VSL sodba II Cpg 1669/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu I. točke izreka in v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 167461/2012-2 z dne 7. 11. 2012 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi, razen za znesek zamudnih obresti od zneska 78,54 EUR od 24. 10. 2012 do 6. 11. 2012, za kolikor se ta obrestni zahtevek zavrne; v tretjem odstavku izreka pa ostane navedeni sklep v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v osmih dneh povrniti stroške postopka 174,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbija tako I. kot II. točko izreka. Pritožbeno sodišče pri tem šteje, da I. točko izreka izpodbija le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 167461/2012-2 z dne 7. 11. 2012 ohranilo v veljavi, saj je v zavrnilnem delu (odločitev o (delni) zavrnitvi obrestnega zahtevka) tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela. Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6V obravnavanem primeru se je postopek začel na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka (takrat dolžnik) je zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da tožeči stranki (takrat upnik) terjanega zneska ne dolguje, ter v bistvenem pojasnila, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni pravilno izpolnila, saj je bilo za toženo stranko nujno, da se prevzem blaga pri izdajatelju blaga C. opravi 22. 6. 2012 in dobava zagotovi v 24-ih urah od prevzema, tožeča stranka pa je na kraj prevzema blaga prišla prepozno in je blago lahko prevzela šele v ponedeljek, 25. 6. 2012 ter ga z zamudo dostavila toženi stranki, kateri je posledično nastala škoda, saj je prišla v zamudo pri svojem investitorju, ki želi uveljavljati kazen zaradi zamude. Ker je bil po ugovornem zatrjevanju tožene stranke razlog za zamudo na tožeči stranki, ji je slednja po njenem prepričanju neupravičeno zaračunala kamionsko stojnino. Na podlagi tega ugovora je bil izdan sklep po drugem odstavku 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe (sklep z dne 4. 4. 2013).

7Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trditve tožene stranke konkretizirano prerekala z utemeljitvijo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka blago prevzame pri špediterju I., ki je bil zadolžen za opravo carinskih formalnosti in ki ga je angažirala tožena stranka, blago pa v petek, 22. 6. 2012, ko je bil voznik Z. F., zaposlen pri podjetju O. d.o.o., na prevzemnem mestu, še ni bilo pripravljeno za prevzem. Razlog za zamudo z dobavo zato po trditvah tožeče stranke ni bil na njeni strani, in ker je voznik blago lahko prevzel šele v ponedeljek, 25. 6. 2012, je bila toženi stranki obračunana (tudi) stojnina za tri dni.

8Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju določb 451. do 453. člena ZPP na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo, da tožena stranka trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe (o razlogih za nastanek zamude) priznava. Posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da je vzrok za zamudo in s tem povezana škoda ne izvira iz sfere tožeče stranke, temveč mora neugodne posledice zamude tožena stranka trpeti sama, tožnici pa povrniti tudi stroške, ki jih je ta imela zaradi ovir, ki so nastale brez njene krivde. Tožbenemu zahtevku za plačilo prevoznine in stojnine je zato na podlagi pogodbenega dogovora strank in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 680. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v celoti ugodilo.

9Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da so navedeni razlogi sodišča prve stopnje jasni in zadostni za preizkus izpodbijane odločitve, in nasprotni (tudi sicer povsem pavšalen) pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zavrača kot neutemeljen.

10V pritožbi tožena stranka nadalje uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka dejansko prišla na dogovorjeni kraj prepozno ali ne. S tem tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo sodišče lahko zagreši, če zgolj sledi trditvam nasprotne stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme, (1) vendar pa je v predmetni zadevi tak pritožbeni očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je tožena stranka z opustitvijo odgovora na tožbo od svojih trditev o razlogih za zamudo odstopila, zato jih sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati. Ker se obenem ob odsotnosti nasprotovanja tožene stranke zatrjevana dejstva tožeče stranke o razlogih za zamudo štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), tudi utemeljenosti trditev tožeče stranke sodišče ni bilo dolžno ugotavljati v dokaznem postopku.

11Upoštevajoč navedene določbe 214. člena ZPP tudi nadaljnjim pritožbenim očitkom o kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in vnaprejšnje dokazne ocene, ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče pri tem zgolj pripominja, da ob ugotovitvi, da je bil vzrok za zamudo na strani tožene stranke, izvedba dokaza z izvedencem za ocenitev višine škode, ki jo je zaradi zamude pretrpela tožena stranka, tudi iz tega razloga ni bila potrebna.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi določb 214. člena ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, in svojo odločitev o izdaji sodbe brez razpisa naroka posledično pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 454. člena ZPP. Pritožbeno sklicevanje na nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 454. člena ZPP zato ne more biti uspešno, pritožbeno sodišče pa pri tem še pojasnjuje, da dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič še ne pomeni zahteve za izvedbo naroka,(2) na zahtevo nasprotne stranke za razpis naroka pa se se tožena stranka niti ne bi mogla uspešno sklicevati.

13Glede na ugotovljeno dejansko stanje - da je bila zamuda pri dostavi blaga posledica razloga, ki izvira iz toženkine sfere - se za neupoštevne izkažejo tudi pritožbene navedbe o fiksni naravi pogodbe med strankama in s tem o zmotni uporabi materialnega prava (neuporabi določb 104. člena OZ). Posledice po prvem odstavku 104. člena OZ (razveza pogodbe po samem zakonu) namreč tudi v primeru pogodb, pri katerih je rok za izpolnitev obveznosti njihova bistvena sestavina, ne nastopijo v primerih, ko je neizpolnitev dolžnika (tožeče stranke v predmetnem postopku) posledica upnikove zamude - torej takrat, ko dolžnikovo izpolnitev prepreči vzrok na strani upnika (v predmetnem postopku je to tožena stranka)(3). Prav slednje pa je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje razlog za nastanek zamude v obravnavanem primeru, zato navedena določba tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne pride v poštev in se nanjo tožena stranka neutemeljeno sklicuje.

14Odločitve o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka) tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

15Glede na navedeno in ker obenem ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu I. točke in II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----------------------------------------

(1) Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 808/2010 z dne 16. 12. 2010.

(2) Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo. Primerjaj, Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.

(3) Glej Juhart, M., v Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 570.