VSL sklep I Cpg 420/2015

I.Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (II. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je v I. izreka zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na zahtevek, da sta odločbi, citirani v izreku, nezakoniti in se odpravita. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku pod II. izreka in obsodilo toženo stranko na plačilo 48.719,98 EUR s pripadki.

2Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je mimo trditvene in dokazne podlage zaključilo, da odločitev v delovnem sporu, da delovno razmerje ni prenehalo, predstavlja predhodno vprašanje v gospodarskem sporu, ki poteka zaradi refundacije nadomestila plače. Sodba Pd 123/2011 ne učinkuje v razmerju do tožene stranke. Učinkuje le med pravdnima strankama – to je delavcem in delodajalcem. Enako je razsodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 103/2002, da pravnomočna odločba v socialnem sporu zavezuje le stranke socialnega spora. Postopki v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja so ločeni in neodvisni od postopka ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo. 80. člen ZZVZZ določa, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanja nezmožnosti za delo, po 81. členu pa zdravniška komisija. Zdravnik po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, 231. člen, izda listino, s katero ugotovi upravičeno zadržanost in čas, ko pacient ni sposoben za opravljanje svojega dela. Razlog delavčeve zadržanosti od dela ni bila bolezen, temveč nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kar je povzročila tožeča stranka. Začasna nezmožnost za delo pa je odločilno dejstvo za priznanje pravic do nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Začasna nezmožnost za delo ni enak pojem kot golo zdravstveno stanje. Zavod mora imeti pravilno predloženi zahtevek in popolno dokumentacijo o upravičeni zadržanosti od dela. Sicer v naprej plača nadomestilo dohodka delodajalec. Enako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 124/2002.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Kot izhodišče v tej pravdi je treba upoštevati pravno relevantno dejstvo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu v zadevi Pd 123/2011 v točki II. točka 2. izreka določilo, da zavarovancu tožene stranke A. J. vzpostavi delovno razmerje do tožeče stranke vse do 15. 6. 2012. To pomeni, da je zmotno stališče tožene stranke, da ni mogoče vzpostaviti delovnega razmerja za nazaj in da delodajalec ne more v takem primeru zahtevati povračilo po določbi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V trenutku, ko se vzpostavi delovno razmerje za nazaj po sodbi, mora delodajalec vplačati tudi zaostale plače v višini bruto plače oziroma v višini nadomestil plač za čas bolniškega staleža. Od tako dobljenih bruto nadomestil pa plača in odvede prispevke in davke ter tožniku izplača neto nadomestilo plače. Vendar mora pred tem še odšteti nadomestila, ki jih je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od zavoda za zaposlovanje za sporni čas. To pomeni, da ko delodajalec vzpostavi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za nazaj, vplača prispevke za toženo stranko. Tako se izkaže, da za sporno obdobje, ko je bilo vzpostavljeno delovno razmerje, tudi delodajalec pridobi (za nazaj) pravice zahtevati povračilo nadomestil za čas bolniške odsotnosti tožene stranke.

6Zmotno meni pritožba oziroma tožena stranka, da za toženo stranko sodba individualnega delovnega spora ni pravno pomembna. Res je, da ta sodba učinkuje „inter partes“ in ne „erga omnis“. Vendar, ko tožeča stranka sodbo izvrši, pridobi pravice, ne iz same sodbe, ampak na podlagi zakona (137. člen ZDR-1 in 28. in 29. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ). V katerem obsegu pa ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo, pa določajo določbe citiranih zakonov, ob upoštevanju pravila „conpencatio lucri cum damno“. Tožeča stranka mora v postopku obračuna izplačil A. J. odšteti nadomestila, ki jih je ta prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od Zavoda za zaposlovanje za sporno obdobje.

7Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da sodba Pd 123/2011 veže z učinkom 13. člena ZPP tudi toženo stranko. V tej pravdi je sodna odločba pomembna v toliko, kot ureja razmerje med tožečo stranko in A. J. in določa, za katero obdobje je sodišče z oblikovalno sodbo vzpostavilo delovno razmerje za nazaj oziroma do 15. 6. 2012. Višina izplačil oziroma obveznosti tožene stranke pa je v toliko začrtana s to sodbo, kolikor ne more tožena stranka z ugovori poseči v oblikovalno sodbo o vzpostavitvi delovnega razmerja do 15. 6. 2012. Vendar ima tožena stranka v tej pravdi vse ugovore, da je tožeča stranka izplačala svojemu delavcu prevelike zneske. Tožena stranka ima tudi ugovore, da A. J. ni bil tako bolan, da bi moral biti v času delovnega razmerja v bolniškem staležu. Kdaj je delavec v bolniškem staležu, pa določa ZZVZZ in obvezna pravila tožene stranke.

8Ker gre za z zakonom določen povračilni zahtevek delodajalca, ima tožena stranka določene ugovore. Tožeča stranka torej mora dokazati, da je v času, ki v tej pravdi ne more biti sporen (zahtevek je za čas od 25. 12. 2009 do 21. 2. 2010), že izplačala svojemu delavcu nadomestilo po 137. členu ZDR-1 in da obstajajo razlogi za bolniški stalež v tem času. Tožena stranka pa mora ugovarjati in predložiti dokaze za svoje navedbe o tem, da trditve tožeče stranke ne držijo. V pravdi je sodišče prve stopnje prebralo listine in sledilo tožeči stranki, da iz predloženih potrdil izhaja opravičena zadržanost od dela (A8 in A9 s prilogami), da je bil A. J. začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Tožeča stranka je tudi predložila odločbo tožene stranke z dne 30. 6. 2009, da je A. J. od 1. 7. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (priloga A8). Na te dokaze je tožena stranka v odgovoru podala le trditev, da je za odsotnost z dela delavca kriva tožeča stranka in da je izplačilo nadomestil kazen za delodajalčevo nezakonito ravnanje. Nato je med drugim ugovarjala, da bi morala tožeča stranka ugovarjati v prvi pravdi vse prejemke, katere je delavec dobil v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje pa je nato le ugotovilo, da tožena stranka ni zanikala nezmožnosti delavca za delo, pač pa je uveljavljala, da bi tožeča stranka morala uveljavljati zmanjšanje odškodnine, ker je delavec v zadevnem obdobju imel določene dohodke, zaradi katerih naj bi bila njegova škoda manjša. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da tožena stranka res ni ugovarjala, da delavec ni bil v spornem času tako bolan, da bi bil odsoten s svojega dela in bil v bolniškem staležu, če bi delal. Če stranka dejstev ne zanika, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank (214. člen ZPP). Vendar je tožena stranka z ugovorom, da bi tožeča stranka morala poračunati vse, kar je delavec iz tega naslova prejel, dokazno breme premaknila na tožečo stranko. Nenazadnje tudi iz izreka sodbe Pd 123/2011 izhaja, da mora tožeča stranka izplačati bruto plače, zmanjšane za nadomestila, ki jih je tožnik prejemal iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma iz naslova zdravstvenega zavarovanja od Zavoda za zaposlovanje RS v spornem času. Na navedbe iz odgovora na tožbo pa tožeča stranka ni odgovorila in zato bi sodišče na glavni obravnavi v mejah materialnega vodstva pravde moralo o tem ugovoru tožene stranka razpravljati. To je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (355. člen ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

9V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje pozove tožečo stranko, da izkaže, ali je pred izplačilom bruto plač bilo treba zmanjšati ta nadomestila za tisto, kar je tožnik prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma zdravstvenega zavarovanja od zavoda in kakšen je bil rezultat. Ob dejstvu, da pa tožena stranka ni podala ugovora, zakaj predložene listine, da je bil A. J. v spornem obdobju upravičeno zadržan od dela, kar izhaja iz dokumentacije lečečega zdravnika iz Zdravstvenega doma Č. (priloga A 8 in naslednje), pa ne bo mogoče več ugovarjati izplačilu v tej smeri. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo in ugotovilo, da tožena stranka ni zanikala nezmožnosti delavca za delo oziroma ni prerekala prebranih listin, zato je tožena stranka v tem prekludirana. Sodišče bo zato ugotavljalo le, ali je v ugovarjanem delu tožeča stranka izkazala pravilnost svojih izplačil. Če se kljub odzivu sodišča prve stopnje tožeča stranka ne bo izkazala oziroma pojasnila svojih izplačil, tedaj ni izkazala svojega dokaznega bremena glede višine škode po 137. členu ZDR-1, ob upoštevanju načela, da je oškodovanec dolžan storiti vse, da je škoda čim manjša. Toženi stranki pa je treba pojasniti, da iz naštetih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje (VIII Ips 20/2002, VIII Ips 103/2002 ne izhaja, da tožeča stranka nima pravic ob takšnem dejanskem stanju, kot je v tem primeru, uveljavljati povračilnega zahtevka po 137. členu ZDR-1. Nenazadnje tudi stališče, da ko gre za vzpostavljanje delovnega razmerja za nazaj in dejstva, da mora delodajalec vplačati vse prispevke toženi stranki za sporno obdobje, pomeni, da se vzpostavi razmerje iz delovnega razmerja za nazaj in to potegne za sabo vse posledice, ki jih zakonodaja nalaga toženi stranki.

10Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.