VSK sklep Cpg 47/2015

I. Pritožbi tretjega predlagatelja se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da je dolžna uprava družbe nasprotne udeleženke v 15-ih dneh dati tudi podatke glede vprašanja, ali je cenilec za vrednotenje podjetij opravil cenitev obeh naložb in na podlagi Zakon o revidiranju (točka b vprašanja);
sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prve in druge predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da je dolžna uprava družbe nasprotne udeleženke v 15-ih dneh dati tudi prvi in drugi predlagateljici podatke glede zastavljenih vprašanj, in sicer v enakem obsegu, kot jih je po izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje v zvezi s tem sklepom sodišča druge stopnje dolžno dati tretjemu predlagatelju;
sicer se pritožba glede odločitve o glavni stvari zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbi predlagateljev glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki IV in V izreka spremeni tako, da mora nasprotna udeleženka v 15-ih dneh povrniti vsem trem predlagateljem skupaj 906,40 EUR (tretjemu predlagatelju glede na že priznanih 531,90 EUR še 374,50 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V. Nasprotna udeleženka mora v 15-ih dneh povrniti predlagateljem stroške pritožbenega postopka v višini 1.022,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne). Nasprotna udeleženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora poslovodstvo nasprotne udeleženke dati tretjemu predlagatelju podatke glede njegovih vprašanj, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijanega sklepa. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje predlog tretjega predlagatelja zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prve in druge predlagateljice za podajo podatkov, odgovorov in pojasnil. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da mora nasprotna udeleženka povrniti tretjemu predlagatelju stroške postopka v višini 531,90 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Prva in druga predlagateljica ter nasprotna udeleženka pa nosijo vsaka svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijani sklep so se po svojem pooblaščencu pritožili predlagatelji (razen zoper točko I izreka in točko IV izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer so pritožbenemu sodišču predlagali, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarjajo, da predlagateljem ni bila dana možnost izreči se o navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je v odgovoru na predlog podala nasprotna udeleženka. Prva in druga predlagateljica nista zaposleni pri družbi E. d.o.o., prav tako ne sodelujeta pri vodenju in nadzoru te družbe. Nista tudi lastnici ali solastnici navedene družbe. Sodišče prve stopnje bi moralo predlagateljem dati vsekakor možnost, da se pred odločitvijo v tej zadevi izrečejo o obširnih navedbah in listinah, ki jih je v odgovoru predložila nasprotna udeleženka. V konkretnem primeru ni šlo za kakršnakoli vprašanja, s katerimi bi se kdorkoli od delničarjev lahko okoristil, zlasti pa ni šlo za vprašanja, ki bi na kakršenkoli način lahko škodovala družbi. Vsa vprašanja so bila uperjena v razčiščevanje dejanskega stanja, saj obstaja sum, da sedanji zastopniki družbe in nadzorniki te družbe ne delujejo v korist nasprotne udeleženke. Z odgovori na ta vprašanja nasprotni udeleženki ne bi mogla nastati nobena škoda, ampak bi se nasprotno lahko razkrilo morebitno škodljivo ravnanje sedanjih zastopnikov in nadzornikov nasprotne udeleženke. V tej zvezi pritožba opozarja na sporno ravnanje obvladujoče družbe F. d.o.o., ki je pripeljala družbo T. d.d. v slab finančni in ekonomski položaj. Nasprotna udeleženka je podala izrecno pisno izjavo, da je B.B. prosta vseh in vsakršnih konkurenčnih prepovedi, prav tako pa sta se B.B. in nasprotna udeleženka dogovorili, da so s sklenitvijo dogovora z dne 16.7.2012 razrešena vsa njuna medsebojna razmerja in po izpolnitvi vsega v dogovoru dogovorjenega eden do drugega nimata nobenih zahtevkov in terjatev več. Za B.B. tudi določila 41. in 42. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v nobenem primeru ne morejo priti v poštev, saj ni bila v nobeni funkciji pri nasprotni udeleženki. B.B. tudi ni bila nikoli v lastniški strukturi katerekoli nasprotni udeleženki konkurenčni družbi. B.B. ni bila nikoli direktor in ne zastopnik katerekoli nasprotni udeleženki konkurenčni družbi. Samo za določen čas je vstopila v lastništvo družbe E. d.o.o. Tudi D.B. nima nobenih razlogov ali prepovedi, ki bi lahko nasprotni udeleženki dajali pravico, da jim ne poda zahtevanih odgovorov. Nasprotna udeleženka zoper D.B. ni sprožila nobenega civilnega spora. Nihče od predlagateljev ni kršil kakršnihkoli konkurenčnih klavzul. ZGD-1 ne dopušča favoriziranja enega ali drugega delničarja, ampak jasno določa, da so odgovori, ki se dajo posameznemu delničarju dostopni vsem delničarjem. V okviru 305. člena ZGD-1 je namreč prvenstveno potrebno gledati vsebino vprašanja; čemu in kak cilj zasleduje vprašanje. Nasprotna udeleženka tudi v tem postopku ne odgovori konkretno, zakaj bi prav odgovor na točno določeno vprašanje pomenil po razumni gospodarski presoji možnost nastanka družbi ali njej povezani družbi škodo. Nobeden od predlagateljev ni ustanovil družbe E. d.o.o. Predlagatelji tudi niso opravljali nobenih pripravljalnih dejanj v tej smeri. Na skupščini ni bilo govora o kakršnikoli sodni odredbi ali preiskavi zoper katerega koli predlagatelja. D.B. in B.B. nista pridobili deleža tudi v družbi S. d.o.o. D.B. in B.B. nista sodelovali pri ustanovitvi katerekoli družbe. Sodišče prve stopnje zgolj na splošno navede, da naj bi podatki, ki jih zahtevajo predlagatelji, lahko bili hitro predmet oziroma vir za konkurenco, pri čemer se zgolj posplošeno sklicuje na to, upoštevaje oblikovanje cen, poslovne politike, amortizacijskih stopenj, pogojev prodaje ali nakupu deležev, naložb, seznanitev z vrstami finančnih naložb, investicijskimi vlaganji itd. Tako na splošno pač ne gre. V tej zvezi je najmanj kršena tudi pravica predlagateljev do učinkovitega pravnega varstva. Dejstvo je, da nasprotna udeleženka sploh nima nobenih terjatev v višini čez 600.000,00 EUR do prve udeleženke B.B. iz naslova tožbe, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo odgovor na vprašanje, ali je cenilec za vrednotenje podjetij opravil cenitev obeh naložb in na podlagi Zakona o revidiranju. Gre za razumno in jasno vprašanje. Tudi glede vprašanja, ali lahko uprava na podlagi sklepa nadzornega sveta predlaga delitev dobička, ki ga ni, bi moralo sodišče dopustiti odgovor na to vprašanje. Enako velja glede vprašanja, kakšni so rezultati za prvo polletje, prav tako pa je tudi predlog utemeljen glede pojasnil, ki so jih predlagatelji zahtevali na postavljena vprašanja.

Nasprotna udeleženka je po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki I, IV in V izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da odločitev v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da v konkretnem primeru predlagatelji zahtevajo izdajo sodne odločbe o pravici do obveščenosti kot solidarni upniki. V tej zvezi pa izpodbijani sklep nima nobenega razloga, saj ni jasno, ali so v konkretnem primeru sploh podani razlogi za upniško solidarnost. V tej zvezi pritožba opozarja na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 22. člen Ustave. Sodišče prve stopnje bi moralo v sklepu, s katerim je zavrnilo izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Zavrnitev mora biti tudi ustrezno obrazložena. Sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke, če zato niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker stranke niso imele možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi v tej zvezi se pritožba sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča. Vsa sporna vprašanja na skupščini so bila postavljena s strani skupnega pooblaščenca vseh treh predlagateljev. Upravi tako sploh ni bila dana možnost, da bi lahko posamezne predlagatelje različno obravnavala. Nasprotna udeleženka je prepričana, da ne more posredovati občutljivih informacij, če bi s takšnim posredovanjem lahko družbi nastala škoda. Posredovanje takšnih informacij skupnemu pooblaščencu povzroči to, da so s takimi informacijami seznanjeni vsi predlagatelji.

Predlagatelji so po svojem pooblaščencu podali odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke in predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba predlagateljev je delno utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

K pritožbi predlagateljev:

Delničarjeva pravica do obveščenosti pomeni, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarju zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo dnevnega reda (prvi odstavek 305. člena ZGD-1). Ta pravica se praviloma uresničuje na skupščini delniške družbe, le izjemoma pa tudi zunaj skupščine. Če je bil delničarju dan podatek zunaj zasedanja skupščine, ga je treba dati vsakemu drugemu delničarju na njegovo zahtevo, tudi če ni potreben za presojo dnevnega reda (tretji odstavek 305. člena ZGD-1). Delničarji so pri uveljavljanju pravice do obveščenosti enakopravni, kar pomeni, da velja prepoved (tako na skupščini kot zunaj skupščine) priviligiranja določenih delničarjev, kar zadeva podatke o zadevah družbe (1). Če da poslovodstvo podatke posameznemu delničarju, jih mora (na zahtevo) dati tudi vsakemu drugemu delničarju. Poslovodstvo pa ima pravico, da zahtevanih podatkov ne da (kar velja lahko le za vse delničarje), če oceni, da so podani pogoji iz drugega odstavka 305. člena ZGD-1. V takšnem primeru se lahko delničar obrne na sodišče, ki odloča o tem, ali mora poslovodstvo dati zahtevane podatke (306. člen ZGD-1). V tem nepravdnem sodnem postopku pa sodišče odloča le o tem, ali je poslovodstvo delniške družbe utemeljeno zavrnilo (na skupščini) zahtevani podatek delničarja.

V obravnavani zadevi je 18.7.2014 na skupščini delničarjev poslovodstvo nasprotne udeleženke zavrnilo odgovore na konkretna vprašanja, ki so jih po skupnem pooblaščenem odvetniku v okviru 3. točke dnevnega reda (seznanitev skupščine z letnim poročilom za poslovno leto 2013, sprejem sklepa o uporabi bilančnega dobička, podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu) postavili predlagatelji, in sicer iz razloga, ker sta prva in druga predlagateljica zaposleni pri konkurenčni družbi in so zoper njiju podane tudi kazenske ovadbe. V tej zvezi se je poslovodstvo nasprotne udeleženke sklicevalo na okoliščino iz prve alineje drugega odstavka 305. člena ZGD-1, kjer je predpisano, da poslovodstvu ni treba dati zahtevanih podatkov, če je dajanje podatkov po razumni gospodarski presoji tako, da bi lahko družbi ali povezani osebi povzročilo škodo. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da so se konkretna vprašanja predlagateljev nanašala na podatke o zadevah družbe in so bila kot taka potrebna za presojo 3. točke dnevnega reda. V okviru 3. točke dnevnega reda se je skupščina delničarjev seznanila z letnim poročilom družbe za poslovno leto 2013, zlasti pa je skupščina odločala o uporabi bilančnega dobička in o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu družbe. Vprašanja predlagateljev pa so se nanašala na posamezne računovodske postavke v letnem poročilu za poslovno leto 2013 (zmanjšanje dolgoročnih finančnih naložb glede na prodajo naložbe v Q. Ltd. in N. d.d. in vprašanja povezana s to prodajo - točke A do E; razmejitev dolgoročnih odloženih stroškov - vprašanje pod točko F; vsebina dolgoročnih poslovnih terjatev - vprašanje pod točko H; zmanjšanje amortizacijske stopnje - vprašanje pod točko I; finančni odhodki in slabitve naložb - vprašanje pod točko J; prikazani prihodki v zvezi z vloženo tožbo do podjetja E. d.o.o. - vprašanje pod točko K; neizdelava konsolidiranega letnega poročila - vprašanje pod točko Q), oziroma na posamezne poslovne in korporacijske dogodke, relevantne v okviru poslovnega leta 2013 (nedokončanje skladiščne hale in poraba kredita - vprašanje pod točko G; cena odkupa delnic podjetja El. d.o.o. - vprašanje pod točko L; prihodki in lokacija stroja za brizganje - vprašanje pod točko M; realizacija plana - vprašanje pod točko O; plačila predsednici uprave - vprašanje pod točko P). Nikakor pa pritožbeno sodišče ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da bi bili zahtevani podatki (ki so povezani s poslovno in finančno dejavnostjo nasprotne udeleženke) lahko predmet oziroma vir za konkurenco v smeri, da bi njihovo javno razkritje lahko nasprotni udeleženki povzročilo škodo. Pritožbeno sodišče na tem mestu soglaša s pritožbeno kritiko, da gre za povsem posplošeno oceno, pri čemer je sodišče prve stopnje v tej zvezi zgolj na načelni ravni obrazložilo, da bi bili zahtevani podatki lahko relevantni za konkurenco, nobenega konkretnega in razumnega argumenta pa ni, da bi eventualno javno razkritje teh podatkov nasprotni udeleženki lahko povzročilo kakršnokoli škodo. Tako na splošno pač ne gre, na kar upravičeno opozarja pritožba predlagateljev.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je šlo v konkretnem primeru za jasna vprašanja, ki so se nanašala na razčiščevanje dejanskega stanja, povezanega s konkretnim poslovnim in finančnim poslovanjem nasprotne udeleženke, pri čemer z javnim razkritjem zahtevanih podatkov nasprotni udeleženki ne bi nastala nobena škoda, temveč bi se z odgovori na zastavljena vprašanja delničarjev kvečjemu lahko razkrilo, ali uprava in nadzorni svet nasprotne udeleženke delujeta zakonito in v dobro gospodarske družbe.

Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi predlagateljev, kot je to razvidno iz točke I in II izreka te sodne odločbe. V tej zvezi je pritožbeno sodišče naložilo poslovodstvu nasprotne udeleženke, da mora dati predlagateljem tudi podatke o tem, ali je cenilec za vrednotenje podjetij na podlagi Zakona o revidiranju opravil cenitev prodanih naložb v Q. Ltd. in N. d.d., upoštevaje ob tem, da pri tem vprašanju delničarjev sploh ni šlo za vprašanje, katere kriterije je upošteval cenilec pri svojih cenitvah, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Upravičeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev glede odgovora na vprašanje, ali lahko uprava na podlagi sklepa predlaga delitev dobička, ki ga ni (gre za retorično vprašanje, ki je vsebovano tudi v vprašanju pod točko K), oziroma na vprašanje, kakšni so rezultati za prvo polletje 2014 (ni povezano s poslovnim letom 2013 in obravnavano točko dnevnega reda). Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrnilo predlog predlagateljev glede podaje pojasnil na zastavljena vprašanja, upoštevaje ob tem, da je poslovodstvo dolžno dati delničarju zanesljive podatke o zadevah družbe, če so ti podatki potrebni za presojo dnevnega reda (prvi odstavek 305. člena ZGD-1). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi nasprotne udeleženke:

Glede na razloge, ki so podani v okviru razreševanja pritožbe predlagateljev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje (v delu, ko je ugodilo predlogu tretjega predlagatelja za pridobitev določenih informacij od nasprotne udeleženke) glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo tudi nobene bistvene postopkovne kršitve (niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti). Tretji predlagatelj je delničar družbe nasprotne udeleženke in je zato upravičen (legitimiran), da uresničuje pravico do obveščenosti po določbah 305. in 306. člena ZGD-1. V tej zvezi nikakor ne drži pritožbeni očitek, da nastopajo predlagatelji kot solidarni upniki, marveč gre za tri posamične in medsebojno neodvisne delničarje, pri čemer takšnega zaključka ne more ovreči niti okoliščina, da so vsi trije predlagatelji zastopani po istem pooblaščenem odvetniku. Sicer pa mora uprava vse delničarje enakopravno obravnavati tudi pri uresničevanju pravice do obveščenosti, zato ni pravno pomemben tudi pritožbeni očitek, da upravi nasprotne udeleženke ni bila dana možnost (glede na to, da so bili predlagatelji zastopani po istem pooblaščencu), da bi posamezne predlagatelje različno obravnavala.

Kar zadeva očitane procesne kršitve, ki se nanašajo na neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov nasprotne udeleženke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa vendarle jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo vse pisne listine, ki jih je kot dokazila v sodni spis vložila nasprotna udeleženka. Sicer pa, četudi bi šlo za konkretno procesno kršitev, po oceni pritožbenega sodišča ta kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe v izpodbijanem delu (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stroški: predlagatelji so v pretežnem delu s predlogom uspeli, zato so upravičeni do stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 906,40 EUR (za postopek 375,00 EUR, povečano za 0,6, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV in 150,00 EUR za sodno takso). Glede na to, da je sodišče prve stopnje tretjemu udeležencu v tej zvezi že priznalo 531,90 EUR, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka IV in V izreka) spremenilo tako, kot je razvidno iz točke IV izreka tega sklepa (tretji odstavek 52. člena ZGD-1).

Predlagatelji so s pritožbo v pretežnem delu uspeli, zato so upravičeni tudi do stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.022,32 EUR (460,00 EUR, povečano za 0,6 - tarifna št. 3444 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV in 100,00 EUR za sodne takse). Pač pa pritožbeno sodišče predlagateljem ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke, saj v tem delu predlagatelji niso navedli nič takega, kar bi lahko posebej prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.

-------------------------------------

op. št. 1: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, II. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 501.