VDSS sodba Psp 593/2014

I: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep toženca št. ... z dne 12. 7. 2013 in odločba št. ... z dne 21. 8. 2013 in ugotovi, da ima lastnost zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v katero od evidenc Zavoda RS za zaposlovanje od 31. 12. 2012 na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1 in od 1. 1. 2013 dalje na podlagi prve odstavka 25. člena ZPIZ-2. Obenem je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika krijejo iz proračuna.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povrnitev stroškov tega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da se določba 6. člena zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013, v nadaljevanju ZPIZ-2A) nanj ne nanaša. V obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A se ni odjavil iz obveznega zavarovanja, pač pa je bil ves ta čas vključen v zavarovanje. Njegova zahteva z dne 24. 6. 2013 zato ni bila prepozna, saj se ni ponovno prijavil v obvezno zavarovanje, pač pa je bil ves čas vključen v zavarovanje, zahteva pa se je nanašala samo na spremembo šifre vrste prostovoljnega zavarovanja. Stalna vključitev v sistem zavarovanja izhaja tudi iz njegove druge pripravljalne vloge, ki jo je podal dne 10. 9. 2014 in v kateri je bilo priloženo potrdilo o zavarovalnih osnovah, iz katerega jasno izhaja, da je med januarjem 2013 in julijem 2014 redno plačeval prispevke, ki so izhajali iz prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Citira 6. člen ZPIZ-2A in poudarja, da se iz sistema obveznega zavarovanja ni odjavil, posledično pa 6. člen, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje, zanj ne pride v poštev. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Poleg tega ni jasno, od kod sodišču trditev, da je rok za spremembo šifre vrste prostovoljnega zavarovanja iz 6. člena ZPIZ-2A določen na 30 dni. Opozarja tudi na to, da ga toženec o možnosti znižanja mesečnih prispevkov ni opozoril na kakršenkoli rok. Sam je prava neuka stranka, toženec pa zakonsko zavezan, da posameznika pouči o možnostih, ki jih zakon določa posameznim osebam. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnik ne uveljavlja.

5Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 8. 2013 v zvezi s sklepom št. ... z dne 12. 7. 2013, s katerim je toženec zavrgel tožnikovo zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje.

6Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik dne 24. 6. 2013 pri tožencu podal zahtevo za spremembo šifre vrste prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako, da bi bil s 1. 1. 2013 prostovoljno zavarovan kot brezposelna oseba, ter da bi posledično plačeval nižji prispevek.

7Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) je v prvem odstavku 149. člena določil, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 25. člena, torej za zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določena v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec.

8Z ZPIZ-2A, ki je začel veljati 7. 5. 2013, je bil dopolnjen 411. člen ZPIZ-2 tako, da je bil dodan nov tretji odstavek, s katerim je bila uveljavljena sprememba o višini osnove za prispevke za zavarovance, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, v nadaljevanju ZPIZ-1) in sicer kot brezposelne osebe vpisane, v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ti zavarovanci so v obdobju od začetka uporabe ZPIZ-2 plačevali prispevke v višini določeni v ZPIZ-2 od osnove v višini minimalne plače (prvi odstavek 149. člena ZPIZ-2).

9Po določbi 3. člena ZPIZ-2A znaša za osebe, ki so bile do 31. 12. 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona, najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2013 16 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, v letu 2014 18 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, nato pa se od leta 2015 do leta 2020 znesek vsako leto zvišuje za 7 % točk, dokler ne doseže zneska 60 % znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec.

10Temeljni namen določb ob postopnem dvigu najnižje osnove za plačilo prispevkov za vse brezposelne osebe, vpisane v katero izmed evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, je bil v tem, da se določbe interpretira v smeri izpolnjevanja pogojev po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 ter hkratne vključenosti v sistem prostovoljnega zavarovanja in ne v smeri dejanske vključenosti v sistem prostovoljnega zavarovanja po tej alineji. Pomeni, da lahko stranka v postopku dokaže, da je bila dne 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba vpisana v katero izmed evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bila lahko tako v prostovoljno zavarovanje vključena tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, vendar pa je bila v prostovoljno zavarovanje vključena na drugi podlagi (tako kot tožnik). Na podlagi navedenega se bo torej tudi osebam, ki so izpolnjevale pogoje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, vendar pa so bile vključene v prostovoljno zavarovanje na drugi podlagi, omogočilo znižano plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11V ZPIZ-2A je za zavarovance iz 3. člena določen tudi rok, v katerem morajo ustrezno urediti prostovoljno zavarovanje. Tako je v 6. členu določeno, da se v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2A ponovno prijavijo v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, in sicer pod pogoji določenimi v 3. in 8. členu ZPIZ-2A. Na podlagi te določbe so zavarovanci do vključno 7. 6. 2013 lahko na podlagi dokazil uredili prostovoljno zavarovanje, torej ustrezno uredili prostovoljno zavarovanje in sicer na podlagi potrdila Zavoda RS za zaposlovanje, da je na dan 31. 12. 2012 izpolnjeval zakonske pogoje za zavarovanje po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Na podlagi predloženih dokazil se je zavarovancu omogočila vložitev odjave iz (tedanjega, neustreznega) zavarovanja z dnem 31. 12. 2012 in vložitev nove (ustrezne) prijave v zavarovanje z dnem 1. 1. 2013 ter posledično določitev nižjih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

12Tudi za slednje zavarovance, ki so bili do 31. 12. 2012 in nato po 1. 1. 2013 prostovoljno zavarovani, vendar ne na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, je veljal rok za ureditev prostovoljnega zavarovanja iz 6. člena ZPIZ-2A. Zavarovanci, ki do 31. 12. 2012 niso bili zavarovani na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in tudi po 1. 1. 2013 ne na tej, ampak na drugi podlagi, so morali vložiti posebno zahtevo in v postopku dokazati, da so bili na dan 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe vpisani, v katero izmed evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi tako lahko bili prostovoljno zavarovani na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1. Takšno zahtevo pa so morale vložiti do 7. 6. 2013.

13Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pa tožnik tega ni storil, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložil 24. 6. 2013, to pa je že po roku 7. 6. 2013. Ker je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve, je toženec pravilno takšno vlogo s sklepom z dne 12. 7. 2013, na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem.) v zvezi z 11. členom ZPIZ-2, pravilno zavrgel. Takšen sklep, potrjen z dokončno odločbo z dne 21. 8. 2013, je sodišče kot pravilen in zakonit potrdilo in pravilno štelo, da gre za materialni prekluzivni rok in da je s potekom tega roka pravica ugasnila.

14Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je hkrati na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.