VSL sklep III Ip 3213/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka), zavrglo ugovor dolžnikov po izteku roka (2. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe (3. točka izreka) ter dolžnikoma naložilo naj upniku povrneta 2.054,79 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka (4. točka izreka).

2Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlagata pritožbo dolžnika zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi ugodi oziroma podrejeno spremembo sklepa tako, da se ugodi predlogu dolžnikov za odlog izvršbe ter naloži stroške dolžnikov v plačilo upniku. Zatrjujeta zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj bi sodišče napačno ugotovilo, da v predmetni zadevi ne gre za dva povezana notarska zapisa ter, da dolžnika nista jasno izkazala, da je bil dolg po obeh pogodbah poplačan. Povesta da gre za povezana notarska zapisa, kot je to zapisano v 1. in 2. členu notarskega zapisa št. SV 2052/04. Navajata, da je upnik pri banki U. d. d. vzel kredit v višini 420.000,00 EUR ter nato ta denar posodil družbi V. d. o. o., katerega solidarna poroka in zastavitelja sta dolžnika. Ponavljata, da sta predmetni dolg dolžnika v celoti poplačala, kot sta to pojasnila v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 14. 1. 2014. Povesta, da jima še vedno ni jasno, od kod je upnik dobil takšno višino dolga kot ga vtožuje s predmetno izvršbo (330.305,11 EUR). Navajata, da bi lahko še jasneje in določneje obrazložila plačilo po posojilni pogodbi, ki ga je upnik spregledal oziroma ga ni upošteval, če bi vedela, od kod upniku takšna višina dolga. Navajata, da sta dolžnika zaradi poplačila dolga v višini 282.003,01 EUR prodala svojo nepremičnino, kar med strankama ni sporno in sta tako navedeni znesek prenakazala neposredno upniku. Nadalje povesta, da sta sredstva v višini 122.343,00 EUR nakazala na transakcijski račun družbe Z. d. o. o. na podlagi dogovora med dolžnico in direktorjem podjetja upnika. Sklicujeta se na podpisano izjavo družbe Z. d. o. o. z dne 5. 11. 2008, s katero se potrjuje, da je sredstva na podlagi dogovora o poplačilu predmetnega kredita z direktorjem potem nakazala na bančni račun upnika. Povesta, da bi o namenu plačila lahko izpovedali priči A. A. in B. B.. Nadalje navajata, da sta C. C., sinu D. D., dne 20. 1. 2009 izročila 50.000,00 EUR iz naslova poplačila dolga po pogodbi iz SV 2052/04, kar je imenovani potrdil z lastnoročnim podpisom na potrdilu z dne 20. 1. 2009, o čemer bi vedela izpovedati tudi B. B. in A. A.. Navajata, da iz navedenega nedvoumno sledi da sta dolžnika dolg družbe V. d. o. o. do upnika v celoti poplačala oziroma sta ga celo preplačala, saj je dolg na dan 31. 7. 2008 znašal 282.003,01 EUR in so bile s tem plačilom zaprte vse terjatve upnika do družbe V. d. o. o. (in njegovih porokov) in tudi terjatev U. d. d. do družbe N. d. o. o. Kot dokaz prilagata izjavo družbe Z. d. o. o. z dne 5. 11. 2008 ter potrdilo o plačilu 50.000,00 EUR z dne 20. 1. 2009. Nadalje navajata, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do temeljnega ugovora dolžnikov, da je bila v dokaz poravnanih obveznosti iz notarskega zapisa SV 2052/04 s strani upnika izdana izbrisna pobotnica. Navajata, da je upnik 4. 6. 2008 dolžniku zaradi hipoteke, vpisane na parc. št. 435/2 k. o. ..., zaradi poplačila izdal izbrisno pobotnico. Navajata, da je na njej jasno zapisano, da je izdana zaradi poplačila denarne terjatve, nanjo pa sta se sklicevala že v svojem ugovoru z dne 14. 1. 2014, predložena pa je bila k dopolnitvi ugovora z dne 2. 1. 2014 in bi jo sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati. Nadalje zatrjujeta tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče v obrazložitvi sklepa skopo in brez obrazložitve zapisalo, da so navedbe dolžnikov v vlogah z dne 5. 2. 2014 in 14. 4. 2014 in 30. 5. 2014 podane prepozno ter da jih sodišče pri utemeljenosti ugovora ne bo upoštevalo. Navajata, da sta 14. 1. 2014 vložila laičen ugovor zoper sklep o izvršbi, ki sta ga dne 5. 2. 2014 tudi dopolnila. Povesta, da sta ob dopolnitvi na sodišče posredovala izbrisno pobotnico, na katero pa sta se sklicevala že v svojem prvotnem ugovoru z dne 14. 1. 2014, ki sta mu priložila tudi izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega jasno izhaja, da je bila na podlagi predmetne izbrisne pobotnice hipoteka izbrisana. Menita, da je splošno znano dejstvo, da se izbrisne pobotnice s strani sodišča nikakor ne da pridobiti v tako kratkem roku kot je osem dni, glede na to trdita, da sta se na izdano izbrisno pobotnico sklicevala pravočasno, le predložila sta jo kasneje, zato bi se po njunem mnenju moralo sodišče do nje opredeliti in jo pri svojem odločanju upoštevati. Zatrjujeta, da jima neupravičeno ni bila dana možnost enakopravne obravnave pred sodiščem in je bila s tem zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglašata stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe dolžnikov in naložitev plačila stroškov postopka dolžnikoma. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi zavrnilo na podlagi ugotovitve, da dolžnika nista z ničemer dokazala, da bi bila terjatev upnika do družbe V. d. o. o. oziroma do dolžnikov kot solidarnih porokov po notarskem zapisu št. SV 2052/04 plačana. Taka ugotovitev je pravilna. Dolžnika sta v ugovoru namreč v zvezi s tem notarskim zapisom (št. SV 2052/04), ki predstavlja izvršilni naslov v predmetnem izvršilnem postopku, navajala zgolj, da je tudi upnik - družba N. d. o. o. oziroma njen direktor D. D. po plačilu dolga upnika do B. d. d. izdal izbrisno pobotnico in s tem potrdil, da dolžnika nimata do upnika - družbe N. d. o. o. več nikakršnih obveznosti. Dalje sta navedla še, da so bile vse pogodbe izpolnjene in računi medsebojno poravnani, saj v nasprotnem primeru pod nobenim pogojem nihče od vpletenih ne bi izdal izbrisne pobotnice. Ugovarjala sta tudi zastaranje. Kot dokaz sta v ugovoru predlagala in priložila: kopijo dokumenta U. d. d. o poplačilu dolga družbe N. d. o. o. do banke (listini B 4 in B5), kopijo izjave D. D. z dne 5. 11. 2008 (listina B 6), kopiji plačilnih nalogov o posojilih dolžnikov družbi V. d. o. o. (listina B 3) in kopijo kupoprodajne pogodbe med dolžnikoma in E. E. (listina B 2). Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da z nobenim izmed navedenih dokazov dolžnika nista dokazala, da bi (kot poroka in zastavitelja) poravnala dolg družbe V. d. o. o. po notarskem zapisu št. SV 2052/04 z dne 27. 10. 2004. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ne gre za dva povezana notarska zapisa in posledično, da ni poplačan dolg po obeh pogodbah. Za odločitev o ugovoru dolžnikov ni pravno pomembno, ali je pri navedenih dveh pravnih poslih šlo za povezana pravna posla, temveč je pravno pomembno, ali sta dolžnika v ugovoru zatrjevala in dokazala, da je bil plačan (tudi) njun dolg do upnika (in ne le dolg upnika do banke). Ob pomanjkanju ustrezne trditvene podlage in dokazov za trditve namreč ni mogoče zgolj na podlagi opisa sklepanja obeh pravnih poslov in dokazov o tem, da je bil dolg upnika do banke plačan, šteti, da je plačan tudi dolg družbe V. d. o. o. do upnika, glede katerega sta dolžnika nastopala kot poroka in zastavitelja. Ugovorne navedbe v zvezi s plačilom dolga po notarskem zapisu št. SV 2052/04 z dne 27. 10. 2004 so izredno skope, iz njih ne izhaja, da bi bil s plačilom dolga upnika do banke poplačan tudi dolg družbe V. d. o. o. do upnika, predvsem pa so navedbe o tem, da dolžnika do upnika nimata več nikakršnih obveznosti, dokazno povsem nepodprte, saj se vsi predlagani in priloženi dokazi nanašajo na druga pravna razmerja. Glede na to je odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi zavrne, pravilna.

7Dolžnika se neutemeljeno zavzemata za to, da bi sodišče moralo pri odločanju o ugovoru upoštevati tudi trditve in predvsem dokaza iz njune vloge z naslovom „Dopolnitev ugovora na sklep o izvršbi št. 2465 I 177/2013 z dne 2. 1. 2014“. Ne drži pritožbena navedba, da bi dolžnika ugovoru z dne 14. 1. 2014 priložila tudi izpisek iz zemljiške knjige, saj sta ga sodišču posredovala enako kot izbrisno pobotnico z dne 9. 6. 2008 šele z dopolnitvijo ugovora z dne 5. 2. 2014 (listini B 10 in B 11), torej po izteku roka za vložitev rednega ugovora (ta se je iztekel za dolžnika dne 17. 1. 2014 in za dolžnico dne 23. 1. 2014), kar ni sporno. Pravno nepomembno je, da je bil njun ugovor laičen, saj nepoznavanje prava bremeni tistega, ki bi ga moral poznati, zato se dolžnika na nepoznavanje pravnih predpisov ne moreta uspešno sklicevati. Rok za vložitev ugovora je strogo prekluziven, kar je v okviru razlogovanja, zakaj pri odločanju o ugovoru ni upoštevalo dopolnitev ugovora, pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (in tako ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka). Skladno z ustaljeno sodno prakso dopolnitev ugovora, vloženih po izteku ugovornega roka, sodišče pri odločanju o ugovoru ne upošteva, saj je vsebinsko razširjanje pravnega sredstva po izteku roka za njegovo vložitev nedopustno, ker je prepozno (prim. Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 348 ter sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 92/2014 z dne 16. 10. 2014 in odločbe Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 950/2011 z dne 7. 10. 2011, Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1823/2011 z dne 9. 11. 2011 in št. II Cp 1882/2012 z dne 8. 5. 2013 ter Višjega sodišča v Celju št. I Ip 676/2007 z dne 20. 2. 2008). Ne glede na takšno stališče pa sta pritožnika s svojimi dopolnitvami ugovora prestopila tudi meje še dopustnega dopolnjevanja pravnih sredstev na podlagi starejšega stališča Vrhovnega sodišča iz leta 1983, saj sta dopolnitve vložila zaradi predložitve novih dokazov oziroma navajanja novih dejstev, kar tudi po starejši sodni praksi pomeni širitev prvotnega pravnega sredstva in je torej neupoštevno. Pritožnika se neutemeljeno zavzemata za to, da bi sodišče upoštevalo v dopolnitvi ugovora predloženo izbrisno pobotnico, saj naj bi se nanjo sklicevala že v ugovoru. Drži sicer, da sta v ugovoru omenila, da je tudi D. D. izdal izbrisno pobotnico in s tem potrdil, da do družbe N. d. o. o. dolžnika nimata več nikakršnih obveznosti, vendar pa v ugovoru te listine nista podrobneje opredelila (datum, notar, ki jo je izdal, zaporedna številka ipd.), niti je nista predlagala kot dokaz oziroma je navedla med ostalimi dokazi. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče in ga tudi ustrezno obrazložilo, da so vse navedbe in dokazi, predloženi z vlogami dolžnikov z dne 5. 2. 2014, 14. 4. 2014 in 30. 5. 2014, prepozni in jih zato pravilno ni upoštevalo pri odločanju o rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pritožbena navedba, da je splošno znano dejstvo, da izbrisne pobotnice s strani sodišča ni mogoče dobiti v roku osmih dni, ni utemeljena, saj dejstev, ki so splošno znana sicer ni treba dokazovati (peti odstavek 214. člena ZPP), treba pa jih je glede na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ navajati oziroma zatrjevati (prim. denimo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 415/2013 z dne 26. 9. 2013). V ugovoru dolžnika nista zatrjevala, da izbrisne pobotnice nimata in da je ne moreta pridobiti do konca ugovornega roka, zato tudi v primeru, če bi šlo za splošno znano dejstvo (do česar se višje sodišče ne opredeljuje), to na odločitev v zadevi ne vpliva.

8Pritožbene navedbe o tem:

- da dolžnikoma še vedno ni jasno, od kod je upnik dobil takšno višino dolga, kot ga zahteva v tem izvršilnem postopku (330.305,11 EUR),

- da sta del dolga do upnika poplačala z nakazilom 122.343,00 EUR na transakcijski račun družbe Z. d. o. o., ki je ta znesek nato nakazala upniku, in

- da sta del dolga do upnika poplačala z izročitvijo 50.000,00 EUR sinu direktorja upnika C. C., so nedopustne pritožbene novote. Dolžnika jih namreč podajata šele v pritožbi, pri tem pa ne izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Pritožbena navedba, da sta s prodajo svoje nepremičnine in nakazilom 282.003,01 EUR neposredno upniku plačala dolg iz notarskega zapisa št. SV 2052/04, ni skladna z ugovornimi navedbami. V ugovoru sta dolžnika namreč zatrjevala, da sta nepremičnino prodala zaradi poplačila dolga upnika do B. d. d., ter da sta banki direktno poplačala celoten kredit. Glede na to, da dolžnika nista dokazala, da bi s plačilom (dela) dolga upnika do banke poplačala tudi (del) obveznosti družbe V. d. o. o. do upnika, in glede na neskladje med ugovornimi in pritožbenimi navedbami, tudi te navedbe na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

10V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje ugovora po izteku roka, zavrnitev predloga za odlog izvršbe in na stroške postopka (2., 3. in 4. točka izreka), dolžnika v pritožbi ne podajata nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

11Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

13Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).