VSC sklep Cpg 65/2015

Pritožba se zavrže.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izreklo, da znaša vrednost primarnega tožbenega zahtevka 1,150.125,17 EUR. Tožeča stranka je namreč s tožbo primarno zahtevala ugotovitev, da obstaja njena izločitvena pravica na strojni liniji za proizvodnjo ... in za električno opremo za čiščenje odpadnih vod za proizvodnjo banknotnih papirjev, podredno pa je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v skupni višini 1,150.125,17 EUR. Ker je tožeča stranka v tožbi kot vrednost spornega predmeta označila zgolj cit. znesek, kar je vrednost podrednega tožbenega zahtevka, ki temelji na drugi pravni podlagi, je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala vrednosti spornega predmeta in predlagala, da se v skladu s 31. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot pravo vrednost primarnega tožbenega zahtevka določi 25,000.000,00 EUR in v zvezi s tem naloži tožeči stranki plačilo sodne takse. Zaradi vprašanja vrednosti spornega predmeta je ob upoštevanju tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi določitve prave vrednosti predmeta spora po 31. členu ZST-1 zaključilo, da ne more upoštevati s strani tožene stranke predložene cenitve strojne linije za proizvodnjo banknotnih papirjev, ker je bila ta cenitev pripravljena za drug namen, in sicer za pridobitev kredita, ker tožeča stranka ne zahteva oziroma uveljavlja izločitvene pravice na celotnem postrojenju v obratu ..., temveč le na strojni liniji za proizvodnjo banknotnih papirjev in na električni opremi, za katero je po pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki 8,500.000,00 EUR ter ker po podatkih na spletni strani A. vrednost vseh premičnin tožene stranke znaša 21,982.210,00 EUR, likvidacijska vrednost pa 6,542.036,00 EUR. Tako je na hiter način ocenilo vrednost primarnega tožbenega zahtevka v znesku, kot je vrednost podrednega tožbenega zahtevka, to je 1,150.125,17 EUR.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, da tožeča stranka ne uveljavlja izločitvene pravice na celotnem postrojenju PM5, ampak le na delu tega postrojenja, da je pri odločanju napačno upoštevalo likvidacijsko vrednost ter da ni upoštevalo tržne vrednosti postrojenja PM5, ki prav tako izhaja iz cenitve premičnin v postopku stečaja.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in primarno predlagala zavrženje pritožbe kot nedovoljene, podredno pa njeno zavrnitev.

4Pritožba ni dovoljena.

5Prvi odstavek 31. člena ZST-1 določa, da sodišče, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. To lahko stori tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna. Drugi odstavek 31. člena ZST-1 pa določa, da je zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti iz prejšnjega odstavka posebna pritožba dopustna samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZST-1 se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v ZST-1 določeno drugače.

6Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta za nedenarne terjatve, med katere spada tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na določenem premoženju, se uporablja 44. člen ZPP, ki v tretjem odstavku določa, da se mora v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek in tožeča stranka v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta ali navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo vrednost spornega predmeta glede primarnega tožbenega zahtevka na pobudo tožene stranke, ker tožeča stranka te vrednosti v tožbi ni posebej označila. To pa je bilo potrebno zaradi zakonite in pravilne odmere sodne takse za tožbeni zahtevek oziroma za postopek na prvi stopnji. Vendar pa glede na povzeto pravno podlago zoper tak sklep sodišča prve stopnje posebna oziroma samostojna pritožba ni dovoljena. Stranki bosta lahko sklep oziroma odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi prave vrednosti spornega predmeta glede primarnega tožbenega zahtevka izpodbijali s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari oziroma zoper sklep o ustavitvi postopka.

8Na pravico do pritožbe ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedlo, da je zoper njega dovoljena pritožba v 15 dneh od prejema pisnega odpravka, na kar se izrecno sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi. Pri tem tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 860/2007, II Ips 69/2006 in II Ips 486/2002. V odločbah II Ips 860/2007 in II Ips 486/2002 je Vrhovno sodišče RS sicer res zapisalo, da napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se ravna po njem. Vendar pa se oba primera nanašata na to, ko je sodišče prve stopnje z napačnim pravnim poukom dalo stranki daljši rok za opravo procesnega dejanja (za vložitev odgovora na tožbo oziroma pritožbe), kot je določen v zakonu. V odločbi II Ips 486/2002 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da bi stranki bila kršena pravica do pritožbe, ki je ustavna in ena izmed temeljnih človekovih pravic, če bi vložila pritožbo po poteku zakonskega roka, vendar še vedno v okviru roka, podeljenega - sicer v nasprotju z zakonom - s pravnim poukom, saj je z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe stranka zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi tega pa ne sme trpeti škodljivih posledic. Toda to ne pomeni, da lahko sodišče z napačnim pravnim poukom da stranki več pravic, kot ji gredo po zakonu, za kar gre v tej zadevi. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena ali je izrecno izključena, sodišče prve stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi namreč stranki priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu, kar pa bi lahko povzročilo neenako obravnavanje strank zaradi neupoštevanja zakonskih določil, ter posledično kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 1. točko 365. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno. Odločitev o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta pa bo tožena stranka lahko izpodbijala s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari.

10Ker s tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, temveč o vmesnem sklepu sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka pravdnih strank v zvezi s pritožbo tožene stranke za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).