VSK sklep I Cp 152/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru predlog predlagatelja z dne 15.11.2010 za ukinitev nujne poti, določene s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. N 1 z dne 24.1.2004, zavrnilo (I. točka izreka) in predlagatelja zavezalo k povrnitvi stroškov nasprotnih udeležencev v višini 761,89 EUR (II. točka izreka).

Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, poleg tega pa še zaradi kršitve 22. člena Ustave RS pritožuje predlagatelj, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da nujno pot ukine in nasprotna udeleženca zaveže k plačilu stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je nasprotni udeleženec vse od 15.11.2005

razpolagal s pravnomočno sodno odločbo o ustanovitvi nujne poti, vendar te ni vzpostavil vse do 18.11.2008, kar pomeni, da je tudi ni uporabljal. Ker nujna pot pomeni posebno obliko stvarne služnosti, ki nastane s sodno odločbo, je tudi za institut nujne pot mogoče uporabiti določbe o stvarni služnosti glede njenega prenehanja. Če je nasprotni udeleženec več kot leta ni uporabljal, je očitno, da nujna pot ni več potrebna. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje pod točko 6 obrazložitve, da predlagatelj v tem postopku ni zatrjeval, da po nujni poti preko parcele predlagatelja nasprotna udeleženca ne moreta dostopati do svoje nepremičnine, ker na parc. št. 5406/5 k.o. B. nimata nobene stvarne pravice. V zvezi z navedenim je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bo šele tedaj, ko bo nesporno in pravnomočno odločeno, da nasprotna udeleženca nepremičnine parc. št. 5406/5 k.o. B. nikakor ne moreta uporabljati za dostop do svoje parcele, mogoče ugotavljati, ali je nujna pot potrebna ali ne. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da mora predlagatelj dokazovati negativno dejstvo in mora čakati, da bo v kakšnem postopku ugotovljeno, da nasprotna udeleženca nimata nikakršne pravice uporabe parc. 5406/5 k.o. B.. Tako stališče je v nasprotju s pravno logiko. Dejstvo namreč je, da nasprotna udeleženca na parc. 5406/5 k.o. B. nimata nikakršne pravice, saj kaj takega iz zemljiške knjige ne izhaja. V zvezi z navedenim opozarja na dejstvo, da je bila nujna pot po nepremičnini predlagatelja ustanovljena zato, ker je bilo v postopku njene ustanovitve ugotovljeno, da sta nasprotna udeleženca z lastnikom nepremičnine 5406/1 k.o. B. leta 1992 sklenila sporazum o zamenjavi zemljišča, pri čemer naj bi H.K. tedaj nasprotnima udeležencema odstopil del svojega zemljišča za potrebe dostopne poti. Ker sporazum iz leta 1992 dejansko ni bil realiziran, nasprotna udeleženca za uporabo poti po parc. 5406/5 k.o. B. nimata nobene pravice, tako da se nujna pot, ustanovljena po parceli predlagatelja, izkaže, kot da je sama sebi namen in je torej nepotrebna. V letu 2014 je nasprotni udeleženec zoper lastnika parcele 5406/5 vložil tožbo zaradi priposestvovanja lastninske pravice. V zvezi s tem pritožnik navaja, da v kolikor je sodišče mnenja, da bo mogoče šele tedaj, ko bo nesporno in pravnomočno odločeno, da nasprotna udeleženca nimata pravice uporabe parc. 5406/5 k.o. B., bi moralo ta postopek prekiniti do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki poteka med nasprotnima udeležencema in pravnimi nasledniki H.K. zaradi priposestvovanja lastninske pravice na parc. 5406/5 k.o. B.. Pritožnik poudarja, da je bistveno, da je sodišče nujno pot ustanovilo na podlagi dejstev, ki so obstajala v času odločanja. Sedaj pa se je izkazalo, da sporazum ni bil realiziran, zato so prav gotovo spremenjene okoliščine glede na to, da nujna pot po parceli predlagatelja za nasprotna udeleženca ni uporabna, ker ju ne pripelje nikamor, saj na parc. 5406/5 k.o. B. nasprotna udeleženca nimata nobene pravice. Zgrešeno je stališče prvostopenjskega sodišča, ko svojo odločitev, zakaj vprašanje, v kolikšni meri sporazum iz leta 1992 ni bil realiziran, ni relevantno, utemeljuje s predvidevanji o tem, kako bi lahko nasprotna udeleženca oblikovala predlog

za ustanovitev nujne poti (torej tako, da bi zajela tudi parc. H.K.). Kaj bi bilo, če bi bilo zagotovo niso razlogi o odločilnih dejstvih, zato pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ne more vedeti, kako bi se zaključil postopek, če bi nasprotna udeleženca v predlog zajela tudi parcelo H.K.. Gotovo pa je, da bi se tedaj moralo upoštevati, da ima parcela H.K., ki je sosednja parceli nasprotnih udeležencev neposreden dostop na javno pot. Ker sta nasprotna udeleženca pravico do uporabe parcele H.K. dokazovala z obstojem sporazuma, sodišče pogojev za nujno pot po parceli H.K. sploh ni ugotavljalo. Sedaj pa je jasno, da sporazum iz leta 1992 ni bil realiziran, kar sta kot priči potrdili tudi D.K. in He.K., kar pomeni, da je nujna pot po parceli predlagatelja za nasprotna udeleženca postala nepotrebna. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da je bila nujna pot po parceli predlagatelja ustanovljena zaradi nesorazmernosti stroškov vzpostavitve neposredne povezave parcele nasprotnih udeležencev z javno potjo in ne zato, da parcela predlagatelja (pravilno verjetno parcela nasprotnih udeležencev) ne bi imel stika z javno potjo in je zato zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da je bilo za izgradnjo poti potrebno, zaradi poglabljanja terena na parc. 5406/1 k.o. B., postaviti podporni zid dolžine 22 m in višini 3 m, ki v stroškovniku v postopku ustanovitve nujne poti ni bil upoštevan, ne predstavlja nove okoliščine, ker postopek ukinitve nujne poti ni namenjen ponovnemu ugotavljanju pogojev za njeno ustanovitev. Če bi taka logika sodišča obveljala, potem nujne poti, ki bi bila ustanovljena zaradi nesorazmernosti stroškov, ne bi bilo mogoče nikoli ukiniti, če bi se ob sami gradnji izkazalo, da so bili stroški izgradnje bistveno drugačni od tistih, kateri so bili upoštevani ob ustanovitvi nujne poti. Če bi izvedenec ob ustanovitvi nujne poti upošteval tudi stroške izgradnje takega zidu, kot je bil dejansko ob nasilni vzpostavitvi nujne poti tudi zgrajen, bi se izkazalo, da nesorazmernosti stroškov med izgradnjo nujne poti po parceli predlagatelja in izgradnjo neposrednega izhoda s parcele predlagatelja na javno cesto ne bi bilo. Da je izgradnja takega zidu potrebna, se je izkazalo šele po pravnomočnosti sklepa o ustanovitvi nujne poti. Drugega pravnega sredstva, kot da predlagatelj predlaga ukinitev nujne poti, pa predlagatelj nima. Ker torej sorazmernosti ni več, tudi nujna pot po parc. predlagatelja ni več potrebna, to pa je tudi razlog za njeno ukinitev po 90. členu SPZ. Da je prišlo do spremenjenih okoliščin je predlagatelj skušal dokazati z izvedencem gradbene stroke, pri čemer je tudi na naroku izrecno predlagal, da izvedenec opravi izračun izgradnje nujne poti, kot je bila videna na ogledu, vključno z upoštevanjem izgradnje podpornega modularnega zidu, ki je sestavni del poti. O tem dokaznem predlogu prvostopenjsko sodišče sploh ni odločilo, pa tudi iz same obrazložitve sklepa ne izhaja, zakaj predlogu ni bilo ugodeno in zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da prvostopenjsko sodišče izvedencu G. ni dovolilo odgovor na vprašanje, ali je za vzpostavitev takšne poti, kot jo je na silo vzpostavil nasprotni udeleženec potrebno gradbeno dovoljenje. Zaradi navedenega je pritožnik naročil svoje mnenje glede vprašanja, ali je za tak objekt potrebno gradbeno dovoljenje. V pritožbi pritožnik zato prilaga mnenje izvedenca I.Z., iz katerega nedvomno izhaja, da je na silo zgrajena nujna pot črna gradnja, saj bi nasprotna udeleženca za izgradnjo potrebovala gradbeno dovoljenje. Iz razlogov obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da vprašanje, ali nasprotna udeleženca za izgradnjo imata gradbeno dovoljenje ali ne, ni razlog za ukinitev nujne poti, zato ga je štelo za nerelevantnega. S takim stališčem pa se pritožnik ne strinja. Hiša nasprotnih udeležencev sicer ni črna gradnja, je pa črna gradnja pot po parceli 5406/5 k.o. B., ki sledi nujni poti po parceli predlagatelja. Ker torej črna gradnja potne zveze ne potrebuje, je tudi nujna pot postala nepotrebna. Da pa gre za črno gradnjo, je bilo jasno šele v letu 2008, ko sta nasprotna udeleženca to pot dejansko zgradila brez gradbenega dovoljenja. Pritožnik nadalje navaja, da mu je bila v odločanju na prvi stopnji kršeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Kot izhaja iz zapisnika o naroka z dne

12.11.2014, sodišče predlagatelju oziroma njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati določenih vprašanj, s čimer je bilo predlagatelju onemogočeno, da bi dokazoval svoje trditve iz predloga za ukinitev nujne poti. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila predlagatelju odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Predlagatelj priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba predlagatelja ni utemeljena.

Nujna pot, katere ukinitev v tem postopku zahteva predlagatelj, je bila ustanovljena v nepravdnem postopku N 1 in sicer je sodišče ustanovilo nujno pot po nepremičnini predlagatelja (v nadaljevanju: služeča nepremičnina), ki dejansko ni neposredno povezana z nepremičnino, v korist katere je bila nujna pot ustanovljena (v nadaljevanju: gospodujoča nepremičnina). Navedeni nepremičnini povezuje nepremičnina parc. št. 5406/1 (sedaj 5406/5). Pri določitvi nujne poti v postopku N 1 je sodišče upoštevalo sporazum o odstopu stavbnega zemljišča, sklenjen leta 1992 med nasprotnima udeležencema in tedanjim lastnikom nepremičnine s parc. št. 5406/1, s katerim sta se stranki sporazuma sporazumeli za brezplačen odstop zemljišča zaradi izgradnje dostopne ceste k hiši na gospodujočem zemljišču, s tem da sta nasprotna udeleženca odstopila del svoje parcele lastniku parcele 5407/1, ta pa je nasprotnima udeležencema odstopil del parcele 5406/1. Med strankama sporazuma je bilo dogovorjeno, da bo novo razmejitev zemljišč opravila Geodetska uprava in da se bodo spremembe vnesle v zemljiško knjigo. V tem postopku je predlagatelj zatrjeval, da zgoraj citirani sporazum ni bil realiziran, kar pomeni, da nasprotna udeleženca nista lastnika parc.št. 5406/5 ter da lastniki te parcele uporabi te nepremičnine za dostop do gospodujoče nepremičnine oporekajo. Predlagatelj zato meni, da je odpadla tudi potreba po nujni poti po njegovi parceli, saj nasprotna udeleženca po njej ne moreta dostopati do svoje nepremičnine, ker na parceli 5406/5 nimata nobene stvarne pravice.

Drži sicer pritožbena trditev, da je nujna pot po našem pravu omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, ki se ustanovi prisilno s sodno odločbo (1), vendar pa ni mogoče slediti pritožbi, da je tudi za institut prenehanja nujne poti mogoče uporabiti določbe o prenehanju stvarne služnosti, saj je prenehanje nujne poti urejeno v 90. členu SPZ, v katerem je določeno, da je nujno pot mogoče spremeniti oziroma odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna. Pritožbeno sklicevanje na določbo 223. člena SPZ, ki govori o prenehanju stvarne služnosti, ni utemeljeno. Za odpravo nujne poti morajo obstajati določeni pogoji, ki jih lahko razdelimo v dve skupini, in sicer: - ali povezava z javno cesto za redno rabo nepremičnine ni več potrebna in ali je nepremičnina na drug način pridobila povezavo z javno cesto (2). Torej tudi v primeru, ko je nujna pot vzpostavljena zaradi nesorazmernosti stroškov vzpostavitve neposredne povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo, je nujno pot mogoče odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna in ne iz razloga, ker se kasneje izkaže, da nesorazmernosti ni več, kot zmotno meni pritožba.

V razlogih izpodbijanega sklepa in sicer v točki 8 je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da dejstvo, ali sta nasprotna udeleženca nujno pot vzpostavila, ne da bi za to pridobila ustrezna dovoljenja, ne more biti razlog za njeno ukinitev. S takim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bila kršena predlagateljeva pravica do izjave oziroma načelo enakega varstva pravic iz 22. člena, ker prvostopenjsko sodišče izvedencu ni dovolilo odgovora na vprašanje v zvezi s potrebnostjo pridobitve gradbenega dovoljenja za izgradnjo poti. Sodna praksa je v nekaterih primerih sicer res zavzela stališče, da črna gradnja kot taka potne zveze ne potrebuje (3), vendar pritožnik sam ugotavlja, da nepremičnina nasprotnih udeležencev (torej objekt na gospodujočem zemljišču) ni črna gradnja. Dejstvo, da nasprotni udeleženec za izgradnjo poti ni pridobil ustreznih dovoljenj, nima takih

posledic, kot jih želi prikazati pritožba, pri čemer pritožnik niti ne trdi, da bi bila izdana upravna odločba o rušenju objekta.

Sicer bi se bilo potrebno strinjati s pritožbenimi razlogi o zmotnosti stališča prvostopenjskega sodišča, da bo šele tedaj, ko bo nesporno in pravnomočno odločeno, da nasprotna udeleženca nepremičnine s parc.št. 5406/5 nikakor ne moreta uporabljati za dostop do svoje parcele, mogoče ugotavljati, ali je nuna pot potrebna ali ne, vendar pa to, ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da gospodujoča nepremičnina od ustanovitve nujne poti ni pridobila druge povezave z javno cesto, da je pot v naravi dejansko vzpostavljena in da nasprotna udeleženca pot občasno uporabljat(4), ni pravno relevantno. Kot je bilo že zgoraj izpostavljeno, je nujno pot mogoče spremeniti ali odpraviti pod pogoji, ki so urejeni v 90. členu SPZ. Dejstvo, da nasprotna udeleženca v zemljiški knjigi na parceli št. 5406/5 nimata vpisane nobene pravice, glede na vse okoliščine konkretnega primera, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ta postopek prekiniti do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, ki poteka med nasprotnima udeležencema in pravnimi nasledniki H.K. zaradi priposestvovanja lastninske pravice na parc. 5406/5 k.o. B.. Za

predhodno vprašanje gre, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. čl. ZPP), za kar pa v obravnavani zadevi, ko sodišče odloča o ukinitvi nujne poti, ne gre.

Pritožnik tudi ne more uspeti s trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je bilo kršeno načelo načelo enakega varstva pravic, ker prvostopenjsko sodišče predlagatelju oziroma njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati določenih vprašanj, s čimer je bilo predlagatelju onemogočeno, da bi dokazoval svoje trditve iz predloga za ukinitev nujne poti. Že zato ne, ker pritožnik ne pove, na katera vprašanja ni dobil odgovora in kako bi odgovori na ta vprašanja lahko vplivali na izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za ukinitev nujne poti.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

---------------------------------------------

op. št. 1: prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba 2004, stran 462

op. št. 2: prim. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba 2004, stran 471

op. št. 3: prim. VSL I Cp 1209/2010, VSK I Cp 1325/2004,VSK I Cp 1551/2006

op. št. 4: o tem se je sodišče prepričalo na ogledu