VSK sodba PRp 53/2015

Pritožbi obdolženega J.V. se ugodi in izpodbijana sodba v pravni opredelitvi prekrška, izrečeni globi in roku za plačilo spremeni tako, da se obdolženega J.V. spozna za odgovornega prekrška po šestem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreče globa 40,00 EUR, glede naložene sodne takse pa spremeni tako, da se obdolžencu naloži plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR. Globo in sodno takso mora obdolženi plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo.

V preostalem, nespremenjenem delu, ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J.V. odgovoren za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 500,00 EUR. Obdolžencu je dovolilo, da globo plača v desetih mesečnih obrokih po 50,00 EUR. Ugotovilo je še, da je bil zaseženi osebni avtomobil znamke A., letnik 1997, s pripadajočim kontaktnim ključem z odredbo 1.aprila 2015 vrnjen lastnici M.S. in odločilo, da se varstveni ukrep odvzema predmeta ne izreče. Sklenilo je še, da mora na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) obdolženec plačati sodno takso po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v znesku 50,00 EUR in druge stroške postopka: stroške zasega in hrambe osebnega avtomobila, o čemer pa bo izdan poseben sklep.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo (imenuje jo ugovor). Meni, da je sodišče prekršek napačno interpretiralo. Meni, da njegov prekršek ne sovpada s členom zakona po katerem je obdolžen, temveč bi sodišče moralo upoštevati, da za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ki ga je podaljšal 1. aprila 2015 na Upravni enoti v P. ni potreboval zdravniškega spričevala. V 50. členu ZVoz (splošni pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu) je v 6. odstavku navedeno, da se z globo 40,00 EUR kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki vozi z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, če pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala. Podrejeno prosi sodišče za oprostitev plačila sodne takse, saj je dijak in prejema 122,00 EUR pokojnine po očetu.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je storilec prekrška voznik začetnik, ki mu je bilo izdano vozniško dovoljenje z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti, ki ga obdolženi ni pravočasno podaljšal. Kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s pravno opredelitvijo prekrška in se postavilo na stališče, da gre v obravnavani zadevi za prekršek po osmem odstavku 50. člena in ne za prekršek po šestem odstavku 50. člena ZVoz, saj se po slednjem kaznuje voznik motornega vozila, ki vozi z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, pa pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala ali potrdilo o dodatnem usposabljanju voznika začetnika, kar je bilo dodano ob zadnji spremembi zakona o voznikih, z veljavnostjo od 19. aprila 2014 naprej. Kot je še navedlo v 5. točki obrazložitve, je obdolženi pridobil vozniško dovoljenje 30. marca 2012, veljavnost le-tega mu je potekla dne 4. februarja 2015. Vozniško dovoljenje se, kot to določa tretji odstavek 53. člena Zakona o voznikih izda vozniku začetniku z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje se vozniku začetniku podaljša, ko opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Obdolženemu je vozniško dovoljenje, ki ga je imel kot voznik začetnik, prenehalo veljati, ko je dopolnil 21. let. Skladno s tretjim odstavkom 53. člena ZVoz je bilo podaljšanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja vezano na opravo programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. S tem, ko je obdolženi vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, je ravnal v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 50. člena in storil prekršek, ki se kaznuje po 8. točki 50. člena Zakona o voznikih.

S takšno razlago sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženi pridobil vozniško dovoljenje 30. marca 2012 kot voznik začetnik, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 tudi glede pogojev za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja treba uporabiti določbe ZVoz, ki so veljale v času izdaje obdolženčevega vozniškega dovoljenja. ZVoz, ki je veljal v času izdaje obdolženčevega vozniškega dovoljenja v tretjem in četrtem odstavku 53. člena, ki ureja izdajo, veljavnost in podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, določa, da se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij A2, AB, BE, C1, CE1E, C in CE vozniku začetniku izda z veljavnostjo do dopolnjenega 21. leta starosti oziroma za dve leti po prvi pridobitvi vozniškega dovoljenja, vozniško dovoljenje pa se vozniku začetniku podaljša, ko opravi program dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Vozniku začetniku lahko pristojni organ največ enkrat podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja za obdobje, potrebno za izpolnitev predpisanih obveznosti, vendar ne več kot za eno leto. Če predpisanih obveznosti tudi v tem roku ne opravi, se mu izda novo vozniško dovoljenje le, če ponovno opravi vozniški izpit. V tem primeru ponovno postane voznik začetnik (Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30. decembra 2010). Glede na določbo šestega odstavka 50. člena ZVoz se z globo 40,00 EUR kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki vozi z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, če pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti ni predložitev veljavnega zdravniškega spričevala. Izkaže se torej, da je bilo podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu sicer res vezano na opravo programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, vendar pa takšen opis prekrška izpolnjuje znake prekrška iz šestega odstavka in ne osmega odstavka 50. člena ZVoz, glede na to, da je obdolženi vozil motorno vozilo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je sicer potekla, vendar pogoj za njegovo podaljšanje ni bila predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, pač pa dokazilo o opravljenem programu dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov. Ta dodatni pogoj, ki je alternativno vključen v omenjeno določbo šestega odstavka 50. člena ZVoz je stopil v veljavo šele 19. aprila 2014, torej po izdaji vozniškega dovoljenja obdolžencu, zato njegova uporaba, ker gre za spremembo zakona ki za obdolženca ni milejši pač pa strožji, v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni dovoljena. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo, ob ugotovitvi, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa treba zgolj izdati drugačno sodbo (deveti odstavek 163. člena ZP-1) izpodbijano sodbo spremenilo v pravni opredelitvi prekrška, izrečeni globi in roku za plačilo le-te ter posledično tudi v odločitvi o stroških postopka tako, da se obdolženega J.V. spozna za odgovornega prekrška po šestem odstavku 50. člena ZVoz in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreče globa 40,00 EUR, v odločitvi o stroških postopka pa tako, da se obdolžencu naložena sodna taksa po tarifni številki 8111 ZST-1 zmanjša na znesek 40,00 EUR. Tako globo kot sodno takso mora obdolženi plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo. V preostalem nespremenjenem delu ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).