VSRS Sodba IV Ips 44/2014

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je storilko, pravno osebo T. d.o.o., z odločbo o prekršku z dne 1. 3. 2013 spoznal za odgovorno storitve prekrška po devetem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in ji izrekel globo v znesku 1.000,00 EUR ter naložil plačilo sodne takse. Zoper navedeno odločbo o prekršku je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kranju kot neutemeljeno zavrnilo ter storilki naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, v zvezi z odločbo o prekršku prekrškovnega organa, je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 4. 6. 2014. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve materialnih določb po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o prekršku odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se je o njej izjavila 1. 7. 2014.

B.

4Prekrškovni organ je storilko, ki je pravna oseba, z odločbo o prekršku z dne

13. 2013 spoznal za odgovorno storitve prekrška po devetem odstavku

74člena ZPrCP

, ker je voznik Đ. M. dne 2. 8. 2012 z njenim tovornim vozilom, ki ga je imela v javnem cestnem prometu, zaradi nepravilne pritrditve naprave med vlečnim in priklopnim vozilom, to je s sredstvi pravne osebe, povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna škoda.

5Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da odločba o prekršku nima vseh sestavin, ki so predpisane v tretjem odstavku 56. člena ZP-1 in v skladu s katerim mora biti v izreku odločbe o prekršku dejansko stanje prekrška

konkretizirano. V izreku izpodbijane odločbe o prekršku je opisano zgolj ravnanje voznika, medtem ko opis ne vsebuje okoliščin, ki bi utemeljevale odgovornost pravne osebe. Iz opisa prekrška ni razvidna vsebina dolžnega nadzorstva vodstvenih ali nadzornih organov, ki naj bi ga opustili pri nadzoru zakonitosti ravnanja podrejenih delavcev.

Navaja še, da zgolj dejstvo, da je voznik storil prekršek za ugotovitev odgovornosti pravne osebe ne zadošča, ker bi v nasprotnem primeru šlo za nedopustno uvajanje objektivne odgovornosti pravne osebe za prekršek.

6Novela Zakona o prekrških (ZP-1G), ki velja od 13. 3. 2011, je v 14. členu ZP-1 na novo uredila odgovornost pravne osebe za prekršek. Kot je Vrhovno

sodišče že presodilo v svojih odločbah (sodbi IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014 in IV Ips 21/2014 z dne 15. 4. 2014), je zakonodajalec z omenjeno spremembo zakona uvedel neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Po prvem odstavku 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene

dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se prekršek lahko preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren (drugi odstavek 14. člena ZP-1).

7Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku izhaja, da je prekršek s sredstvom pravne osebe pri opravljanju njene dejavnosti storil voznik, ki je znan, in ki mu je bil, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, plačilni nalog izdan

na kraju samem. Odgovornost storilke kot pravne osebe tako temelji na določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1. Zato ni mogoče pritrditi vrhovni državni

tožilki,

da opis ne vsebuje okoliščin, ki bi utemeljevale odgovornost pravne osebe, ker

bi moral prekrškovni organ v odločbi o prekršku navesti, v čem je vodstveni ali nadzorni organ ali odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila. Zgolj v primeru, če bi odgovornost pravne osebe temeljila na drugem odstavku 14. člena ZP-1, bi moral prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku določno opisati tudi opustitev dolžnega nadzorstva.

8Ker je odgovornost pravne osebe za prekršek v izreku izpodbijane odločbe o prekršku konkretizirana, opisano dejanje pa ima tudi vse znake prekrška, uveljavljana kršitev

po 1. točki 156. člena ZP-1 ni podana.

C.

9Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.