UPRS sklep I U 1528/2014

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka (pristojno ministrstvo) je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A. d.o.o. iz ... (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovolila gradnjo kabinske žičnice Bohinjska Bistrica – žičniškega sistema gondol G1 in G2 na naštetih zemljiščih v k.o. ... in pod tam navedenimi pogoji.

Tožnik je zoper gradbeno dovoljenje vložil tožbo in v njej predlagal, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zavrne tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

To sodišče je nato o zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja odločilo v drugem upravnem sporu (tožnica B.) in ga s sodbo I U 1519/2014 z dne 12. 2. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. O tem je obvestilo tožnika in ga pozvalo, naj sporoči, ali vztraja pri tožbi, če da, pa naj zanjo izkaže pravni interes.

Tožnik v odgovoru z dne 11. 3. 2015 meni, da ima še vedno pravni interes za odločitev in da je treba v tej zadevi ugotoviti, da je gradbeno dovoljenje nezakonito poseglo v njegovo lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. 800 in 1438/19 k.o. ... Zato naj sodišče ugodi njegovemu zahtevku za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, vztraja pa tudi pri povračilu stroškov sodnega postopka.

K I. točki izreka

Tožba ni dovoljena.

Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi tožnikov pravni interes za spremembo izpodbijanega upravnega akta (za njegovo odpravo in zavrnitev investitorjeve zahteve) prenehal s tem, ko je bila odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. To pomeni, da bo moral upravni organ ponovno odločiti o investitorjevi zahtevi za gradbeno dovoljenje, v okviru tega pa tudi o njegovi pravici graditi na vseh zemljiščih gradnje kot pogoju iz 6. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Bistveni tožbeni ugovori se namreč nanašajo prav na neizkazanost te pravice na tožnikovih zemljiščih.

Ker je sporna odločba odpravljena (je ni), tožnik s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja (ga še izboljšati), saj sodišče kljub njegovemu predlogu ne more odločati o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Po 65. členu ZUS-1 sme s sodbo odločiti o stvari le takrat, ko obenem odpravi izpodbijani upravni akt, zadeve pa ne vrne upravnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru bi zato vsebinsko odločanje o investitorjevi zahtevi pomenilo prevzem pristojnosti upravnega organa, za kar pa ni podlage v zakonu.

Zaradi odpravljenega gradbenega dovoljenja tožnik nima pravnega interesa niti za ugotovitveno sodbo, s katero sodišče ugotovi, da je upravni akt nezakonit (prvi odstavek 64. a člena ZUS-1). Iz navedene določbe izhaja, da je tudi v tem primeru predmet presoje še obstoječi upravni akt, ugotovitev nezakonitosti pa je potrebna, ker si tožnik zaradi nastalih okoliščin z izpodbojno tožbe iz 1. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in predlagano odpravo ne more več izboljšati svojega položaja (npr. ker je bila odločba že izvršena). Tudi sicer iz tožnikovega odgovora ni razvidno, da bi za ugotovitev nezakonitosti, potem ko je bila odločba odpravljena, navajal poseben pravni interes.

Sodišče je zato tožbo zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Tožnik je predlagal, naj sodišče odloži izvršitev gradbenega dovoljenja do pravnomočne sodbe v tej zadevi.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Ker v obravnavanem primeru vodenje upravnega spora ni več dopustno, tudi ni mogoče izdati predlagane začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo zavrglo. Pri tem tožniku še pojasnjuje, da je odložitev izvršitve izpodbijanega akta mogoča le v primerih, ko se ta izvršuje v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se nanašajo na izvršbo, torej tedaj, če gre za upravni akt, v katerem je zavezancu naložena obveznost, da nekaj stori, opusti ali trpi. Gradbeno dovoljenje ni tak akt, saj investitorju ne nalaga obveznosti, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 730/2007, I Up 199/2010).

K III. točki izreka

Ker si je tožnik prizadeval za odpravo izpodbijane odločbe, ta pa je bila v drugem upravnem sporu dejansko odpravljena, je upravičen do povračila stroškov tega postopka. Posledično investitor kot prizadeta stranka, ki je zastopal nasprotna stališča v postopku, neutemeljeno zahteva povračilo stroškov odgovora na tožbo. Po presoji sodišča v takem primeru ni bistvenega pomena, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob vložiti tožbe zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost) in je do prenehanja tožnikovega pravnega interesa za tožbo prišlo pozneje. Zato ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Rezultat je za tožnika v konkretnem primeru namreč enak, kot da bi s tožbo uspel in bi sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo. V takem primeru pa je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (smiselna uporaba opombe 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).