VSRS sodba VIII Ips 95/2015

Revizija se zavrne.

1Center za socialno delo je z odločbo št. 1231-2515/2012-23/1 z dne 25. 10. 2012 ugotovil, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10 in nasl. - ZSVarPre). Tožena stranka je z odločbo št. 12300-9212/2012-2 z dne 11. 7. 2013 pritožbo tožnice zavrnila. Tožnica ni želela prejemati varstvenega dodatka v primeru, da se naredi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine na podlagi 53. člena ZSVarPre.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo navedenih odločb in za priznanja pravice do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 dalje. Prepoved razpolaganja z nepremičnino temelji na zakonu in na njegovi podlagi izdani odločbi Centra za socialno delo, ki nima diskrecijske pravice, temveč mora v izreku odločbe o upravičenosti do varstvenega dodatka o tem odločiti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo prvostopnega sodišča.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi „bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona“ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista odločili pravilno, ker nista ugotovili, da je bil s postopkom tožene stranke kršen 50. člen Ustave. Tožnica se s prejeto pokojnino v višini 293,10 EUR ne zmore preživljati. Zato je socialni problem in ji varstveni dodatek pripada. Določba 28. člena ZSVarPre, da bi morala soglašati z zaznambo prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine, katere lastnica je, je v nasprotju s 50. členom Ustave. V tem primeru varstveni dodatek ni več namenjen zagotavljanju osnovne socialne varnosti, ampak gre zgolj za socialno posojilo, ki ga bodo morali vračati dediči. Ureditev v 53. členu ZSVarPre je v nasprotju z 2., 14., 15., 33. in 67. členom Ustave in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Je diskriminatorna in prekomerna, ker se ne glede na višino prejetega varstvenega dodatka prepoved zaznamuje na celotni nepremičnini.

5Tožena stranka je na revizijo odgovorila in navaja, da se revizije v delu, ko uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, sploh ne da preizkusiti, v ostalem pa revizija ni utemeljena.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8V socialnih sporih je revizija dovoljena v primerih in iz razlogov, ki jih določata ZDSS-1 (31. člen) in ZPP (370. člen). Sklicevanje tožnice na razloge iz Zakona o upravnem sporu je zato povsem neutemeljeno in neupoštevno. Domnevnih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnica ne navaja ne izrecno ne smiselno, zato tožena stranka utemeljeno navaja, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

9Tožnica tudi zmotne uporabe materialnega prava ne zatrjuje tako, da bi sodišče zmotno uporabilo določbo 53. člena ZSVarPre. Zatrjuje le, da naj bi bila navedena določba v nasprotju z Ustavo.

10Ustavno sodišče je vprašanje skladnosti z Ustavo ureditve, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami presojalo v okviru presoje določb Zakona o dedovanju (128. člen, odločbi U-I-330/97 z dne 30. 11. 2000 in U-I-223/08 z dne 8. 4. 2010). Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Prav tako posegu v pravico do zasebne lastnine in dedovanja ni mogoče odrekati primernosti, ker je z njim mogoče zagotoviti vrnitev sredstev družbene pomoči in s tem zavarovati pravico do socialne varnosti drugih državljanov. Ocenilo je, da je bila prvotna zakonska ureditev, ki je dajalcu socialne pomoči zagotavljala avtomatično pridobitev lastninske pravice na zapustnikovem premoženju, in to ne glede na to, ali so bili dediči pripravljeni vrniti vrednost prejete pomoči ali ne, pomenila prekomeren poseg v pravico iz 33. člena Ustave. S sprejemom ZD-B je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Na podlagi spremenjene zakonske ureditve imajo dediči možnost izbire. Vrednost pomoči, ki jo je država ali občina dala zapustniku, lahko povrnejo in tako dedujejo vse zapustnikovo premoženje. V tem primeru je v četrtem odstavku 128. člena ZD predvideno, da ima država oziroma občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino, vse do celotnega poplačila. Če dediči navedene možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane (so)lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja. Ratio legis omejitve po 128. členu ZD je v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba.

11Glede na navedeno tudi ureditvi v 53. členu ZSVarPre ni mogoče očitati neskladja z Ustavo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).