VSL sodba II Cp 2706/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi prenehanja vznemirjanj ter vzpostavitve prejšnjega stanja na nepremičnini ID znak: 000-676/2-0 (parc. št. 2, k. o. X), in sicer na odstranitev vse ležeče hlodovine in povrnitve zemljišča v prejšnje stanje (1. točka) in na prepoved bodočega vznemirjanja (2. točka).

2Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo odločanje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Hlodi so bili naloženi levo od točke A na skici v zapisniku o ogledu, s čimer se je toženec strinjal. Ob primerjavi skice z izpiskom iz zemljiškega katastra (A4) in ob upoštevanju dejstva, da je točka A zarisana na meji med parcelama, je mogoče ugotoviti, da so bili hlodi naloženi na parceli tožnice. Parcela št. 444, k. o. X leži v pretežnem delu severno od tožničine parcele št. 2, k.o. X. Tožničina parcela se dotika ceste na skrajnem severozahodnem delu in na desni polovici severnega dela parcele ter jo parcela št. 444 ločuje od javne ceste le v manjšem delu. Tožnici pred opravljenim ogledom ni bilo znano, da je bil mejnik odstranjen, zato ni predlagala dokazovanja z izvedencem geodetom. Tožnica je na ogledu pokazala, kje so bili postavljeni mejniki pred odstranitvijo. Toženec je na ogledu zatrjeval, da se tožničina parcela začne šele osem metrov južneje od točke A, vendar ni predložil nobenega dokaza. Tožnica v pritožbi predlaga imenovanje izvedenca, ki bo potrdil potek sporne meje v naravi, saj brez svoje krivde do prvega naroka tega ni mogla predlagati, saj ni vedela, da je toženec v vmesnem času odstranil mejnike. Sodišče je neupravičeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje I. B., ki je opazil poseg v lastninsko pravico in bi lahko povedal o njem, o njegovi naravi in intenzivnosti ter o tem, da je bil izvršen s strani toženca. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni presodilo vseh relevantnih dokazov, z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazni predlog tožnice z zaslišanjem priče I. B., tožničinega očeta, z utemeljitvijo, da dejstvo, da je opozoril toženca, naj odstrani hlode, ni potrebno za odločitev v zadevi, s čimer se tožnica ne strinja. V pritožbi je poudarila, da bi I. B. lahko povedal o posegu v tožničino lastninsko pravico, o njegovi naravi in intenzivnosti ter o tem, da je bil ravno toženec tisti, ki je posegel v tožničino lastninsko pravico. Tožnica je šele v pritožbi prvič konkretneje substancirala svoj dokazni predlog. Četudi bi to storila prej, po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga ne bi bila drugačna. Zaslišanje navedene priče namreč ne bi pripomoglo k pravilnejši in natančnejši ugotovitvi stanja stvari, saj je bila narava vznemirjanja s strani toženca (odložena hlodovina) med pravdnima strankama nesporna oziroma je ta izhajala že iz priloženih fotografij (A3). Poleg tega je bilo mesto v naravi, kjer so ležali hlodi, nesporno, sporno pa je ostalo le še vprašanje, ali so hlodi dejansko ležali na tožničini nepremičnini ali na sosednji nepremičnini, par. št. 444, k. o. X, v lasti M. G.. Ob izrecnem nasprotovanju toženca v odgovoru na tožbo, da je posegel v tožničino nepremičnino, in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje na ogledu, da mejnika v naravi ni, bi bil za dokazovanje dejstva, da je bilo poseženo v nepremičnino v lasti tožnice, primeren le dokaz z izvedencem geodetske stroke, ne pa morebiti z zaslišanjem tožničinega očeta. Glede na navedeno izpodbijana sodba ni obremenjena z uveljavljeno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Večina pritožbenih trditev tožnice se nanaša na dejansko podlago izpodbijane sodbe. Tožnica si z njimi neuspešno prizadeva prepričati sodišče, da so bili hlodi odloženi na njeno nepremičnino, s čimer naj bi bila vznemirjena njena lastninska pravica. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v skladu z 215. členom ZPP in na njegovi podlagi zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Na njej je bilo breme, da dokaže, da je bila onemogočena v izvrševanju svoje lastninske pravice - da so bili hlodi odloženi na njeni nepremičnini - kar ji ni uspelo. Ob nespornem dejstvu, kje so ležali hlodi (levo od točke A na skici iz zapisnika o ogledu), in spornosti meje v naravi bi to lahko storila le tako, da bi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke.(1) Nikakor pa ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na kopijo katastrskega načrta (A4), na katerem niti javna cesta, ob kateri so ležali hlodi, niti sosednja nepremičnina, parc. št. 444, ki leži severno od tožničine nepremičnine, parc. št. 2, obe k. o. X, meja med njima pa je sporna, nista vrisani. Pritožba zmotno meni, da je bilo na tožencu breme, da bi dokazal svoje trditve, da tožničina nepremičnina leži osem metrov južneje od točke A, kar z drugimi besedami pomeni, da hlodi niso ležali na njeni nepremičnini. Pri tem gre za negativno dejstvo, ki ga toženec ni dolžan dokazati.

7Dejstvo, da v naravi ni mejnika, je bilo tožnici znano najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kar izhaja iz njene izpovedbe, zato bi morala že takrat predlagati postavitev izvedenca geodetske stroke. Tega pa ni storila niti na ogledu, ko je sodišče v prisotnosti obeh pravdnih strank ugotovilo, da spornega mejnika v naravi ni, zato je s takšnim dokaznim predlogom (šele) v pritožbi prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna tudi iz drugih razlogov. Tožbeni zahtevek za odstranitev hlodovine (1. točka) ni utemeljen tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že na dan ogleda na nepremičnini, ki jo je tožnica pokazala kot svojo, hlodov ni bilo več, za odločitev pa je relevantno samo stanje ob zaključku glavne obravnave, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti. Dejstvo, da je v preteklosti prišlo do vznemirjenja tožničine lastninske pravice, bi bilo lahko pomembno le za utemeljitev tožbenega zahtevka za prepoved bodočega vznemirjanja (2. točka). Predpogoj za vložitev tožbenega zahtevka s takšno vsebino (99. člen Stvarnopravnega zakonika) je, da obstaja resna nevarnost oziroma so podani indici, da se bo vznemirjanje ponovilo. Potrebo po sodnem varstvu predpostavlja ugotovitev, da bo (brez posredovanja sodišča) verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino (v konkretnem primeru do ponovnega odlaganja hlodovine). Trajno vznemirjanje tak sklep zaradi trajnosti omogoča samo po sebi, medtem ko ga je v drugih primerih, ko ne izhaja že iz okoliščin primera, treba izkazati (in predhodno zatrjevati).(2) Tožnica tega ni niti zatrjevala, še manj izkazala, zato je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen, odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka pa pravilna.

9Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------

(1). Prim. sodbo VSL II Cp 208/2013 z dne 12. 6. 2013.

(2). Prim. sodbo VS RS II Ips 343/2010 z dne 9. 6. 2011.