VSRS Sklep X Ips 80/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Grosuplje, št. 321-527/1992-780 (302) z dne 7. 1. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se tam navedenemu pokojnemu upravičencu za tam navedeno nepremičnino določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 8.752,96 DEM. Tožena stranka je z odločbo, št. 490-12/2013/8 z dne 13. 6. 2014, zavrnila pritožbo revidentov zoper prvostopenjski akt.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta uveljavljata, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ta pa ne presega 20.000,00 EUR. Poleg tega revidenta ne izpodbijata višine odškodnine, temveč obliko vračanja premoženja, saj zahtevata vračilo v naravi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pa ta pravica ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Zato tudi navedba vrednosti spora v uvodu revizije (ki je bistveno višja kot določena denarna odškodnina) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta prav tako uveljavljata, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8Revidenta sta dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljila z navedbo: „v predmetni zadevi gre tudi za pomembno pravno vprašanje, saj izpodbijana sodba predstavlja izničenje namena in smisla ZDen, ki kot primarni način vračila nacionaliziranega premoženja uzakonja vračilo v naravi in odstopa od sodne prakse, ki je vselej ščitila vračilo v naravi kot primarno obliko vračila premoženja po pravilih ZDen“.

9Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s citirano utemeljitvijo nista zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi morala natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Ker uveljavljata tudi odstop od sodne prakse, bi morala v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje s konkretnimi odločbami, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala, in zatrjevan odstop utemeljiti.(1) Tega nista storila. Vprašanja, ki naj bi bilo bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh nista postavila. Samo navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve pa za dovoljenost revizije ne zadošča (enako odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 in druge).

10Revidenta tudi nista izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavljata.

11Zelo hude posledice izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 sta utemeljevala s tem, da nevračilo zemljišča v naravi predstavlja bistven poseg v njuno pričakovano lastninsko pravico. Ta navedba, ki ni konkretizirana, saj revidenta nista konkretno pojasnila, katere posledice jima bodo nastale in zakaj naj bi bile te posledice zanju zelo hude, za dovoljenost revizije ne zadošča. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da gre v postopkih denacionalizacije za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja in zato samo sklicevanje na nevračilo premoženja za izkazanost zelo hudih posledic ne zadošča.(2) V obravnavani zadevi, ko je premoženje vrnjeno, vendar ne v obliki, kot jo zahtevata revidenta, zato (še toliko bolj) samo sklicevanje na neuresničitev pričakovane pridobitve lastninske pravice za dovoljenost revizije ne zadošča.

12Glede na navedeno revidenta uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije nista izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Revidenta z revizijo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Enako VS v odločbah Vrhovnega sodišča X Ips 71/2010, X Ips 287/2010, X Ips 410/2011, X Ips 187/2012, X Ips 271/2012, X Ips 169/2013, X Ips 341/2013, X Ips 64/2014 in druge.

(2) Enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 636/2007, X Ips 45/2008, X Ips 131/2010, X Ips 280/2012, X Ips 462/2012, X Ips 168/2013, X Ips 192/2013, X Ips 326/2013 in druge.