42. člen ZGD-1

Kot poostritev prepovedi konkurence je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi sankcije za kršitev prepovedi, ki presegajo okvir v 42. členu ZGD-1 zakonsko določenih sankcij oziroma upravičenj, ki jih navedena norma daje - zahteva za odškodnino, za prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun kot posle, sklenjene za račun družbe, prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop pravice do odškodnine. Možnost izključitve družbenika v 18. členu družbene pogodbe, če krši pravila ZGD-1 o konkurenci pa je strožja sankcija od tistih, ki jih določa ZGD-1 v 42. členu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da gre za tako spremembo družbene pogodbe, ki pomeni dodatno grožnjo oziroma bremenitev družbenika za ohranitev njegovega poslovnega deleža oziroma njegovega statusa v družbi. Šlo je torej za spremembo družbene pogodbe, ki za njeno veljavnost narekuje soglasno sprejetje sklepa vseh družbenikov o spremembi družbene pogodbe skladno s tretjim odstavkom 516. člena ZGD-1.

Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 odškodninske terjatve družbe iz naslova kršitve konkurence zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev in kršilca. Objektivni zastaralni rok pa je pet let. Za ta zahtevek ima družbenik v tem postopku sicer procesno legitimacijo, nima pa stvarne. Slednjo ima le družba. Zato se zastaranje presoja glede na družbo, ne pa glede na družbenika. Zastaralni rok je res kratek, vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 21/2006 že pojasnilo, kakšen je namen in kakšni so razlogi za tako kratek rok. Ko družba enkrat za kršitev izve, mora z vidika zagotavljanja pravne varnosti in varstva pravice do svobodne gospodarske pobude, takoj odreagirati. Rok treh mesecev je zadosten, da družba pridobi potrebne podatke za vložitev tožbe. Prav zato, ker družba težko izve za kršitev, posebej še, če konkurenčno prepoved krši družbenik, ki je hkrati zakoniti zastopnik družbe, pa je določen dovolj dolg objektivni zastaralni rok, ki je enak zastaralnim rokom za odškodninske terjatve po 263. členu ZGD-1.

Namen določbe 38. a člena ZGD-1 ni preprečevati imenovanja določenih oseb za člane organov upravljanja, temveč postaviti pravila za njihovo ravnanje, ko in če se v konkretni situaciji pojavi nasprotje interesov. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, da naj bi šlo za nekakšen metodološki napotek, katerih oseb ni mogoče imenovati za člana nadzornega sveta, pri čemer naj bi ta napotek celo uporabljali zelo široko, zato ni v skladu z namenom zakona.

Dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki velja za poslovodjo d.o.o., se lahko dogovori tudi v pogodbi o poslovodenju. Če je zadeva odstopljena drugemu sodišču, pomenita postopka pred odstopnim in prevzemnim sodiščem skupaj le eno samo stopnjo.

Revizija se dopusti glede zahtevka za plačilo 112.379,87 EUR z zamudnimi obrestmi glede vprašanja, ali ravnanje toženca v okoliščinah konkretnega primera predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi glede na določbe družbene pogodbe (statutarna prepoved konkurence) in določbe ZGD-1 (zakonska prepoved konkurence).

Pri regulacijskih začasnih odredbah ni nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo omogočena, ali da bo otežena, saj je v bistvu terjatev z izdajo takšne odredbe (začasno) že uveljavljena. To pomeni, da se za regulacijske začasne odredbe, kjer se o nevarnosti uveljavitve terjatve niti ne razpravlja, ne more uporabiti instituta izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da „kršitev“ prepovedi konkurence ne pomeni kršitve same po sebi, torej udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah, temveč lahko pomeni le konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007). Temelj odškodninskega zahtevka ni v kršitvi pravil konkurenčnega prava, ki od (praviloma subjektivno nepovezanih) subjektov na trgu zahtevajo, da se vzdržijo ravnanj, ki omejujejo konkurenco na trgu, oziroma ravnanj, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Temelj odškodninskega zahtevka je v tem, da je toženec družbenik družb, ki se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zgolj ponujanje ekoloških izdelkov (sorodnih ali enakih, kot jih ponuja tožnica) ni dovolj za zaključek, da je toženec ravnal v nasprotju z določbo 41. člena ZGD-1.

Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki. Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame

V tretjem odstavku 42. člena ZGD-1 je določeno, da terjatve družbe iz prvega in drugega odstavka zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba zve za kršitev in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. O tem vprašanju (začetku teka zastaralnega roka) je stališče zavzelo že VS RS v odločbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, ko pravi, da je tretji odstavek 42. člena ZGD-1 treba razlagati tako, da kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (npr. udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel), dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo. Subjektivni trimesečni zastaralni rok iz tretjega odstavka 42. člena ZGD-1 začne teči od trenutka, ko družba zve za kršitelja in za dejanje (posel), ki je povzročilo škodo, objektivni petletni zastaralni rok pa od trenutka, ko je bilo storjeno konkretno dejanje (sklenjen posel), ki je povzročilo konkretno škodo (stališče VS RS povzema tudi odločba sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve).