UPRS sodba in sklep IV U 130/2015

Tožbi se delno ugodi, odpravi se 1. točka izreka odločbe začasne predsednice Okrožnega sodišča v Celju št. 22985/9 z dne 26. 2. 2015 in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožba zoper odločbo Sodnega sveta št. 2/15-71 z dne 9. 4. 2015 se zavrže.

Začasna predsednica Okrožnega sodišča v Celju je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je Sodni svet RS z odločbo št. 2/14-135 z dne 27. 11. 2014 za predsednika Okrožnega sodišča v Celju z dnem 27. 11. 2014 imenoval okrožnega sodnika svétnika A.A., ki je funkcijo predsednika nastopil dne 28. 11. 2014, s čimer je tožniku dne 27. 11. 2014 prenehal mandat začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila o uvrstitvi tožnika v plačni razred z 28. 11. 2014 in o dodatkih, ki se mu izplačujejo od tega datuma.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je Sodni svet zavrnil z odločbo št. 2/15-71 z dne 9. 4. 2015. V obrazložitvi se sklicuje na deveti odstavek 62b. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ob upoštevanju katerega je sprejel stališče, da odločba Sodnega sveta, s katero se imenuje predsednik sodišča, učinkuje od dneva imenovanja dalje, njeno izvrševanje pa se zadrži v primeru vložene tožbe. Zavrača tožnikove pritožbene navedbe, da tožniku začasni mandat predsednika sodišča ni prenehal z 28. 11. 2014. S pričetkom učinkovanja odločitve o imenovanju je funkcijo predsednika Okrožnega sodišča v Celju pričel izvrševati stalni predsednik. S tem je odpadel zakonski razlog za ureditev začasnega vodenja sodišča iz šestega odstavka 61. člena ZS, po kateri je tožnik opravljal funkcijo začasnega predsednika sodišča. Tožnikov mandat je bil začasen in vezan na obdobje do pričetka izvrševanja funkcije stalnega predsednika sodišča, ki je nastopilo 27. 11. 2014.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Meni, da temelji na napačnem razumevanju 62b. člena ZS, po katerem je tudi začasni predsednik Višjega sodišča v Celju 5. 2. 2015 izdal odločbo SuZ 33/2015, s katero je s 5. 1. 2015 imenoval drugo začasno predsednico Okrožnega sodišča v Celju, okrožno sodnico svétnico B.B. in to za čas, v katerem mora Upravno sodišče odločiti v sporu o tožbi, vloženi zoper odločbo Sodnega sveta z dne 27. 11. 2014 oziroma do odločitve v tem upravnem sporu, najdalje pa za dobo šestih mesecev.

Tožnik v navedeni zadevi kot bistveno vprašanje izpostavlja razlago devetega odstavka 62b. člena ZS, iz katerega izhaja, da vložena tožba zadrži izvršitev imenovanja do izteka zakonskega roka, v katerem mora sodišče odločiti v sporu, oziroma do odločitve sodišča, če je odločitev sprejeta v tem roku. Izpodbijana odločitev pa temelji na stališču, da se zadrži izvršitev imenovanja predsednika sodišča od vložitve tožbe pa do izteka zakonskega roka, v katerem mora sodišče odločiti v sporu, oz. do odločitve sodišča, če je sprejeta v tem roku. Tožnik se sklicuje na 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Navaja, da v konkretnem primeru zakon določa, da je ovira za izvršitev imenovanja izbranega kandidata vložena tožba. Nadalje se sklicuje na Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kaj pomeni zadržanje izvršitve odločbe (sedmi odstavek 224. člena ZUP). Na podlagi navedenega tožnik meni, da je, glede na zakonsko določilo o zadržanju izvršitve imenovanja, v obravnavani zadevi to zadržano do poteka roka za vložitev tožbe, če ta ni vložena, če pa je, pa do poteka zakonskega roka, v katerem mora sodišče odločiti o tožbi oz. do odločitve, če je sprejeta v tem roku.

Tožnik še navaja, da je Upravno sodišče v zadevi, v kateri je odločalo o tožbi tožnika zoper izbiro kandidata, vloženi 30. 1. 2015 (opr. št. IV U 34/2015-15) štelo, da rok 30 dni ni zavezujoč in je svojo odločitev sprejelo po tem roku (za razliko od senata sodišča v prvem sojenju pod opr. št. IV U 213/2014, ki je svojo odločitev sprejelo v zakonskem 30 dnevnem roku). Odvisno od tolmačenja tega roka je po mnenju tožnika zadržanje imenovanja poteklo 1. 3. 2015 (ko je iztekel 30 dnevni rok od vložitve tožbe) oz. 10. 3. 2015, ko je sodišče sprejelo svojo odločitev v upravnem sporu. Najmanj do 1. 3. 2015 pa je imel tožnik v skladu z odločbo št. SuZ 16/2014 z dne 6. 11. 2014 položaj začasnega predsednika in je ugotovitev v izpodbijani odločbi napačna, pa tudi preuranjena. V nadaljevanju tožnik izpostavlja kot vprašljivo tudi pristojnost začasne predsednice Okrožnega sodišča v Celju za izdajo izpodbijane odločbe. Slednja je bila na to mesto postavljene z odločbo z dne 5. 2. 2015, glede na to, da je bil v tem času, kakor tudi v času izdaje izpodbijane odločbe, začasni predsednik po odločbi z dne 6. 11. 2014 tožnik. Tožnik meni, da bi odločitve o njegovem položaju lahko v skladu z 61. členom ZS sprejemal le predsednik neposredno višjega sodišča. Tožnik še dodaja, da je že v pritožbi navedel, da v izreku izpodbijane odločbe in v njeni obrazložitvi ni navedeno s katero odločbo in kakšen mandat mu je bil podeljen kot začasnemu predsedniku, za katerega se ugotavlja, da naj bi mu prenehal. Predlaga, naj sodišče odpravi 1. točko izreka odločbe prvostopenjske odločbe in tudi drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Celje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje potek dogodkov v zvezi z imenovanjem predsednika Okrožnega sodišča v Celju ter začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju ter vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve.

K I. točki izreka:

Tožba zoper prvostopenjsko odločbo je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev iz izpodbijane odločitve, da je tožniku z dnem 27. 11. 2014 prenehal mandat začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju, ker je bil s tem dnem imenovan za predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.A., ki naj bi to funkcijo nastopil 28. 11. 2014. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da odločba Sodnega sveta, s katero se imenuje predsednika sodišča, učinkuje od dneva imenovanja dalje, njeno izvrševanje pa se zadrži v primeru vložitve tožbe. Tožnik se z navedenim stališčem ne strinja, saj meni, da nima podlage v devetem odstavku 62b. člena ZS.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Višjega sodišča sodišča št. SuZ 16/2014-33 z dne 6. 11. 2014 imenovan za začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju. Iz izreka navedene odločbe izhaja, da bo funkcijo začasnega predsednika pričel opravljati 6. 11. 2014 in jo bo opravljal do pravnomočnosti imenovanja stalnega predsednika tega sodišča, največ pa za dobo šest mesecev. Prav tako ni sporno, da je zoper odločbo Sodnega sveta RS št. 2/14-135 z dne 27. 11. 2014 o imenovanju predsednika Okrožnega sodišča v Celju tožnik vložil tožbo, ki jo je sodišče zavrnilo s sodbo IV U 34/2015-15 z dne 10. 3. 2015, s katero je navedena odločba Sodnega sveta o imenovanju predsednika sodišča postala pravnomočna.

Deveti odstavek 62b. člena ZS določa, da je zoper odločbo sodnega sveta iz drugega odstavka 62a. člena tega zakona, s katero Sodni svet imenuje izbranega kandidata in hkrati odloči o zavrnitvi drugih kandidatov oziroma zoper sklep, s katerim ne imenuje nobenega kandidata, dovoljeno sprožiti upravni spor v roku 8 dni od dneva vročitve odločbe oziroma sklepa. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v roku 30 dni od prejema tožbe zoper odločbo oziroma sklep. Vložena tožba zadrži izvršitev imenovanja do izteka zakonskega roka, v katerem mora sodišče odločiti v sporu, oziroma do odločitve sodišča, če je odločitev sprejeta v tem roku.

Glede na to, da je zoper odločbo Sodnega sveta o imenovanju predsednika Okrožnega sodišča v Celju mogoče vložiti tožbo (ki je bila v konkretnem primeru tudi vložena), imenovanje ne more učinkovati že z dnem odločitve o imenovanju. To izhaja že iz splošnih pravil o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti upravnih odločb in sklepov, kar ureja ZUP v členih od 224 do 225. Po prvem odstavku 224. člena ZUP je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Zoper odločbo Sodnega sveta o imenovanju predsednika Okrožnega sodišča v Celju pa pritožba sicer ni dovoljena, dovoljen pa je upravni spor (kar izhaja iz pravnega pouka navedene odločbe). To pomeni, da je odločba Sodnega sveta dokončna, vendar poseben zakon, to je ZS, glede imenovanja predsednika v devetem odstavku 62b. člena določa, da vložena tožba zadrži izvršitev imenovanja. Glede na navedeno zakonsko ureditev je torej izvršitev imenovanja predsednika Okrožnega sodišča zadržana tudi do poteka roka za vložitev tožbe, če ta ni vložena, če pa je, pa do odločitve sodišča o tožbi, če je o njej odločeno v roku iz devetega odstavka 62b. člena ZS (30 dni) oziroma do izteka tega roka.

Na takem stališču očitno temelji tudi odločba Višjega sodišča v Celju SuZ 16/2014-33 z dne 6. 11. 2014, s katero je bil tožnik imenovan za začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju. V izreku navedene odločbe je namreč določeno, da bo začasni predsednik funkcijo začasnega predsednika pričel opravljati z dnem 6. 11. 2014 in jo bo opravljal do pravnomočnosti imenovanja stalnega predsednika tega sodišča, največ pa za dobo šestih mesecev.

Glede na vse navedeno izpodbijana odločitev temelji na napačnem stališču, da je tožniku prenehal mandat začasnega predsednika Okrožnega sodišča v Celju z dnem 27. 11. 2014, ko je bil za predsednika Okrožnega sodišča v Celju imenovan okrožni sodnik svétnik A.A. Nenazadnje bi stališče tožene stranke, da odločba Sodnega sveta RS o imenovanju predsednika sodišča učinkuje že od dneva imenovanja dalje (od 27. 11. 2014) ter da se njeno izvrševanje naknadno zadrži v primeru vložitve tožbe (v konkretni zadevi je tožnik vložil tožbo 30. 1. 2015) pomenilo, da sta po vložitvi tožbe na mestu predsednika sodišča Okrožnega sodišča v Celju tako predsednik kot tudi novo imenovani začasni predsednik. Za takšno stališče pa ni podlage ne v ZS ne v ZUP oz. ZUS-1.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo. Sodišče je zato odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu - v 1. točki izreka odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

Tožba zoper odločbo Sodnega sveta ni dovoljena.

Iz 2. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt pa je upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. To pomeni, da se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, takšno lastnost pa ima v konkretnem primeru prvostopenjski upravni akt.

Tožnik je v tožbi kot tudi njeni dopolnitvi izpodbijal tudi drugostopenjsko odločbo (s katero je bila njegova pritožba zavrnjena) ter izrecno predlagal odpravo tudi drugostopenjske odločbe. Navedena odločba pa ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici oziroma obveznosti, zato ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

Ker ne gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.