G., vloženem po pooblaščencu, v katerem ji je ta očitala storitev kaznivega dejanja malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1. V teku te obravnave, ko so bili izvedeni že številni dokazi, kot to pravilno ugotavlja pritožnik, je pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, še v okviru dokaznega postopka, na glavni obravnavi dne 28. 8. 2014 dvakrat spremenil obtožni akt, nazadnje tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Obdolženki sedaj očita storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 (glede na opis dejanja po njegovem prvem odstavku). Za storitev tega kaznivega dejanja je v zakonu zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do petih let, kar pomeni, da za razsojo zadeve Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah ni več stvarno pristojno (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). V takšni situaciji, ko je za razsojo zadeve pristojno okrožno sodišče je okrajna sodnica morala po določilih petega odstavka 443. člena ZKP obtožni akt zavreči. Postopek se bo zato, po določilih drugega odstavka 408. člena ZKP nadaljeval pri za razsojo stvarno in krajevno pristojnim Okrožnim sodiščem v Celju.

5Pritožnik se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Meni, da je to nepravilno uporabilo določila 344. člena ZKP iz razloga, ker naj bi bila sprememba obtožnega akta izvedena v nasprotju z njim, to pa je po njegovem prepričanju vplivalo na pravilnost in zakonitost sedaj izpodbijanega sklepa in rezultiralo v kršitvi obdolženkinih pravic do obrambe, enakega varstva njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS), njene pravice do (učinkovitega) sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), kršena pa naj bi bila tudi ustavna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave Republike Slovenije).

6V zvezi z v prejšnji točki navedenimi zatrjevanji pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da že ta sam v pritožbi izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, katera je dala odgovore na vprašanje usklajenosti navedenega določila ZKP z Ustavo in to prav v zvezi z njenimi določili na katera opozarja pritožnik. Ustavno sodišče je takrat v odločbi zapisalo, da iz razloga, ker je mogoče, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, temu zakon daje možnost spremeniti obtožnico tako, da še vedno temelji na istem historičnem dogodku, ima pa spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Pravica oškodovanke kot tožilke, ko je po pooblaščencu spremenila obtožni akt torej ni v nasprotju z ustavnimi jamstvi na katere se sklicuje pritožnik. To pa velja, če tožilec te svoje pravice ne zlorabi in če je dopuščeno, da tudi obdolženka lahko, glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnega akta ne bi prišlo. Slednje, torej možnost varovanja svojih pravic tudi po spremembi obtožnega akta, po prepričanju sodišča druge stopnje pri obdolženki ni z ničemer okrnjena. Postopek pred okrožnim sodiščem se bo vodil po določilih ZKP o rednem postopku v katerem bo imela zagotovljene vse tiste pravice, katere ji po zakonu gredo. Kar pa se tiče vprašanja ali spremembe obtožnega akta ni mogoče pripisati zlorabi pravic katere oškodovanki kot tožilki po zakonu gredo pa je potrebno izpostaviti dejstvo, da je ta v okviru pravno dopustnega abstraktnega upravičenja svojo odločitev konkretizirala in s tem materializirala. Njen pooblaščenec je namreč na glavni obravnavi (l. št. 138 spisa) pojasnil, da temelji sprememba obtožnega akta na poročilu z dne 6. 2. 2009, ki se nahaja v spisu in iz katerega izhaja, da je sporno zdravilo izdala v poznih popoldanskih urah, zdravnik pa v tistem času ni bil več dosegljiv, zaradi česar bi morala biti obdolžena še toliko bolj previdna, kar kaže na višjo stopnjo krivde z njene strani - eventuelni naklep.

7Glede na povedano ni mogoče govoriti o tem, da je ravnanje oškodovanke kot tožilke po pooblaščencu preseglo meje upravičenja, ne glede na vsebino doslej izvedenih dokazov, zlasti mnenj izvedencev in zdravnikov, kateri so oškodovanko kot tožilko zdravili, na kar se sklicuje pritožnik. Vsi ti dokazi, glede na fazo postopka še niso bili ocenjeni in jih ob odločanju o pritožbi zoper sedaj izpodbijani sklep nima pravice ocenjevati tudi sodišče druge stopnje. Bodo pa ti mogli biti upoštevani v postopku vodenim pred za razsojo pristojnim sodiščem.

8Zaradi povedanega torej ne držijo zatrjevanja pritožnika, da je sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 377. člena ZKP, pa tudi ne, da je kršilo v točki 5 obrazložitve tega sklepa navedena določila Ustave Republike Slovenije. Pritožbi zato ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.