79. člen SPZ

V obravnavanem primeru je treba tehtati in presojati sorazmernost zahtevanega stvarnopravnega varstva in javne koristi na drugi strani. Ob poskusih ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki jih napoveduje toženka, in ugotovljenem minimalnem posegu javne ceste v svet tožeče stranke, tožbeni zahtevek na odstranitev dela javne ceste v konkretnih okoliščinah primera ni utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera gre bolj kot za položaj protipravne dejanske razlastitve, za položaj ureditve in uporabe meje med sosednjima zemljiščema.

Za konkretni primer je neprepričljivo poudarjanje nasprotnega udeleženca, da sme v skladu z 79. členom SPZ lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, oziroma njegovo sklicevanje na domnevo iz 80. člena SPZ, v skladu s katero so mejne ograje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da so ograjo z obeh strani uživali (vzdrževali, uporabljali) le predlagateljica in njeni pravni predniki.

Sporni mejni prostor pripada mejašu, ki je dokazal, da je imel na tem prostoru zadnjo mirno posest. Če je temu mejašu zaradi ravnanja drugega mejaša posest odvzeta, mora prikrajšani mejaš v mejnem sporu zatrjevati in dokazati, da takšnega spremenjenega posestnega stanja ni sprejel in dopuščal oziroma da se je spremenjenemu posestnemu stanju uprl (upiral) ter na kakšen način. Če sta namreč mejaša novo posestno stanje sprejela, ga daljše časovno obdobje upoštevala, potem je novi posestnik v mejnem sporu pridobil upravičenje do tega mejnega prostora, razen v primeru, če je izkazana viciozna posest.

Pritožbeno sodišče se strinja s ključno presojo prvostopenjskega sodišča v tej zadevi, da je šlo pri predmetu delitve za dejansko etažno lastnino in da je na tej nepremičnini samo navidez obstajala le-ta kot solastnina. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je namesto kriterijev delitve solastnine po SPZ vzpostavilo etažno lastnino po ZVEtL. Določba 125. člena ZNP v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne pride v poštev, saj ne gre za delitev solastnine, kar je bistvo tega postopka, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zadelo. Za ustanovljeno služnost torej ni nobene podlage. Natančnejše in obsežnejše ter z dokazi podkrepljene navedbe iz kasnejše vloge niso novote, pač pa le podrobnejša konkretizacija že navedenega, ker je kasneje to postalo sporno. V vsakem primeru pa natančneje navedbe o dejanski etažni lastnini prej niso mogle biti podane brez strankine krivde, saj so se teoretična in praktična stališča, relevantna za ta postopek, oblikovala šele kasneje.

Predpogoj za vložitev tožbenega zahtevka za prepoved bodočega vznemirjanja je, da obstaja resna nevarnost oziroma so podani indici, da se bo vznemirjanje ponovilo. Tožbeni zahtevek za odstranitev hlodovine ni utemeljen tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že na dan ogleda na nepremičnini, ki jo je tožnica pokazala kot svojo, hlodov ni bilo več, za odločitev pa je relevantno samo stanje ob zaključku glavne obravnave, upoštevaje časovne meje pravnomočnosti. Dejstvo, da je v preteklosti prišlo do vznemirjenja tožničine lastninske pravice, bi bilo lahko pomembno le za utemeljitev tožbenega zahtevka za prepoved bodočega vznemirjanja. Predpogoj za vložitev tožbenega zahtevka s takšno vsebino je, da obstaja resna nevarnost oziroma so podani indici, da se bo vznemirjanje ponovilo.

Tožeča stranka bi najprej morala dokazati toženčev poseg in šele če bi bil tak narejen, bi sodišče moralo ugotavljati, če je zaradi toženčevega posega uporaba tožnikove nepremičnine otežena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna.