VSRS sodba II Ips 165/2013

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 640,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnica je zahtevala povračilo zneska, ki ga je za premoženjsko škodo izplačala oškodovancu - družbi D., d. d., kateri je toženec z avtomobilom, ki je bil last njegove žene in zavarovan pri tožnici, povzročil škodo, po nesreči pa zapustil njen kraj.

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113257/2010 z dne 21. 9. 2010 ostane v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 7.837,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje in 56,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.837,29 EUR za čas od 25. 9. 2009 do 10. 2. 2010 pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 312/2012 z dne 21. 2. 2013 v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

5Toženec v reviziji predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov. Meni, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določila 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), Pogodbe o avtomobilskem zavarovanju po polici št. 9865817 (v nadaljevanju zavarovalna pogodba), uvodnih določb ter določb prvega odstavka 2. člena ter prvega odstavka 3. člena tožničinih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-06/1 (v nadaljevanju Splošni pogoji) ter Ustave RS. Opozarja, da ni povzročil prometne nesreče in se pri tem sklicuje na opredelitev te v praksi Ustavnega sodišča, in da ni kršil pogodbe, saj oškodovanec v času, ko je bila škoda povzročena, ni posloval, zato gre lahko le za civilnopravno razmerje med njim in oškodovancem. Opozarja, da se je kot zavarovanec oziroma sozavarovana oseba obvezal policijo obvestiti samo v primeru škode, ki bi nastala v skladu z določbo 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), to je v primeru prometne nesreče II., III. in IV. kategorije, ter dodatno ob določilih Splošnih pogojev iz naslova kombinacije delnega avtomobilskega kaska „parkirišče“. Poziv policiji izven tega bi bil po njegovi oceni protiustaven, saj bi pomenil samoobdolžitev, kar je v nasprotju z določbo 262. člena ZPP. Pojasnjuje, da bi oškodovanca obvestil naslednji dan, kar pa ni bilo več potrebno, saj je to storila policija, ki ji je povedal, da je vozil on. Povzema razloge sodišča druge stopnje, da toženec ni zavarovalec niti zavarovanec po sklenjeni zavarovalni pogodbi, temveč le oseba, na katero se razširja zavarovalno kritje, ki so po njegovem mnenju zmotni, in opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 991/2007, da zahtevek zavarovalnice temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe tudi proti vozniku. Meni, da bi uporaba 7. člena ZOZP lahko prišla v poštev le v primeru, če bi vozil mimo ali proti volji sklenitelja zavarovanja, saj se določba 3. člena Splošnih pogojev nanaša tudi na sozavarovano osebo, to je nanj, kar izrecno določa prvi odstavek tega člena, izhaja pa tudi iz prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Meni, da je višje sodišče izenačilo voznike, ki so vozilo uporabljali po volji sklenitelja zavarovanja, z vozniki, ki so vozilo uporabljali mimo njegove volje, in celo z vozniki, ki so temu vozilo odtujili, kar je povsem v nasprotju z namenom ZOZP in predstavlja kršitev ustavnega načela enakih pravic (22. člen Ustave RS). Nasprotuje stališču, da z zavarovalno pogodbo ni zavarovan njegov premoženjski interes kot sozavarovane osebe, saj je v enakem položaju kot zavarovanec ne le v razmerju do oškodovancev, ampak tudi v razmerju do zavarovalnice in svoje zavarovalne pravice lahko izgubi le tako kot zavarovanec. Opozarja na odločbe VSL II Cp 1307/2002, II Cp 3100/2010, I Cp 375/2009, II Cp 4074/2009, I Cp 642/2009, I Cp 2629/2010, I Cp 4443/2010, II Cp 4352/2008, II Cp 4342/2008, I Cp 168/2010, III Cp 1136/2009 in I Cp 1178/1999. Iz (neenotne) prakse višjih sodišč po njegovem mnenju izhaja, da določbe Splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic veljajo za tiste uporabnike motornih vozil, ki so po volji lastnika uporabljali vozilo, le v primeru, če so kršili pogodbene obveznosti, za tiste voznike, ki pogodbenih obveznosti niso kršili, pa Splošni pogoji ne veljajo in je njihova regresna obveznost enaka regresni obveznosti uporabnikov, ki so vozilo uporabljali mimo ali proti volji zavarovanca in ki nimajo statusa sozavarovane osebe po Splošnih pogojih. Meni, da sodišče vedno odloči v korist zavarovalnice. Višje sodišče je po njegovi oceni zmotno tolmačilo določbo 7. člena ZOZP tudi v tistem delu, v katerem je menilo, da ta tožencu nalaga, da posreduje svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, saj takšne določbe ZOZP nima, v 7. členu le našteva primere, v katerih zavarovalnica lahko zahteva od zavarovanca in odgovorne osebe povračilo oškodovancem izplačane odškodnine, vendar samo pod pogojem, da je tako dogovorjeno z zavarovalno pogodbo in Splošnimi pogoji. Opozarja, da so pozitivni predpisi, ki urejajo obveznosti udeležencev prometne nesreče, opredeljeni le v določbah tedaj veljavnega ZVCP-1. Ker škode razen toženca ni utrpel nihče drug, se ne glede na to, s čim je povzročil škodo (z roko, kladivom ali osebnim avtomobilom), za razmerje med povzročiteljem škode in oškodovancem uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), med katerimi pa ni nobene, ki bi povzročitelju škode nalagala, da o nesreči obvesti oškodovanca, prav tako nista predpisana niti rok niti način, na katerega bi moral povzročitelj obvestiti oškodovanca ali celo policijo - to bi bilo v nasprotju z določbami 22., 27. in 29. člena Ustave RS. Poudarja, da tudi v primeru prometne nesreče I. kategorije ni bil dolžan obvestiti policije, temveč le čim prej odstraniti vozilo z vozišča, kar je tudi storil, prav tako ni bil dolžan obvestiti policije, ker je bila škoda povzročena osebi, ki je ni bilo na kraju dogodka in ni bila udeleženec prometne nesreče, saj je bil v tem primeru dolžan tej samo posredovati svoje osebne podatke (šesta alineja drugega odstavka 135. člena ZVCP-1). Opozarja, da je s svojim pravnim naziranjem pritožbeno sodišče ustvarilo pravno negotovost in neenakost ter kršilo njegove ustavne pravice.

6Tožeča stranka je na vročeno revizijo odgovorila. Za odgovornost uporabnika vozila, ki ni voznik, se po njenem mnenju uporabljajo določbe 7. člena ZOZP, kar potrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča. Če uporabnik uporablja vozilo brez privolitve lastnika, pa je po njeni oceni pravna podlaga njegove povračilne dolžnosti 21. člen ZOZP. Opozarja na definicijo prometne nesreče po 134. členu ZVCP-1 in dolžnost povzročitelja obvestiti oškodovanca ali policijo po 135. členu ZVCP-1. Predlaga zavrnitev toženčeve revizije in zahteva povračilo stroškov postopka.

7Revizija ni utemeljena.

8Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilno dejansko stanje:

- toženec je 24. 12. 2008 ob 00.40 uri pri vožnji po avtocesti z ženinim vozilom, ki je bilo zavarovano pri tožnici, zapeljal na travnato površino, nato v kamnit kanal, ob tem trčil v oškodovančeve cestne smernike, snežni kol in kovinski drog s kamero ter jih poškodoval;

- oškodovanca ni bilo na kraju nesreče, toženec ga o nezgodi ni obvestil;

- toženec je avtomobil umaknil s ceste, ga zaklenil in odšel domov;

- toženec ni obvestil policije;

- toženec je zapustil kraj nesreče, ko so policisti ponoči prišli na dom, pa z njimi ni želel sodelovati;

- tožnica je oškodovancu izplačala odškodnino, katere povračilo zahteva s tožbo;

- stranki zavarovalne pogodbe sta se dogovorili, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (3. člen Splošnih pogojev).

9Po pravilu iz 2. a člena ZOZP so z obveznim zavarovanjem, ki ga sklene lastnik prometnega sredstva, krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva (ne zgolj uporabnik, tudi sprevodnik, ki je spustil prtljažni pokrov na potnika, otrok, ki sprosti ročno zavoro in podobno), po pravilu iz 21. člena ZOZP pa zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije tudi škodo, povzročeno z vozilom, ki ga je uporabljala nepooblaščena oseba. Zavarovalnica se torej plačilu odškodnine oškodovancu ne more upreti ne glede na to, ali je voznik vozilo uporabljal z lastnikovim soglasjem ali brez njega. Nasproti oškodovancu tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi, zavarovalnih pogojih ali Uredbi 785/2004/ES (prvi odstavek 7. člena ZOZP).

10Če je škodo s sicer zavarovanim vozilom povzročila oseba, ki ga je uporabljala neupravičeno, brez lastnikovega soglasja, ima zavarovalnica do odgovorne osebe po višini neomejeno povračilno pravico in vstopi v oškodovančeve pravice (drugi odstavek 21. člena ZOZP).(1) Če pa je škodo povzročila oseba, ki je vozilo uporabljala po volji lastnika, ima zavarovalnica povračilno pravico le v primerih, določenih z zakonom ali z zavarovalnimi pogoji (t. i. izguba zavarovalnih pravic, drugi odstavek 7. člena ZOZP). Posamezni primeri so urejeni v tretjem odstavku 7. člena ZOZP, med drugim obveznost povračila nastopi, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Povračilna pravica zavarovalnice pa je praviloma omejena - do višine, določene v šestem odstavku 7. člena ZOZP.(2)

11Toženec je uporabljal ženino vozilo, ga torej vozil z njenim soglasjem, kar izpostavlja tudi sam. Obveznost zavarovalnice kriti nastalo škodo se v tem primeru presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo.(3) Nobenega razloga ni, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo, v slabšem ali boljšem položaju od njega, če bi vozil in povzročil nesrečo. Toženec je torej tožnici dolžan povrniti izplačano, če bi bila to dolžna tudi lastnica vozila, če bi ravnala tako, kot je ravnal toženec.(4)

12Primeri iz 7. člena ZOZP so okvir, preko katerega pogodbeni stranki ne smeta določiti obveznosti zavarovanca ali sozavarovane osebe, da zavarovalnici povrne izplačan znesek. Toženec ima sicer prav, da lahko pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo (tudi s Splošnimi pogoji, ki so njen del - 120. člen OZ) določita manj: izključita pravico zavarovalnice do povračila izplačanega zneska v določenih primerih ali kako drugače izboljšata položaj osebe, ki je dolžna izplačan znesek povrniti. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je vsebina pogodbenega dogovora lastnice vozila in zavarovalnice enaka zakonskemu besedilu - zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (določba 3. člena Splošnih pogojev). Toženec pa tudi ne pojasni, v čem naj bi bili dogovorjeni zavarovalni pogoji ugodnejši od zakonskega besedila. Zato je dolžan tožnici povrniti izplačan znesek, če je po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, saj je s tem kršil določila zavarovalne pogodbe.

13Nesreča je po določbi 1. točke prvega odstavka 1. a člena ZOZP vsak dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Toženčevo trčenje v oškodovančeve cestne smernike, snežni kol ter kovinski drog s kamero, ki jih je poškodovalo, se nedvomno uvršča v opisan okvir, zato se revizijskemu sodišču ni treba opredeljevati, ali je toženec povzročil prometno nesrečo v smislu določb ZVCP-1 ali drugih predpisov in v smislu izpostavljenih odločb Ustavnega sodišča. Pa tudi ne glede obveznosti, ki jih povzročitelju prometne nesreče nalagajo pozitivni predpisi, ker, kot zgoraj obrazloženo, tožencu že zavarovalna pogodba nalaga dolžnost dati svoje podatke, saj v nasprotnem primeru določa izgubo zavarovalnih pravic.

14Določila zavarovalne pogodbe govorijo le o posredovanju voznikovih podatkov in podatkov o zavarovanju, ne pa o načinu. Že njihova jezikovna razlaga pa določa tudi, do kdaj je potrebno podatke dati: preden voznik zapusti kraj nesreče. Toženec svoje odgovornosti za nastanek škode v reviziji ne zanika, pa tudi ne, da je zapustil kraj nesreče preden bi dal podatke. Izogiba se le svoji odgovornosti za odhod, ker oškodovanca na kraju ni bilo (ponoči ne posluje), policije pa ni obvestil, ker se je želel izogniti sankcijam zaradi prekrška, a je na kraju nesreče pustil ženino vozilo. Ker lastništvo vozila še ne govori o vozniku, ki je odgovoren za nezgodo, s tem še ni zadostil zavarovalnim pogojem. Voznik pa se izjemoma lahko razbremeni odgovornosti povračila, čeprav kraj nezgode zapusti, če ima tehten, opravičljiv razlog.(5) Tudi povzročitelju nesreče ni mogoče naložiti nerazumnega bremena - to je ravnanja prek meja, ki ga je mogoče pričakovati od povprečno skrbnega voznika glede na konkretne okoliščine nesreče. Okoliščini, da se je nesreča zgodila ponoči in da oškodovanca ni bilo na kraju nesreče, pa ne narekujeta zaključka, da bi bila toženčeva dolžnost dati svoje podatke na način, ki ga sam izbere (lahko tudi policiji), za povprečno skrbnega voznika nerazumna.

15Toženec je brez opravičljivega razloga zapustil kraj nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. S tem je ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo, natančneje z določbo 3. člena Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del. Zato ni razloga, da bi bila zavarovalnica dolžna nositi odškodninsko breme, odločitev sodišč nižjih stopenj pa je materialnopravno pravilna. Posledično sodišči nižjih stopenj tudi nista posegli v toženčeve ustavno zavarovane pravice.

16Ker dopuščen revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17Odločitev, da toženec sam krije svoje revizijske stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta s prvo točko izreka te odločbe. Na podlagi teh določb je tožnici dolžan povrniti tudi njene stroške odgovora na revizijo v višini 640,80 EUR. Ta zajema nagrado za postopek z revizijo v višini 534,000 EUR po tar. št. 3300 ter 20% DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). V primeru zamude pa bo toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj Ristin in ostali v Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, april 2008, str. 143.

Op. št. (2): Razen v primeru namenoma povzročene škode (peta točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP).

Op. št. (3): Sklenitelj zavarovanja je dolžan pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovati ne le svojo, marveč tudi avtomobilsko odgovornost vsakokratnega voznika, kar pa še ne pomeni, da je tretji postal pogodbena stranka (subjekt pogodbe), le njegova avtomobilska odgovornost je postala del zavarovalnega primera (del predmeta pogodbe). Vsebina pogodbe je lahko odvisna le od tega, kakšno je bilo soglasje volj pogodbenih strank (skleniteljev pogodbe), ki sta opredelili tudi to, pod kakšnimi pogoji je krita avtomobilska odgovornost tretjega. Če je ravnanje tretjega torej takšno, da konkretni dejanski stan ne ustreza pogodbenemu dejanskemu stanu, ki zavarovalnici nalaga obveznost kriti škodo, potem bo moral takšno škodo kriti pač voznik sam, saj ni nikakršne pravne podlage, ki bi zavarovalnici nalagala breme, ki presega pogodbene okvire, primerjaj T. Pavčnik v Zavarovanje avtomobilske odgovornosti in pogodbeni ugovor tretjega, Pravna praksa, letnik 2004, številka 28, stran 12 in naslednja.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2011 z dne 3. 4. 2014, II Ips 326/2011 z dne 26. 9. 2013, II Ips 991/2007 z dne 14. 1. 2010,...

Op. št. (5): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 258/1999 z dne 27. 1. 2000.