VSRS sodba II Ips 380/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sporazum o zavarovanju denarne terjatve II R 1778/94 z dne 23. 11.1 994, ki naj bi ga sklenili U. d.d., G. d.d. in tožniki ne obstoji, in podrejeni zahtevek, da se ugotovi, da je ta sporazum ničen.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožniki pravočasno vložili revizijo „iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Navajajo, da odvetnici Š. P. niso dali pooblastila za sklenitev izpodbijanih sporazumov, saj je niso poznali, nikoli je niso videli in z njo niso bili v kontaktu. Odvetnica je v njihovem imenu zastavila nepremičnine na podlagi naloga pooblaščencev tožene stranke. Zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja je tako evidentno zmoten. Tožniki so pooblastila podpisali v množici dokumentov v zvezi s sklenitvijo kreditnega posla. Na bianko pooblastilih ni bilo navedeno ime odvetnice in jih je odvetnica akceptirala naknadno, ne da bi tožniki za to vedeli. Za pravno veljavno pooblastilo bi morali tožniki imenovati konkretnega pooblaščenca in mu dati specialno pooblastilo za tako dejanje, saj ima posel naravo sodne poravnave. Ne drži stališče višjega sodišča, da je v skladu s 95. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77) pooblaščenec, ki je odvetnik, na podlagi splošnega pooblastila lahko sklenil tudi sodno poravnavo. Poslov poravnave in sodne poravnave ni mogoče pravno enačiti, saj ima sodna poravnava bistveno hujše in težje posledice za zavezanca. Kasnejši ZPP je razširil veljavnost splošnega pooblastila tako, da lahko odvetnik sklepa tudi sodne poravnave. Dejstvo, da je odvetnica po sklenitvi izpodbijanih sporazumov tožnike obvestila o zastavi nepremičnin, ne pomeni, da je imela njihovo veljavno pooblastilo. Angažirana je bila celo s strani nasprotne stranke, katere interesi so bili v koliziji z interesi tožnikov. Zato ni možen drugačen zaključek, kot da je prednik tožene stranke zlorabil bianko pooblastila tožnikov, takšno dejanje pa je treba sankcionirati kot kršitev prisilnih predpisov in nemoralno dejanje. Za veljavnost pooblastilnega razmerja bi moral med strankami in odvetnikom obstajati dogovor o tem, kaj bo odvetnik za stranko storil. Pooblastilo, kakršnega so ga podpisali tožniki, pa bi lahko sprejel katerikoli odvetnik po izboru tožene stranke. Druga tožnica poleg tega, da ni podpisala pooblastila odvetnici, tudi ni bila porok ali podpisnik kreditne pogodbe. S toženo stranko ni bila v nobenem poslovnem odnosu, zato je sporazum ničen oziroma neobstoječ v delu, ki se nanaša nanjo. Tožniki so se upravičeno sklicevali na ničnost kreditne pogodbe na podlagi 241. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). G. je ½ prejetega kredita še isti dan vrnil na račun prednika tožene stranke, za kar je postal imetnik 3 hibridnih obveznic, namen tega posla pa je bil dokapitalizacija banke. Ker je prišlo do dokapitalizacije tožene stranke na podlagi njenega lastnega posojila, je pogodba nična, sporazum o zavarovanju kot akcesoren pravni posel pa prav tako. Dejstvo, da naj bi šlo pri nakupu hibridnih obveznic za pričakovanje dobička in namen, ki se kasneje ni uresničil, ni razlog, zaradi katerega bi se tožniki sklicevali na ničnost pravnega posla. Zato bi moralo sodišče druge stopnje sodbo razveljaviti iz razlogov po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker tega ni storilo, je samo storilo kršitev postopka na drugi stopnji. Stališče pritožbenega sodišča, da tožniki niso dokazali zatrjevanega dogovora med U. in G., je izpodbito s pisnimi dokazi tožnikov in zaslišanjem prvega tožnika. Nepravilna je odločitev pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v pritožbi naštete dokazne predloge sicer prezrlo, da pa tožniki v tej zvezi niso uveljavljali kršitev pravil pravdnega postopka do konca glavne obravnave skladno z 286.b členom ZPP. Na nobenem naroku sodišče ni zavrnilo dokaznih predlogov niti ni tega storilo v sodbi. Zato tožniki niso mogli grajati kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa so bili prepričani, da je sodišče razpolagalo z zadostnimi dokazi za ugoditev zahtevku. Kršitev postopka predstavlja tudi stališče pritožbenega sodišča, da je upoštevajoč 286. člen ZPP prepozna trditev tožnikov, da niso prosili banke, da zanje organizira odvetnika. Tožniki ne morejo zanikati s strani prič zatrjevanih dejstev, še preden priče to izpovedo, razen tega pa sodišče upošteva trditve strank, ne prič. Stališče pritožbenega sodišča, da naj bi tožniki prosili toženo stranko, naj jim angažira odvetnika, pa z materialnopravnega stališča niti ne more sanirati neobstoja pooblastilnega razmerja. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

O reviziji zoper odločitev o primarnem zahtevku

6S primarnim tožbenim zahtevkom tožniki zahtevajo ugotovitev, da ne obstoji sporazum o zavarovanju denarne terjatve II R 1778/94 z dne 23. 11. 1994, ki naj bi ga sklenili U. d.d., G.d.d. in tožniki, ker tožniki niso dali pooblastila odvetnici, ki je pristopila na narok za zavarovanje terjatve, razpisan v skladu s prvim odstavkom 251.c člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. V postopku pred sodiščem druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno - in to tožniki potrjujejo tudi v reviziji - da so podpisali bianko pooblastila, torej pooblastila, na katerih ni bilo napisano ime odvetnice, in jih, skupaj z drugimi dokumenti (ki so se nanašali na kreditno pogodbo med pravno prednico tožene stranke in G. d.d.), izročili prednici tožene stranke oziroma njeni odvetniški družbi. To so torej storili istočasno, ko se je podpisovala kreditna pogodba in ko so se očitno (na kar kaže vsebina kreditne pogodbe in izjav o lastništvu) tudi že dogovorili za zavarovanje denarne terjatve banke iz kreditne pogodbe z zastavno pravico na nepremičninah na podlagi sporazuma strank. Zato je logično in pravilno sklepanje sodišča druge stopnje, da so s tem soglašali, da jih v postopku zavarovanja zastopa odvetnik po izbiri tožene stranke. Izročitev bianko pooblastil namreč kaže na eni strani na to, da so toženi stranki zaupali, na drugi pa na to, da so ji prepustili izvedbo posla v skladu z dogovorom. Čeprav tožniki utemeljeno grajajo zapis na koncu 5. točke obrazložitve sodbe druge stopnje, saj predpostavlja, da je potrebno takojšnje zanikanje vsake trditve o kakršnihkoli dejstvih, ki se izkažejo med (dokaznim) postopkom, pa je sodišče druge stopnje njihovo trditev, da banke niso prosili, da zanje organizira odvetnike, vendarle vsebinsko presojalo. Sodišče druge stopnje je namreč, kot je bilo že povzeto, v zaključku 6. točke obrazložitve zapisalo, da so tožniki že s podpisom praznih pooblastil soglašali, da jih v postopku zavarovanja zastopa odvetnik, ki ga je pozneje izbral upnik. Zatrjevana kršitev, ki naj bi bila po trditvah tožnikov v kršitvi 286. člena ZPP, torej ni podana.

7Pooblastilo je veljavno ne glede na to, da stranka in pooblaščenec nista bila v neposrednem (osebnem) kontaktu. Pooblastitev (podelitev pooblastila za zastopanje) je enostransko pravno dejanje (enostranski pravni posel), s katerim določena oseba (pooblastitelj) pooblasti drugo osebo (pooblaščenca), da v imenu in na račun zastopanega opravlja (ko gre za procesno pooblastilo) procesna dejanja.(1) V ti. notranjem razmerju, to je razmerju med stranko in odvetnikom, gre običajno za mandatno pogodbo, pri čemer pa naročiteljeva izjava volje za sklenitev mandatne pogodbe v primerih, ko je njen predmet opravljanje pravnih dejanj (med katera sodijo tudi pravdna dejanja) za naročitelja, obsega tudi pooblastitev mandatarja (pooblaščenca). Upravičenje za zastopanje, ki je predpostavka za veljavno zastopanje, pridobi pooblaščenec že s pooblastitvijo. Ker je izdaja pooblastila je enostranska izjava volje pooblastitelja, sodelovanje pooblaščenca za izdajo veljavnega pooblastila ni potrebno.(2) Glede na to izostanek osebnega kontakta med odvetnico in tožniki nima vpliva na nastanek veljavnega pooblastila.

8Tožniki so torej pooblaščenki dali veljavno pooblastilo. Obseg pooblastila določi stranka: stranka lahko pooblasti pooblaščenca za določena dejanja ali pa za vsa pravdna dejanja (94. člen ZPP/77, ki je veljal v času, ko so tožniki dali pooblastilo, povsem enako pa je določilo sedaj veljavnega 94. člena ZPP); pooblasti ga torej lahko za opravo posameznih procesnih dejanj ali pa da pooblaščencu ti. pravdno pooblastilo, tj. za opravo vseh procesnih dejanj v določenem postopku. Če odvetniku poda pravdno pooblastilo (torej za zastopanje v celotnem postopku), je to pooblastilo že po zakonu neomejeno. Odvetnika upravičuje k opravi vseh procesnih dejanj (v širšem smislu) - naštevanje posameznih procesnih dejanj v 1. do 4. točki prvega odstavka 95. člena je le eksemplifikativno.(3) Ne glede na to, da je bilo torej v 1. točki prvega odstavka 95. člena ZPP/77 med pravdnimi dejanji, ki jih je odvetnik s pravdnim pooblastilom upravičen opraviti, navedeno „skleniti poravnavo“, je torej pravilna razlaga sodišč druge in prve stopnje, da je bil upravičen skleniti sodno poravnavo. Drugačna interpretacija bi bila tudi nelogična. Pravdno pooblastilo namreč odvetnika upravičuje k opravi pravdnih dejanj, ne pa k opravi pravnih poslov materialnega prava (razen če obenem ni dano tudi takšno pooblastilo)(4) - za opravo poslov materialnega prava ureja pooblastilo Obligacijski zakonik oziroma pred tem Zakon o obligacijskih razmerjih. Zato določba sedaj veljavnega ZPP ne pomeni razširitev obsega upravičenj odvetnika s pravdnim pooblastilom, pač pa zgolj pravilno opredelitev procesnih dejanj, ki jih je bil upravičen opraviti že dotlej. Za konkreten primer to pomeni, da je odvetnica na podlagi pravdnega pooblastila imela pravico v imenu tožnikov pristopiti na narok in podpisati zapisnik o sporazumu strank v smislu 251. člena Zakona o izvršilnem postopku, ki ima moč sodne poravnave.

9Vse navedeno velja tudi za drugo tožnico. Druga tožnica je - na enak način kot prvi in tretji tožnik - podpisala (bianko) pooblastilo (odvetnici). Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je bila s poslom seznanjenja, urejanje poslov pa je v bistvu prepustila možu (kar zakonca lahko storita v skladu z drugim odstavkom odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Zato jo posel zavezuje enako kot druge tožnike.

10Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da so bile pogodbene stranke glede vsebine zavarovanja že dogovorjene tako, kot je bil nato sklenjen in podpisan sporazum pred sodiščem, zato ne gre za zlorabo zaupanja. Ker pa sklenjen posel predstavlja sporazum strank (o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičninah), ni mogoče slediti tezi tožnikov, da jih je v postopku zavarovanja zastopal odvetnik, katerega interesi so bili v koliziji z interesi tožnikov kot pooblastiteljev („hišni odvetnik“ nasprotne stranke). Na strani pooblaščenke tako ovir za zastopanje tožnikov ni bilo.(5)

O reviziji zoper odločitev o podrejenem zahtevku

11S podrejenim tožbenim zahtevkom tožniki zahtevajo ugotovitev, da je ničen sporazum o zavarovanju denarne terjatve II R 1778/94, ki so ga dne 23. 11. 1994 sklenili U. d.d., G. d.d. in tožniki. Sporazum kot akcesorni posel naj bi bil ničen zaradi ničnosti glavnega posla - kreditne pogodbe, ker naj bila sklenjena v nasprotju s prepovedjo iz 241. člena ZGD. S trditvami o tem, kaj je bil namen še isti dan delno vrnjenega kredita, tožniki skušajo v revizijskem postopku izpodbiti dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in ugotovljeno dejansko stanje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP to v revizijskem postopku ni mogoče, tudi ne z navideznim konstruiranjem kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje, ki ob odsotnosti zatrjevanega ničnostnega razloga (zagotovitev predujma ali posojila za pridobitev delnic) tožbenemu zahtevku ni moglo ugoditi, je namreč sodišče druge stopnje lahko preizkusilo, sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista nepravilno povzeli vsebine listin in zapisnikov o izvedbi dokazov (protispisnost), pač pa jim pripisujeta le drugačno dokazno vrednost, kot bi to želeli tožniki.

12Tožniki pa utemeljeno grajajo stališče sodišča druge stopnje, da bi morali neizvedbo predlaganih dokazov v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati do konca glavne obravnave, zaradi česar naj bi izgubili pravico kršitev uveljavljati v pravnih sredstvih. Kot pravilno opozarjajo v reviziji, z zavrnitvijo dokaznih predlogov tedaj sploh niso bili seznanjeni. Za zanje neuspešen izid dokaznega postopka so se lahko seznanili šele z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zato je bila pritožbena graja pravočasna.

13Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da nepravilna uporaba prvega odstavka 286.b člena ZPP ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, zaradi česar (zatrjevani) revizijski razlog po 2. točki drugega odstavka 370. člena ZPP ni podan. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog in torej ne izvesti predlagani dokaz stranke, vsaka zavrnitev dokaznega predloga oziroma neizvedba dokaza še ne pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Stranka namreč mora, če želi doseči zase ugoden rezultat v sporu, zadostiti zakonskim standardom glede dokazne ponudbe. Zato ne zadošča le predlog za izvedbo določenih dokazov, pač pa mora - in to je bistveno - določno navesti, kaj s temi dokazi dokazuje in kako bo izvedba dokazov vplivala na dokazni postopek. Če stranka dokaznega predloga ne substancira ustrezno, tega ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo. Konkreten dokazni predlog tožeče stranke prikazanim zahtevam ni zadostil, saj tožniki niso navedli, kako naj bi posamezni dokazi vplivali na ugotovitev, da si je banka za zagotovitev delnic pridobila posojilo s tu obravnavano kreditno pogodbo, s tem v zvezi pa se postavlja tudi vprašanje primernosti predlaganih dokazov nasploh.(6)

14Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Aleš Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, stran 361-362.

Op. št. (2): Prav tam, stran 404.

Op. št. (3): Prav tam, stran 392.

Op. št. (4): Prav tam, stran 395.

Op. št. (5): Tudi po Zakonu o odvetništvu mora odvetnik odkloniti zastopanje (le), če je v isti zadevi zastopal nasprotno stranko.

Op. št. (6): Vprašljiva se zdi možnost, da bi bilo mogoče npr. s pomočjo seznama delničarjev pred in po dokapitalizaciji, seznama delničarjev, ki so dokapitalizirali banko, sklepov o potrebi po dokapitalizaciji oziroma kapitalski neustreznosti banke ali z izvedencem finančne stroke sklepati na tako posojilo in s tem na ničnost posla.