UPRS sodba in sklep II U 216/2015

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Odvetniška zbornica Slovenije odločila, da se tožnik izbriše iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije iz razloga po 9. točki prvega odstavka 30. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Za prevzemnico tožnikove pisarne se določi odvetnica A.A. Iz obrazložitve izhaja, da je odvetniška zbornica dne 22. 4. 2015 prejela odločbo Vrhovnega sodišča RS, Disciplinskega sodišča druge stopnje za odvetnike, št. Dop 2/2014 z dne 17. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba in potrjena odločba Disciplinskega sodišča prve stopnje za odvetnike opr. št. Do 2/2014 z dne 4. 6. 2014. S prvostopno odločbo je bila tožniku izrečena disciplinska sankcija odvzem pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta od pravnomočnosti te odločbe dalje.

Glede na to je bilo po 9. točki prvega odstavka 30. člena ZOdv odločeno, da se tožnik izbriše iz imenika odvetnikov. O izbrisu iz imenika odloča skladno s tretjim odstavkom 31. člena ZOdv v povezavi z 9. točko 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije upravni odbor odvetniške zbornice v upravnem postopku. Izbris iz razloga po 9. točki prvega odstavka 30. člena se na podlagi določila zadnjega (pravilno: sedmega) odstavka 31. člena ZOdv opravi na podlagi pravnomočne odločbe. Zgoraj citirana odločba disciplinskega sodišča je postala pravnomočna dne 17. 4. 2015. V skladu s 73. členom Statuta Odvetniške zbornice Slovenije se z odločbo o izbrisu z imenika odvetnikov določi tudi prevzemnik pisarne. Ker se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so zbornici znana, je bila sprejeta odločitev po skrajšanem postopku po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je vložil tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, priglaša pa tudi stroške upravnega spora. Navaja, da je nesporno, da je zoper tožnika tekel disciplinski postopek prve in druge stopnje za odvetnike zaradi kršitve po 6. točki 77.b člena Statuta Odvetniške zbornice ter da je bila tožniku kljub njegovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje izrečena pravnomočna disciplinska sankcija odvzem pravice odpravljati odvetniški poklic za dobo enega leta. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka, o katerem pa še ni bilo odločeno.

Tožeča stranka zatrjuje, da je v postopku izbrisa iz imenika odvetnikov tožena stranka kršila pravila postopka in materialno pravo. O izbrisih iz imenika odvetnikov po 9. točki 28. člena Statuta Odvetniške zbornice sicer odloča upravni odbor, vendar pa bi si moral pred izdajo odločbe na podlagi drugega odstavka 59.c člena Statuta najprej pridobiti mnenje območnega zbora odvetnikov v Mariboru, kjer ima tožnik sedež odvetniške pisarne. Tožena stranka pa ni izpeljala ugotovitvenega postopka po 145. členu ZUP, ampak zgolj skrajšani postopek. Tožniku tako ni bila dana možnost, da bi v postopku sodeloval in se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Po mnenju tožeče stranke to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka in poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka je nato na podlagi domnevnega sklepa upravnega odbora, katerega ni tožnik nikoli videl in ga ne prejel, izdala izpodbijano odločbo, ki je datirana z dnem 5. 5. 2015, in v kateri je zgolj navedeno, da se tožnik izbriše iz imenika odvetnikov, pa čeprav je bila tožniku izrečena le disciplinska sankcija odvzem pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta. To pa pomeni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen in v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča RS za odvetnike, s tem pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Bistveno kršitev pravil postopka, kršitev materialnega prava in zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja tudi dejstvo, da je tožena stranka, potem ko je izdala izpodbijano odločbo, katero je tožnik prejel dne 18. 5. 2015, ne da bi počakala na pravnomočnost in izvršljivost izpodbijane odločbe, že kar po treh dneh od vročitve le-te z dopisom z dne 21. 5. 2015 po navadni pošti tožniku posredovala obvestilo, da je z dnem 18. 5. 2015 izbrisan iz imenika odvetnikov. To je za tožnika pomenilo, da ne more več opravljati odvetniškega poklica, kar ima zanj dalekosežne ter eksistenčne posledice. Izpodbijana odločba je res postala dokončna, vendar pa še ni postala pravnomočna in s tem ne izvršljiva. To pa pomeni, da bi tožba, vložena v upravnem sporu, zadržala izvršitev izpodbijane odločbe, saj izbris tožnika iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice sploh še ni mogoč. Da je izbris mogoč le na podlagi pravnomočne odločbe, izhaja iz šestega odstavka 31. člena ZOdv in 59. člena Statuta Odvetniške zbornice.

Izpodbijana odločba posega v tožnikove ustavne pravice in sicer pravico iz 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravico do sodnega varstva) ter 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) v zvezi s 13. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Razen tega je bil s tem kršen tudi 49. člen Ustave RS (svoboda dela) ter 74. člen Ustave RS (podjetništvo). Podjetništvo je zasebnopravna pridobitna dejavnost, za katero velja svoboda podjetniške pobude, izpodbijana odločba pa posega v tožnikovo svobodo dela, njegovo finančno samostojnost, eksistenco, prosto izbiro poklica in zaposlitve. Vse to pa je tudi v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev pa je tudi v nasprotju s 137. členom Ustave RS, ki ureja položaj odvetništva.

Hkrati z vloženo tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero predlaga, naj se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži in odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe, toženki pa se do odločitve v tem upravnem sporu naloži, da tožnika ponovno vpiše v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenje. Navaja, da se le z izdajo začasne odredbe lahko odvrne nastanek hujših škodljivih posledic in nepopravljive oziroma vsaj težko popravljive škode, ki je resna ter tožniku tudi osebno grozi. Ob morebitni vsebinski ugoditvi tožbi v upravnem sporu bi bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do svobode dela, prikrajšan bi bil za delo s strankami, opravljanje mediacij ter zastopanje strank na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči ter v kazenskem postopku na podlagi ex offo zastopanja, kar bi imelo negativne učinke na njegovo ekonomsko situacijo ter bi vplivalo tako na njegovo eksistenco kot na eksistenco njegove družine. Tožnik ima namreč sklenjene tri dolgoročne kreditne pogodbe, na podlagi katerih je dolžan mesečno odplačevati anuitete, poleg tega pa je dolžan odplačevati najemnino za najete poslovne prostore ter preživljati svojo soprogo, ki ima nizko pokojnino ter dva odrasla otroka, ki nimata dovolj lastnih sredstev za preživljanje. Tožnik pa finančno pomaga tudi ženinim sorodnikom, ki so utrpeli škodo v poplavah v Slavoniji ter izgubili dom.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da predlog za obnovo disciplinskega postopka na zakonitost odločbe o izbrisu tožeče stranke iz imenika odvetnikov nima nobenega vpliva. Glede tožbenega ugovora, da je tožena stranka kršila pravila postopka, ker ni pred izdajo odločbe pridobila mnenja občnega zbora odvetnikov v Mariboru navaja, da iz prvega odstavka 59.ca člena jasno izhaja, da se drugi odstavek 59.ca člena Statuta uporablja zgolj v primeru postopka izbrisa odvetnika iz imenika odvetnikov iz razloga, ko odvetnik ni več vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V obravnavanem primeru pa ni šlo za izbrisni razlog po 7. točki prvega odstavka 30. člena ZOdv, temveč za izbrisni razlog po 9. točki prvega odstavka 30. člena ZOdv. Glede očitka bistvene kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je tožena stranka izpeljala zgolj skrajšani postopek po ZUP, tožena stranka pojasnjuje, da je glede na citirano odločbo disciplinskega sodišča prve stopnje za odvetnike z dne 4. 6. 2014 v zvezi z odločbo Vrhovnega sodišča RS disciplinskega sodišča druge stopnje za odvetnike z dne 17. 4. 2015 razpolagala z vsemi dejstvi in okoliščinami potrebnimi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja na podlagi 9. točke prvega odstavka 30. člena ZOdv, zato je lahko po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP odločila po skrajšanem postopku.

O tožbeni navedbi, da tožnik ni prejel sklepa upravnega odbora, tožena stranka pojasnjuje, da tožena stranka skladno s 14. členom poslovnika o delu upravnega odbora vodi zapisnik, ta pa se vroča zgolj članom upravnega odbora.

V zvezi z očitkom, da je izpodbijana odločba v nasprotju s sankcijo izrečeno v disciplinskem postopku, pa tožena stranka pojasnjuje, da disciplinskega ukrepa odvzema pravice do opravljanja odvetniškega poklica ni mogoče izvršiti drugače, kot da se odvetnika izbriše iz imenika odvetnikov oziroma da je posledica izreka navedenega disciplinskega ukrepa izbris odvetnika iz imenika odvetnikov. Tako jasno in nedvoumno določa 9. točka prvega ostavka 30. člena ZOdv. Po preteku enoletnega obdobja ima tožeča stranka možnost podati ponovno vlogo za spis v imenik odvetnikov.

Glede tožbene navedbe, da obvestilo o izbrisu tožniku ni bilo vročeno skladno z pravili ZUP tožena stranka pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP vročajo zgolj odločbe, sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok. Navedena listina pa je zgolj obvestilo, od katerega ne teče noben rok, zato kršitev pravil ZUP ni podana.

O tem, da je tožena stranka tožečo stranko izbrisala iz imenika odvetnikov kljub temu, da odločitev o tem še ni bila pravnomočna, pa tožena stranka pojasnjuje, da se v skladu s tretjim odstavkom 31. člena ZOdv o izbrisu iz imenika odvetnikov odloča v upravnem postopku. ZUP pa v 224. členu določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo dokončna, izvršljiva pa postane takrat, ko je vročena. Glede na to, da je bila odločba o izbrisu vročena tožeči stranki dne 18. 5. 2015, je jasno, da je z navedenim dnem postala dokončna in izvršljiva. Zato je postopanje tožene stranke, ki je tožečo stranko izbrisala iz imenika odvetnikov dne 18. 5. 2015 popolnoma v skladu z določili ZOdv oziroma ZUP-a. Kot nepravilno zavrača stališče tožeče stranke, da mora odločba o izbrisu iz imenika odvetnikov postati pravnomočna, da se lahko odvetnika izbriše iz imenika. V zvezi z določilom 59.b člena Statuta tožene stranke, ki določa, da se izbris iz imenika odvetnikov opravi potem, ko postane odločba pravnomočna, pa tožena stranka opozarja, da je pri pripravi predloga sprememb Statuta tožene stranke v tem delu prišlo do očitne pomote. Statut tožene stranke je nižji pravni akt od zakona, zaradi česar se morajo določila Statuta kot nižjega pravnega akta gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji upravni akt. Zato je v primeru kolizije določil v posameznih aktih treba upoštevati določila predpisov, ki so v hierarhiji pravnih aktov višje rangirani. Razen tega pa iz izreka odločbe Vrhovnega sodišča z dne 4. 6. 2014 smiselno izhaja, da disciplinska sankcija odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta nastopi s pravnomočnostjo te odločbe, to je 17. 4. 2015. Glede na navedeno bi lahko tožena stranka tožečo izbrisala že en mesec prej, kot je to dejansko storila.

Tožena stranka zavrača tudi tožbene navedbe, da izpodbijana odločba posega v tožnikove ustavne pravice. Predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne ter priglaša stroške tega upravnega spora.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je izpodbijani akt odločba št. 1508/2014 z dne 5. 5. 2015, s katero je odločeno, da se tožnik izbriše iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije. Dopisa Odvetniške zbornice, naslovljenega „Obvestilo o izbrisu iz imenika odvetnikov“ z dne 21. 5. 2015 tožeča stranka s tožbo ne izpodbija, sicer pa to tudi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to so vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na to obvestilo, brezpredmetne. Tudi samo dejanje izbrisa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato se sodišče s tem ni ukvarjalo.

Sodišče je v tej zadevi presojalo zakonitost odločbe št. 1508/2014 z dne 5. 5. 2015. Odvetnik se izbriše iz imenika odvetnikov iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 30. člena ZOdv, med njimi je v 9. točki, če mu je bil izrečen disciplinski ukrep odvzem pravice opravljanja odvetniškega poklica. Imenik odvetnikov vodi Odvetniška zbornica Slovenije (prvi odstavek 31. člena ZOdv). O vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ, določen s Statutom Odvetniške zbornice v upravnem postopku (tretji odstavek 31. člena ZOdv). Zoper odločbo tega organa ni pritožbe (četrti odstavek 31. člena ZOdv). Izbris iz razloga po 9. točki 30. člena ZOdv se opravi na podlagi pravnomočne odločbe (sedmi odstavek 31. člena ZOdv).

Po presoji sodišča so bila pri izdaji izpodbijane odločbe citirana zakonska določila pravilno uporabljena. Izrek disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica ima sam po sebi za posledico izbris iz imenika odvetnikov (9. točka 30. člena ZOdv). Pogoj, ki mora biti izpolnjen za izbris iz imenika odvetnikov na tej podlagi, je pravnomočna odločitev o izreku disciplinskega ukrepa (sedmi odstavek 31. člena ZOdv). Iz citiranega določila povsem jasno in nedvoumno izhaja, da se določba, po kateri se izbris iz razloga po 9. točki 30. člena ZOdv opravi na podlagi pravnomočne odločbe, nanaša na pravnomočno odločbo o disciplinskem ukrepu in ne na odločbo o izbrisu iz imenika, zato sodišče tožbene ugovore, ki trdijo slednje, zavrača kot neutemeljene.

Ker je podlaga za odločitev o izbrisu iz imenika odvetnikov po 9. točki 30. člena ZOdv pravnomočna odločba o disciplinskem ukrepu, ni bilo nobene potrebe po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka po 145. in 146. členu ZUP. Za odločitev potrebna dejstva so bila organu znana, zato je bila odločba pravilno izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

Ni se mogoče strinjati s tožečo stranko, da bi moral pristojni organ pred izdajo odločbe pridobiti mnenje pristojnega območnega zbora odvetnikov. Statut Odvetniške zbornice Slovenije v V. poglavju vsebuje določbe v zvezi s postopkom vpisa in izbrisa iz imenika odvetnikov. Ima tudi posebne določbe, ki se nanašajo na pogoj za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov v primeru, ko odvetnik več kot eno leto brez upravičenega razloga ne opravlja odvetniškega poklica (59.b člen Statuta), v primeru, ko odvetnik nima opreme in prostorov, potrebnih in primernih za opravljanje odvetniškega poklica (59.c člen Statuta) in v primeru, ko odvetnik ni več vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (59.ca člen Statuta). Za te primere je tudi navedeno, da pred izdajo odločbe o izbrisu poda mnenje pristojni območni zbor odvetnikov (drugi odstavek 59.b člena, drugi odstavek 59.c člena in drugi odstavek 59. ca člena Statuta). V obravnavanem primeru pa se je postopek izbrisa odvetnika iz imenika začel na podlagi odločbe o izreku disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica, za ta primer pa Statut ne predpisuje pridobitve mnenja pristojnega območnega zbora odvetnikov.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba, s katero je bilo odločeno o izbrisu iz imenika odvetnikov, v nasprotju z odločbo Disciplinskega sodišča prve stopnje za odvetnike, št. Do 2/2014 z dne 4. 6. 2014, s katero je bil tožeči stranki izrečen ukrep odvzem pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta. Disciplinski postopek teče v skladu z določbami ZOdv in Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. Odvzem pravice opravljati odvetniški poklic je eden od disciplinskih ukrepov, ki jih predvideva prvi odstavek 61. člena ZOdv. Odvzem pravice opravljati odvetniški poklic se lahko izreče za dobo do pet let (tretji odstavek 61.a člena ZOdv), izreče pa se ga samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica, dela oziroma prakse v odvetniški pisarni, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (prvi odstavek 27. člena ZOdv).

Izrek disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic se torej vedno izreče za omejeno časovno obdobje, največ pet let. Ne glede na čas, za katerega je izrečen ta disciplinski ukrep, pa je posledica vedno izbris iz imenika odvetnikov, kot to nalaga 9. točka 30. člena ZOdv. Izpodbijana odločba je torej pravilno izdana v skladu s citiranim zakonskim določilom na podlagi pravnomočne odločbe o izreku disciplinskega ukrepa.

Tudi tožbeni ugovor, da tožnik ni prejel sklepa upravnega odbora, je neutemeljen. Statut odvetniške zbornice v 9. točki 28. člena določa, da upravni odbor med ostalim odloča v upravnem postopku o vpisih v imenik odvetnikov ter o izbrisu iz tega imenika. Na osnovi odločitve upravnega odbora, je bil izdan izpodbijani sklep, ki je bil pravilno vročen tožniku.

K navedenemu sodišče še dodaja, da je sodišče v tej zadevi presojalo zakonitost izpodbijane odločbe, kot je pojasnjeno v 15. točki obrazložitve. Z obvestilom o izbrisu iz imenika odvetnikov in dejanskim dnem izbrisa se po obrazloženem ni ukvarjalo. Tožniku v pojasnilo pa glede tožbenih navedb o dnevu dejanskega izbrisa dodaja, da je bil disciplinski ukrep izrečen od pravnomočnosti odločitve o njem dalje. Na to tudi določba 59.d člena Statuta Odvetniške zbornice nima nobenega vpliva.

Izpodbijana odločitev je bila torej pravilno sprejeta na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je bilo z njo (nedopustno) poseženo v tožnikove ustavno varovane pravice. Odvetništvo je samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon (prvi odstavek 137. člena Ustave RS). Odvetniški poklic je torej mogoče opravljati pod z zakonom določenimi pogoji. To je v obravnavanem primeru ZOdv, ki v tretjem odstavku 1. člena določa, da se pravica opravljati odvetniški poklic pridobi z vpisom v imenik odvetnikov. V nadaljevanju ZOdv določa razloge, da se odvetnika izbriše iz imenika odvetnikov (pa tudi razloge, iz katerih se v disciplinskem postopku izreče odvzem pravice opravljati odvetniški poklic). Ta zakonska določila so bila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena, zato z njo ni bilo nedopustno poseženo v tožnikove ustavno varovane pravice.

Iz istega razloga tudi v tožnikove ostale ustavno varovane pravice, ki jih navaja v tožbi, ni bilo nedopustno poseženo. Tako pravica do dela kot podjetniška pobuda sta mogoči v mejah, ki jih predpisuje zakon, ta pa je bil v predmetni zadevi pravilno uporabljen. Postopek je tekel v skladu z zakonom in pri tem tudi v tožnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS ni bilo poseženo. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je bila izdana v postopku, izvedenem v skladu z ZOdv in ZUP, in je predmet presoje v tem upravnem sporu. Glede na to je bila tožniku zagotovljena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), pa tudi zatrjevana kršitev z 22. členom Ustave RS varovanega enakega varstva pravic ni bila storjena.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.

K III. točki izreka:

Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.