UPRS sodba I U 307/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel tožničino zahtevo za obnovo inšpekcijskega postopka zaradi neskladne gradnje, v katerem je bila izdana odločba št. 06122-1770/2011/33 z dne 29. 12. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpekcijski organ tožničino zahtevo zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker iz njene vloge ni mogoče razbrati novih dejstev, ki bi bila organu v času odločanja neznana. Pojasnil je še, da se podatek, ali je bil objekt zgrajen pred letom 1967, v tem postopku ni pridobival, ker ne bi vplival na odločitev.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil. Ugotovil je sicer, da prvostopenjski organ v izreku napačno navaja, da se tožničin predlog zavrže namesto zavrne, vendar meni, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ker je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je organ prve stopnje dejansko vsebinsko presojal, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, zato tožnica ni oškodovana v svojih pravicah. Tudi po presoji organa druge stopnje okoliščine in dokazi, ki jih tožnica navaja, niso takšni, da bi pripeljali o drugačne odločitve. Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor odločbo z dne 29. 11. 2011, s katero je bila tožnici naložena odstranitev objektov, izdal na podlagi drugega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ker inšpekcijski zavezanci v roku, določenem z odločbo z dne 2. 9. 2011, niso zaprosili za spremembo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje in zato napačno uporabila materialno pravo. Trditev upravnega organa, da podatka o tem, ali je bil objekt zgrajen pred letom 1967 v konkretnem postopku ni pridobival, ker ta podatek ne bi vplival na odločitev, bi bila pravilna, če bi inšpekcijski organ pri svojem prvotnem nadzoru ugotavljal skladnost objekta z gradbenim dovoljenjem za rekonstrukcijo ostrešja z dne 29. 1. 2007. Tožnica zatrjuje, da za prenovo in adaptacijo prostorov, ki jo je izvedla, dodatno oziroma novo gradbeno dovoljenje ni potrebno, niti ga ni bilo mogoče pridobiti. Inšpekcijski organ naj tudi ne bi upošteval, da je bila napaka vodilne mape za gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo strehe le nepravilna klasifikacija objekta. Tako je z odločbo z dne 2. 9. 2011 nepravilno ugotovil več „domnevnih kršitev gradbenega dovoljenja“, ki jih gradbeno dovoljenje z dne 29. 1. 2007 sploh ne ureja. Tožnica navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da so vse navedene ugotovitve „kršitev“ napačne. Sklicuje se na načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, ker pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana dejstva, „ki nedvomno vplivajo na, po mnenju tožeče stranke, nezakonito izdano odločbo št. 06122-3876/2013-08 z dne 6. 8. 2014, saj slednja zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja posledično temelji na napačno uporabljenem materialnem pravu.“ Meni tudi, da so z izdajo izpodbijanega sklepa bistveno kršene določbe postopka, ker je o predlogu za obnovo postopka odločeno s sklepom, namesto z meritorno odločbo. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze in izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica predlagala obnovo inšpekcijskega postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 06122-1770/2011/33 z dne 29. 12. 2011, iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Tožnica v tožbi sicer navaja, da je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da se je v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka omejila na ugotavljanje skladnosti objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem in da je ugotovljeno stanje na terenu v skladu s pridobljenim gradbenim dovoljenjem, vendar iz izpodbijanega sklepa to ne izhaja. Pojasnilo prvostopenjskega organa, na katerega se tožnica sklicuje, se namreč nanaša na ugotovitve v inšpekcijskem postopka in ne v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da odločitev o zavrženju tožničine vloge temelji na ugotovitvi, da iz predloga za obnovo postopka ni mogoče razbrati novih dejstev, ki bi bila organu v času odločanja neznana. Tej ugotovitvi tožnica v tožbi ne ugovarja.

Ker torej med strankama ni sporno, da tožnica v predlogu ni navedla novega dejstva oziroma predložila novega dokaza, ki v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bilo znano, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju predloga. Na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP namreč organ predlog za obnovo postopka zavrže, če predlog za obnovo ni dovoljen ali če okoliščina, na katero se opira, ni verjetno izkazana.

Če stranka v predlogu za obnovo postopka predlaga dejstva in dokaze, ki so bili v postopku izdaje inšpekcijske določbe znani, je očitno, da obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ki ga tožnica uveljavlja, ni izkazan. Ugovori v smeri, da bi upravni organ to dejstvo moral upoštevati, pa pomenijo očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in ne uveljavljanje novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral prvostopenjski organ o predlogu meritorno odločiti.

Prvostopenjski organ v obrazložitvi svojega sklepa res pojasnjuje tudi, da podatka o tem, ali je bil objekt zgrajen pred letom 1967, v inšpekcijskem postopku ni pridobival, ker njegova pridobitev ne bi vplivala na odločitev, vendar se to pojasnilo ne nanaša na postopek odločanja o predlogu za obnovo postopka, temveč na pojasnilo o tem, zakaj inšpekcijski organ v inšpekcijskem postopku, katerega obnovo tožnica predlaga, tega dejstva ni upošteval. To izhaja tudi iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 23. 8. 2012 (ki je v predloženih spisih), s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo z dne 29. 12. 2011, tj. odločbo, zoper katero vlaga obnovo postopka. Tožnica je namreč že v pritožbenem postopku zoper navedeno inšpekcijsko odločbo navajala, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, pritožbeni organ pa je pojasnil, katera dejstva so pravno odločilna za izdajo odločbe po drugem odstavku 153. člena ZGO-1 (v obravnavanem primeru je bilo odločilno le dejstvo, da zahteva za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja ni bila vložena v roku, določenem z odločbo z dne 2. 9. 2011, izdano na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1). Navedeno torej potrjuje stališče prvostopenjskega organa, da predlog za obnovo postopka ne navaja dejstev, ki organu v času odločanja o inšpekcijskih ukrepih ne bi bila znana.

V obravnavanem primeru je zato napačno stališče pritožbenega organa, da bi moral prvostopenjski organ tožničin predlog zavrniti na podlagi tretjega dostavka 276. člena ZUP. Presojo, ali bi novo dejstvo ali nov dokaz lahko pripeljala do drugačne odločitve, bi namreč organ v postopku preizkusa predloga za obnovo postopka lahko opravil šele, če bi ugotovil, da predloga ni mogoče zavreči iz razlogov po prvem odstavku 267. člena ZUP. Po povedanem pa obravnavani primer ni tak, ker dejstvo, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967, ni novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da z očitki o nepravilnosti pri izdaji odločbe z dne 2. 9. 2011 tudi sicer ni mogoče utemeljevati nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve, ki se nanaša na preizkus predloga za obnovo postopka, v katerem je bila navedena odločba izdana.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.