VSL sodba I Cpg 1361/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 12,208.069,00 EUR s pripadki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

2V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta 20.12.2007 sklenili Izvajalsko pogodbo (v nadaljevanju: Pogodba), katere podpisnica je bila poleg pravdnih stranki tudi družba Y. Tožeča stranka je kot naročnik najela toženo stranko kot generalnega vodjo projekta za zagotovitev določenih storitev v zvezi z izgradnjo nogometnega stadiona, rekreacijskega in nakupovalnega centra X.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prejeta dokumentacija, ki jo je pripravila in dne 30.6.2008 tožena stranka izročila tožeči, imela določene pomanjkljivosti, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in ki izhajajo iz predloženih poročil. Toženi stranki je bil dan primeren rok za odpravo napak, ta pa je k odpravi napak pristopila. Vendar je kasneje prišlo do opustitve projekta, ki je predmet Pogodbe, zaradi spremenjenih okoliščin, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne sodijo v sfero tožene stranke.

7Pritožba meni, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se spremenjene okoliščine, ki so vplivale na izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, nanašajo na spremembe Občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju: OPPN), ki je v oktobru 2008 predvidel za prenovo stadiona obligatorni mednarodni natečaj.

8Javni natečaj pomeni izbiro strokovno najprimernejše idejne rešitve za nameravano gradnjo, ki je potreben le, če tako določa prostorski akt ali drug predpis (prvi odstavek 43. člena ZGO-1). Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil v času podpisa Pogodbe in v fazi izpolnitve tožene stranke v veljavi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje obrobja A od B do C (Ur. l. RS št. 45/2000, v nadaljevanju: Odlok), iz katerega neposredno ne izhaja, da bi morala tožeča stranka za izdelavo projekta v konkretnem primeru izvesti javni urbanistično arhitekturni natečaj, saj Občinska služba za urbanizem lokacije stadiona ni določila kot take, kjer bi bilo predhodno nujno potrebno izvesti javni natečaj, to pa je potrdil tudi zaslišan prof. A. A.

9Kot zatrjuje pritožba, iz dopisa MOL z dne 12.2.2008 res izhaja, da je tožeča stranka v okviru zagotavljanja prostorsko sprejemljivih rešitev ter v skladu z obstoječimi urbanističnimi akti pri MOL zaprosila za informacijo, ali je za območje stadiona v pripravi sprememba veljavne urbanistične dokumentacije in kakšno je njeno mnenje o investitorjevem programu ureditve stadiona. Z navedenim dopisom je MOL tožeči stranki odgovoril, da za obravnavano območje ni v izdelavi nov prostorski izvedbeni akt in da območje ureja Odlok, pri čemer so posebej opozorili na ohranitev dediščine arhitekta D. D. in na predhodno pridobitev konservatorskih smernic in kulturno varstvenih pogojev. Te je tožeča stranka pridobila 2.7.2007 in tudi v okviru teh pogojev ni bila podana zahteva po izvedbi javnega natečaja.

10Ni res, kot trdi pritožba, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela vse zakonske pogoje za pravočasno izpolnitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da kljub temu, da javni natečaj v letu 2007 za območje stadiona ni bil predpisan, iz pričevanje prof. A. A. izhaja, da je bil javni natečaj za Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju: MOL) edina sprejemljiva rešitev, saj se za take javne projekte širokega družbenega pomena vedno izvaja javni natečaj. Prof. A. A. pa je izpovedal tudi, da je bil poleti 2007 Svet za razvoj in ureditev mesta (SRUM) seznanjen s projektom prenove stadiona, ki ga je začela tožeča stranka, in da je MOL (preko SRUM-a) projekt zavrnil, saj iz spomeniško varstvenih vidikov predlagana zasnova ni bila sprejemljiva, ker je v celoti spreminjala izvirno kompozicijo in podobo obstoječega stadiona. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje, da je bila s tem seznanjena tudi tožeča stranka in tudi, da navedeni projekt za MOL tudi v letu 2008 ni bil sprejemljiv. Po oceni višjega sodišče niso prepričljive pritožbene navedbe, s katerimi (kot že prej tekom postopka na prvi stopnji) tožeča stranka skuša prepričati sodišče, da je prof. A. A. (oziroma SRUM) že poleti 2007 toženo stranko seznanil s tem, da je zanj projekt tožeče stranke nesprejemljiv iz spomeniško varstvenih vidikov, saj je v celoti spreminjal izvirno kompozicijo in podobo obstoječega stadiona.

11Višjega sodišče prav tako ne prepriča pritožbeno opozarjanje na izpovedbo prof. A. A., da so on (oziroma SRUM) projekt ponovno obravnavali v letu 2008 in ga zavrnili iz istih razlogov kot v letu 2007, in da se mu je zdelo nenavadno, da se projekt v enem letu ni spremenil, kljub temu, da je že v letu 2007 projektantom tožene stranke v pisni obliki (in v angleškem jeziku) dal jasne smernice in pogoje celo v grafični obliki, te smernice pa so bile kasneje osnova za razpis natečaja, in da se je prof. A. A. že ob prvotnem projektu v 2007 zdelo nenavadno, da projektanti delajo po lastnem navdihu kar se tiče oblikovanja in dimenzioniranja. V zvezi z omenjenimi smernicami SRUM-a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih tožena stranka ni prejela. Višje sodišče ugotavlja, da kaj takega iz izpovedbe prof. A. A. ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila o vsem navedenem pravočasno obveščena tožeča stranka, iz spisa (ne iz navedb ne iz predloženih dokazov) pa ni razvidno, da bi tožeča stranka o opozorilih SRUM-a (iz leta 2007 in 2008) obvestila toženo stranko.

12Na spornost projekta tožeče stranke po oceni sodišča prve stopnje kaže tudi to, da se soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije z dne 22.5.2008 ne nanaša na koncept velikega stolpa v jugozahodnem delu kompleksa in da to soglasje ne nadomešča soglasja na PGD dokumentacijo, ki jo bo potrebno priložiti v postopku izdaje kulturno varstvenega soglasja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da soglasje ni bilo dano za celotni projekt. Ker ni bilo dano v skladu z ZGO-1 in ker je bilo kasneje (15.8.2008) razveljavljeno, takšno soglasje ne more imeti pravno relevantnega vpliva na pravilnost izvedbe postopka, kakršnega mu pripisuje tožeča stranka.

13Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ne glede na določbo tretjega odstavka 625. člena OZ (da je podjemnik dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem načrtu ter na druge okoliščine, za katere je vedel oziroma bi moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, sicer odgovarja za škodo) opustitev izvedbe javnega natečaja, glede na to, da javni natečaj ni bil izrecno predpisan, ne more soditi v sfero odgovornosti tožene stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedbo B. B., da je vseskozi sodeloval z MOL, ker so partnerji v tem projektu. Upoštevalo pa je tudi, da so tožena stranka in njeni podizvajalci tožečo stranko ves čas opozarjali, da mora sodelovati z oblastmi (izpovedbe C. in E., zapisniki „G. in P.). Pritožbena navajanja ne uspejo omajati ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do nobene opustitve glede obveznosti opozoriti na pomanjkljivosti naročila.

14Ne drži pritožbeni očitek, da je pravno zmotna in protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve glede obveznosti opozoriti na pomanjkljivosti naročila. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je sodelovanje z lokalnimi organi vodil B. B. Takšno odločitev je utemeljilo z izpovedbo prič in listinskimi dokazi (zapisniki sestankov).

15Nima prav pritožba, da razlogi sodišča prve stopnje, da je sodelovanje z mestnimi oblastmi vodil B. B. ter da naj bi tožena stranka opozarjala tožečo stranko, da mora sodelovati z oblastmi, v ničemer ne opravičujejo tožene stranke, da je zavestno opravljala delo, za katerega je kot dober strokovnjak vedela oziroma bi morala vedeti, da bo za naročnika neuporabno, saj je bila že v letu 2007 seznanjena z natančnimi obveznimi smernicami in pogoji za projektiranje, posredovanimi od SRUM-a. Že prej je bilo obrazloženo, da ne drži trditev tožeče stranke, da je bila tožena stranka pravočasno seznanjena s SRUM-ovim stališčem. Sama tožeča stranka navaja, da ni nujno, da bi že v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja projekt (popolnoma) ustrezal veljavnim prostorskim izvedbenim aktom, saj je te mogoče do takrat, ko bo vložena vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja, še ustrezno spremeniti. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sama odklon (tudi od obstoječih) prostorskih aktov zahtevala, in to kljub opozorilom SRUM-a in pozivom tožene stranke, da naj preveri skladnost projekta pri mestnih oblasteh. Tožeča stranka se ne more sklicevati na nezakonitost, če je sama zahtevala izdelavo neskladnega PGD. Iz listinske dokumentacije v spisu (zapisniki s sestankov) izhaja, da je tožena stranka že na začetku pogodbenega razmerja izpolnila svojo pojasnilno dolžnost tako, da je tožečo stranko opozorila na pomanjkljivosti naročila, da za naročeni projekt ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, ker zanj ni pokritja v urbanističnih predpisih in so zato nujno potrebne MOL-ove povratne informacije in definicija načrtovane rabe, saj je bil MOL tisti, ki bi moral sprejeti nov, projektu namenjen OPPN. Pri tem navedeno potrjujejo tudi trditve tožene stranke, da je tožeča stranka ponudbo tožene stranke, da njeni strokovnjaki aktivno sodelujejo z mestnimi urbanisti pri umeščanju projekta v prostor, zavrnila in vsake stike z mestnimi urbanisti toženi stranki prepovedala. Tožeča stranka ni uspela s svojimi prizadevanji, da bi bil sprejet takšen OPPN, da bila izvedba njenega projekta mogoča. Ne glede na seznanjenost s stališčem SRUM-a iz 2007 (in tudi 2008) je tožeča stranka vztrajala pri neprimernem projektu, SRUM pa tudi po izdaji kulturno varstvenega soglasja ZVKDS SRUM svojega odklonilnega mnenja ni spremenil.

16Sodišče prve stopnje je logično in prepričljivo pojasnilo, da je do nastanka spremenjenih okoliščin v zvezi z izpeljavo projekta tožeče stranke prišlo zaradi dogodkov, ki izhajajo iz sfere tožeče stranke: V avgustu 2008 je MOL sprejela odločitev, da se za projekt prenove stadiona opravi javni natečaj, zaradi tega je bilo potrebno prilagoditi prostorske izvedbene akte. Župan MOL-a je zato 24.10.2008 izdal Sklep o začetku priprave OPPN za del območja, na katerem se nahaja stadion, v tem sklepu pa je bil za projekt prenove predviden mednarodni natečaj. Ker je bil na natečaju izbran projekt družbe Z. in se je v skladu s to izbiro nadaljeval projekt prenove stadiona, je tudi to predstavljalo eno od spremenjenih okoliščin, zaradi katerih se pogodbeno dogovorjeni projekt ni več izvajal na dogovorjen način. Na pobudo tožeče stranke je prišlo do opustitve odpravljanja napak oziroma pomanjkljivosti s strani tožeče stranke prevzete PGD dokumentacije.

17Ni utemeljena pritožbena navedba, da iz pričevanja prof. A. A. izhaja, da je bila kasnejša sprememba OPPN, ki je predvidevala javni natečaj, neposredno povezana z delom tožene stranke, saj naj bi se SRUM odločil za spremembo OPPN, ki je predvidevala javni natečaj zato, ker tožena stranka ni že v letu 2007 upoštevala konkretnih smernic in navodila SRUM. Iz razlogov izpodbijane sodbe in iz priloženih zapisnikov s sestankov pogodbenih strank namreč izhaja, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila o stališčih MOL. Ravno obratno, iz zapisnikov s sestankov izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki ves čas zagotavljala, da ni s strani MOL nobenih ovir za izpeljavo projekta. Kot je opozorilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka šele dne 9.7.2008 (B. B.) obvestila toženo stranko, da prof. A. A. nasprotuje projektu in želi zavarovati D. D., ne glede na to, da je nacionalni inštitut dal soglasje za prenovo. To, da je tožeča stranka po tem, ko jo je prof. A. A. seznanil z negativnim stališčem SRUM-a glede idejne zasnove njenega projekta, s toženo stranko kljub temu sklenila Pogodbo, po oceni višjega sodišča kaže na to, da navedenega stališča ni (dovolj resno) upoštevala in da svojih načrtov smernicam SRUM-a ni želela prilagoditi.

18Iz izpovedi prof. A. A. izhaja, da za realizacijo projekta tožeče stranke v takrat veljavnih MOL-ovih prostorskih aktih za področje X ni bilo pokritja, saj ti prostorski akti niso dovoljevali spreminjanja funkcije stadiona, ki ne bi vključeval samo obnovo dediščine, temveč tudi nadgradnjo. Sprejem novega OPPN je bil potreben, ne zaradi ravnanja oziroma opustitev tožene stranke, temveč zato, ker obstoječi OPPN ni dovoljeval izgradnje objektov po projektu, kot si ga je zamislila tožeča stranka.

19Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka nevedna in laik v odnosu do tožene stranke, saj jo je v pogodbenem razmerju s toženo stranko zastopal njen projektni svetovalec, ki je Pogodbo sklenil kot ena od pogodbenih strank, njegova naloga (Priloga 2 Pogodbe) pa je bila (med drugim) tudi, da vodi razgovore in pogajanja s pristojnimi službami MOL.

20Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje (in ga v izogib ponavljanju tudi povzema), da nadaljnje sodelovanje pravdnih strank ne predstavlja novacije.

21Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil namen Pogodbe pridobitev gradbenega dovoljenja na podlagi dokumentacije, ki bi jo pripravila tožena stranka. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka, tudi če bi 30.6.2008 prejela od tožene stranko popolno PGD dokumentacijo, ne bi (pravočasno, še pred zahtevo MOL po javnem natečaju) uspela pridobiti veljavnega gradbenega dovoljenja. To ne bi bilo mogoče zaradi zahteve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), da mora biti dokumentacija izdelana v angleškem jeziku, tožeča stranka pa je tudi predvidela revizijo dela dokumentacije, za katero pa je potreben določen čas. Ker se je zahteva po javnem natečaju pojavila že v avgustu 2008 (čas izdelave revizijskih poročil), je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo nemogoče še pred tem opraviti revizijo in prevod, vložiti vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja in ga tudi pridobiti. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka konkretno ne zatrjuje, da bi bilo to sploh mogoče. Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da odstop tožeče stranke od Pogodbe z dopisom z dne 15.6.2009 ne more imeti učinkov, kot jih zatrjuje tožeča stranka, saj odgovornost za opustitev nadaljnjega pogodbenega sodelovanja med strankama ne sodi v sfero tožene stranke.

22Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca, ki naj bi ugotavljal pravilnost izpolnitve obveznosti tožene stranke, glede na to, da je ugotovilo, da bi imela tožeča stranka neposredno odstopno upravičenje le, če tožena stranka obveznosti do pogodbenega roka ne bi v ničemer izpolnila. Za kaj takšnega pa po prepričanju višjega sodišča v tem primeru nikakor ni šlo.

23Podlago za odškodninski zahtevek (poslovna odškodninska odgovornost) predstavlja 239. člen OZ, ki določa, da je, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka izpolnila obveznost z napakami, tožeča stranka pa ji je dala naknaden rok za odpravo napak, nato pa je toženi stranki naročila, naj z odpravo napak preneha, ker ni več smiselna. Višje sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze med zamudo tožeče stranke in zatrjevano škodo, glede izgubljenega dobička pa tudi ne višine. Pravilno je ocenilo, da so poleg zamude obstajale še druge ovire (nasprotovanje lokalne skupnosti, nasprotovanje SRUM-a že v letu 2007, javni natečaj, izbor drugega projekta...), ki so tožeči stranki objektivno preprečevale pridobitev gradbenega dovoljenja in posledično pričakovanega dobička. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, izgubljeni dobiček v konkretnem primeru ni le posledica nepravilne izpolnitve tožene stranke, temveč tudi zgoraj navedenih dejavnikov, katerih vpliva tožeča stranka ni uspela izključiti. Pravilna je zato njegova ugotovitev, da vzrok za vtoževano škodo ni na strani tožene stranke.

24Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki zatrjevana škoda ni nastala zaradi napak tožene stranke pri izpolnitvi, temveč, da bi tožeči stranki škoda (zaradi sočasnih zahtev MOL-a po izvedbi javnega razpisa in vedno novih zahtev slovenskih oblasti v zvezi z varstvom arhitekturne dediščine) nastala tudi v primeru, če bi tožena stranka v celoti in pravilno izpolnila svojo obveznost.

25Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).