VSK sodba II Kp 11454/2014

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso za pritožbo v znesku 360,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo M.P. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1B ter ji je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo denarno kazen v višini šestdeset dnevnih zneskov po 38,00 EUR, kar znaša 2.280,00 EUR, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Če se v primeru preklica pogojne obsodbe denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se za vsaka začeta dvadnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženka plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer se sodna taksa odmeri na znesek 240,00 EUR.

2Proti taki taki sodbi je vložila pritožbo zagovornica obdolžene M.P.. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe oz. podrejeno tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4V pritožbi uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ima tudi po oceni pritožbenega sodišča vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1. Opisano kaznivo dejanje je potrebno presojati v celoti in ne se omejiti zgolj na posamezno besedo, kot to stori pritožnica (besedi: uporabiti, porabiti). Pritožnica se sklicuje na Komentar Kazenskega zakonika, posebni del, Ljubljana 2002, stran 531, vendar spregleda, da so v komentarju le primeroma našteti načini neupravičene uporabe, poleg tega je v komentarju na strani 532 naveden tudi primer neupravičene uporabe „da so stvari, ki jih lahko storilec uporabi takšne, da jih porabi in nato vrne druge stvari, ali pa storilec isto stvar le uporabi in nato vrne, ker se njena substanca ne zamenja z drugo ali kako drugače spremeni“. V obravnavani zadevi se obdolženki očita, da je neupravičeno uporabila oz. porabila denar družbe R. d.o.o., ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo tako, da ga je "zamenjala" za osebni avtomobil, ki ga je v času od 22.8.2012 do 12.9.2012 uporabljala kot svojega. Po oceni pritožbenega sodišča je tako ravnanje več kot očitna neupravičena uporaba. Da je obdolženka uporabila denar družbe na opisan način in da je osebni avtomobil uporabljala, je potrdila obdolženka v svojem zagovoru. Ker avtomobil ni imel narave službenega avtomobila, do katerega bi bila obdolženka upravičena, o čemer ima izpodbijana sodba razloge v 8. točki obrazložitve, pritožnica nima prav, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Pritožnica ima prav, da je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja po petem odstavku 209. člena KZ-1 podano le v primeru neupravičene uporabe tujega premoženja, vendar pa nima prav, ko v točki II pritožbe utemeljuje, da je šlo v obravnavani zadevi za razpolaganje s skupnim premoženjem obdolženke in njenega partnerja I.R., kar ne predstavlja razpolaganja s tujim premoženjem. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 159/2008 z dne 3.6.2009 ter na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 266/2007 z dne 24.5.2007, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago. Že sama pritožnica ugotavlja, da lahko v skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev spada le poslovni delež v družbi. Družba sama zase pa je samostojni pravni subjekt, ki ne more biti predmet skupne lastnine, še posebej pa to ne more biti premoženje družbe, kot je denar na računu družbe in stvari v njeni lasti. O tem je že jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009. V obravnavani zadevi torej ni šlo za razpolaganje s poslovnim deležem v družbi, ki bi bil v skupni lasti obdolženke in I.R., niti za uporabo takega poslovnega deleža, torej za uporabo in razpolago s skupno lastnino, katere pojem je opredeljen v 72. členu Stvarnopravnega zakonika (1).

6Glede na zgoraj navedeno se izkaže, da je zatrjevanje pritožnice, da je šlo v obravnavani zadevi za uporabo skupnega premoženja, neutemeljeno. Nenazadnje I.R. v očitanem obdobju ni bil edini imetnik poslovnega deleža v družbi R. d.o.o., ampak, kot potrjuje zgodovinski izpisek iz sodnega registra, je imel poslovni delež v višini 90%.

7Pritožnica nadalje trdi, da je imela tudi obdolženka, glede na to, da je po njeni trditvi poslovni delež I.R. v družbi R. d.o.o. sodil v skupno premoženje, pravico odločati o vodenju poslov družbe (po trditvah pritožnice predstavlja poraba denarja družbe, vodenje poslov družbe). Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da položaj lastnika (pravilno imetnika poslovnega deleža) ne opravičuje prostega odločanja o poslovanju družbe in razpolaganja s sredstvi družbe, saj ima družba za to postavljenega zakonitega zastopnika, poslovodjo, ki mu gredo že po zakonu našteta pooblastila. Pritožnica trdi, da se v zvezi s tem sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na 32. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), vendar pritožbeno sodišče ne deli tega mnenja. Družbenik kot imetnik poslovnega deleža v družbi, ni pooblaščen, da vodi posle družbe z omejeno odgovornostjo, kar družba R. d.o.o. je. To ne izhaja le iz 32. člena ZGD-1, ampak tudi iz 10. člena ZGD-1, kjer je izrecno navedeno, da se za poslovodstvo štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle, za poslovodstvo pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je to en ali več poslovodij. Po prej navedenem določilu ZGD-1 se le pri družbi z neomejeno odgovornostjo družbeniki štejejo za poslovodstvo.

8Pritožnica neutemeljeno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 20527/2011 z dne 12.12.2013, saj v obravnavani zadevi družba R. d.o.o. ni bila dolžnik obdolženke, tega obdolženka ni nikoli zatrjevala.

9Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obstoja skupnega premoženja na poslovnem deležu družbe ni ugotavljalo, saj je za obravnavano zadevo to pravno nerelevantno.

10Pritožnica tudi nima prav, da je obdolženka ravnalo vsaj v dejanski zmoti glede dejstva, da razpolaga s tujim premoženjem in da ima pravico voditi posle družbe R. d.o.o. Okoliščine, ki bi kazale na dejansko zmoto, obdolženka v svojem zagovoru ni zatrjevala, saj je trdila, da je imela za nakup avtomobila soglasje direktorja družbe I.R., kar z nasprotnim razlogovanjem pomeni, da brez njegovega soglasja ni bila upravičena ravnati tako kot se ji očita v izreku izpodbijane sodbe. Zagovor obdolženke, da se je direktor družbe strinjal z nakupom in ga celo odobril, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, to je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe tako prepričljivo obrazložilo, da ni kaj dodati. Že način, kako je obdolženka izvršila obravnavano kaznivo dejanje, kot je podrobno pojasnjeno v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, izključuje dejansko zmoto glede dejstva, da razpolaga s tujim premoženjem. Zagovor obdolženke v katerem je opisala, kako sta z I.R. skupaj ustanovila družbo R. d.o.o. v letu 1991 v času trajanja skupnega življenja za obravnavano zadevo ni odločilen, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe o tem nima tako podrobnih razlogov kot jih pričakuje pritožnica.

11Pritožnica tako nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo tako zagovor obdolženke kot tudi izpovedbe prič in druge izvedene dokaze, ki so za razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj relevantni, opravilo je presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne zaključke tako glede objektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja kot tudi subjektivne strani le-tega. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno ter zaključki so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in ni kaj dodati. Pritožnica trdi, da obdolženka "ni imela naklepa", vendar to ne drži, saj je sodišče prve stopnje subjektivno stran obravnavanega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo in v 10. točki izpodbijane sodbe o tem podalo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

12Čeprav pritožnica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno denarno kazen in primerno dolžino preizkusne dobe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

13Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Ker obdolženka s pritožbo svojega zagovornice ni uspela, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžna plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki v skladu s taksno tarifo 7122 Zakona o sodnih taksah znaša 360,00 EUR.

----------------------------------------------

op. št. 1: 72. člen Stvarnopravnega zakonika določa: 1.) Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni. 2.) Skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. 3.) Če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. 4.) Vsak skupni lastnik ali njegov upnik sme vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času. 5.) Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno.