VSL sklep I Cpg 320/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

III. R. R. sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106766/2012 z dne 18. 7. 2012 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3R. R. je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo sodišče zavrže, podrejeno pa naj jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo, ker naj bi se tožeča stranka z vlogo z dne 18. 10. 2013 odpovedala tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka temu nasprotuje, ker sama o subjektivni spremembi tožbe sploh ni bila obveščena, R. R. pa se zahtevku ni mogel odpovedati, pri čemer je bila pogodba o odstopu terjatev razvezana, preden je bila vložena odpoved zahtevku.

6Iz spisa je razvidno, da je R. R. sodišče obvestil o odstopu vtoževane terjatve, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji, da stopi v pravdo namesto prvotne tožeče stranke O. d.o.o. Sodišče prve stopnje je to vlogo poslalo toženi stranki, ki se je s subjektivno spremembo tožbe strinjala. Kasneje je R. R. vložil vlogo, s katero se je odpovedal tožbenemu zahtevku, sodišče prve stopnje pa je izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je kot tožečo stranko navedlo R. R. Kasneje je izdalo še popravni sklep, s katerim je v uvodu sodbe navedbo tožeče stranke popravilo tako, da je kot tožeča stranka označena prvotna tožeča stranka.

7Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (1. odstavek 190. člena ZPP). Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (2. odstavek 190. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je kršilo določilo 2. odstavka 190. člena ZPP, saj vloge R. R., s katero je ta podal izjavo o vstopu v pravdo, ni vročilo tožeči stranki. Glede na navedeno še ni jasno, ali bo res prišlo do subjektivne spremembe tožbe v smislu 190. člena ZPP. Pogoj za tako spremembo je izrecna privolitev obeh prvotnih pravdnih strank. Tožeča stranka se sicer moti, ko meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem izdati sklep. Za subjektivno spremembo tožbe namreč izdaja sklepa o tem ni potrebna. Čim v njo privolita obe pravdni stranki, do take spremembe pride, ne glede na to, ali je izdan o tem sklep, čeprav je morda izdaja ugotovitvenega sklepa o tem koristna zaradi jasnosti oziroma preglednosti.

8Sodišče torej ni izvedlo postopka, ki ga predvideva 2. odstavek 190. člena ZPP, kljub temu pa je upoštevalo izjavo R. R. o odpovedi toženemu zahtevku. Zato je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za takšno kršitev, ki je samo ne more odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

9Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. R. R. pa bo svoje stroške odgovora na pritožbo moral nositi sam, saj vsebina njegove vloge ni prispevala k odločitvi višjega sodišča, poleg tega pa ZPP predvideva le odgovor na pritožbo nasprotne stranke (344. člen ZPP), ne pa osebe, ki želi v pravdo vstopiti namesto pritožnika.