VSL sodba IV Cp 1576/2015

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek „8,00 EUR“ v prvi alineji nadomesti z zneskom „15,00 EUR“; zneski „60,00 EUR“ v drugi in tretji alineji z zneskom „120,00 EUR“; znesek „25,00 EUR“ v četrti alineji z zneskom „120,00 EUR“; zneski „126,00 EUR“ v peti do osmi alineji z zneskom „220,00 EUR“; zneski „30,00 EUR“ v deveti do dvanajsti alineji z zneskom „120,00 EUR“; zneski „100,00 EUR“ v trinajsti do šestnajsti alineji z zneskom „120,00 EUR“; zneski 120,00 EUR“ v sedemnajsti do dvajseti alineji z zneskom „140,00 EUR“; znesek „150,00 EUR“ v enaindvajseti alineji z zneskom „175,00 EUR“;

ter v IV. točki izreka, v kateri se znesek „150,00 EUR“ nadomesti z zneskom „175,00 EUR“;

sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je mladoletno E., rojeno ..., zaupalo v varstvo in vzgojo materi (tožnici) ter določilo stike med mladoletno E. in očetom (tožencem). Tožencu je naložilo plačevanje preživnine, pri čemer je preživnino za čas od vložitve tožbe pa do zaključka glavne obravnave določilo glede na spreminjajoče se potrebe mladoletne hčerke, od 1. 2. 2015 dalje pa je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine v znesku 175,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo; zavrnilo pa je tudi zahtevek toženca po nasprotni tožbi ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sodbo v točkah II., III., IV., V. in VII. izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Meni, da je odločitev o stikih pomanjkljiva, višina preživnine napačna in nezakonita, ker temelji na napačni dokazni oceni izvedenih dokazov, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na materialne zmožnosti obeh pravdnih strank. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zvezi s stiki opozarja na konfliktno situacijo med pravdnima strankama in njuno nezmožnost sporazumevanja, zato predlaga, da se stiki med tožencem in hčerko podrobneje uredijo. Sodba naj se dopolni z besedilom, da je oče dolžan otroka pripeljati vsak petek v vrtec do 8. ure zjutraj in ga (če gre za drugi teden stikov) v vrtcu prevzame po 15. uri. Obenem predlaga, da toženec E. v nedeljo (drugi teden stikov) pripelje k njej domov. Razlog za to so slabe izkušnje s toženčevimi starši, ki so že poklicali na policijsko postajo, pa ji ni jasno, zakaj. Čeprav gre za pritožbeno novoto, poudarja, da bi bila takšna ureditev stikov izključno v korist hčerke. Glede preživnine opozarja, da toženec vse od vložitve tožbe ni plačal niti centa. Napačno in nezakonito je bilo upoštevano, da toženec plačuje stanovanjske stroške v višini 150,00 EUR, za hrano pa 200,00 EUR, čeprav za svoje navedbe ni predložil nikakršnih dokazil. Ocenjeno je bilo, da ima toženec celo več stroškov za bivanje in prehrano, kot tožnica in E. skupaj. Opozarja na stroške bivanja, ki za mladoletno hčerko znašajo 94,00 EUR, sodišče pa ni posebej ocenilo stroškov bivanja, najemnine in prehrane, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče je ocenilo stroške bivanja in prehrane na 120,00 EUR, od septembra 2014 pa ta znesek zajema tudi stroške higiene. To pomeni, da so E. potrebe po prehrani zelo majhne. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanih in z dokazili podkrepljenih navedb o stroških kozmetike, zdravil in osebne higiene, ki jih ocenjuje na 100,00 EUR mesečno, pa tudi ne do stroškov prostočasnih dejavnosti, ki so ocenjene na 50,00 EUR. Potrebe E. so ocenjene prenizko in zato napačno – popolnoma napačno so ocenjeni stroški bivanja, prehrane in higiene na 120,00 EUR mesečno, in stroški kozmetike, zdravil, osebne higiene, prostočasnih dejavnosti na 10,00 EUR (nepredvidljivi stroški). Napačno je bil upoštevan otroški dodatek kot prejemek tožnice, saj se le-ta ne upošteva pri odmeri preživnine, razen če starši ne bi imeli dovolj denarnih sredstev za kritje otrokovih potreb. Ker v obravnavanem primeru ne gre za tovrstni primer, je takšna odločitev napačna in krivična. Napačno so bili ocenjeni tudi prejemki obeh pravdnih strank. Tožnica dela preko študentskega servisa in prejema 600,00 do 700,00 EUR mesečno, ne prejema pa stroškov malice in prevoza, zato bi morali biti ti stroški odšteti od njenih prejemkov. Ni redno zaposlena in nima plačanega bolniškega staleža, niti dopusta, pri tem pa ni zanemarljivo dejstvo, da bo E. šele junija stara štiri leta. To pa pomeni, da je v obdobju, ko otroci tudi pogosteje obolevajo. Odločitev, da je toženec dolžan kriti le 55 % E. potreb, je napačna, saj bi glede na razmerje v prejemkih, in ob upoštevanju še drugih pomembnih okoliščin, moral prispevati bistveno več.

3Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka; podrejeno pa razveljavitev sodbe v celoti in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na presenetljivost odločitve, da se hčerka zaupa v varstvo in vzgojo tožnici. Izvedenec je namreč podal mnenje, da sta oba starša ustrezna in primerna za starševsko vlogo. Ocenil je, da bi bilo za hčerko najbolje, če bi se starša odločila za skupno starševstvo. Do skupnega starševstva pa ni prišlo, ker je tožnica to možnost izrecno zavrnila, s tem pa je ravnala v nasprotju s koristjo hčerke ter v nasprotju s predlogom in mnenjem izvedenca. Sodišče se ni jasno opredelilo do tega, ali je takšno nasprotovanje tožnice v interesu hčerke. To je nedvomno dokaz, da so tožnici lastni interesi na prvem mestu. Opozarja na zmotnost navedb sodišča o slabi komunikaciji med pravdnima strankama, ki onemogoča skupno starševstvo. V zvezi s tem ni prav nobenih dokazov niti indicev. Opozarja na „argument kontinuitete“, ki ga je upoštevalo sodišče, vendar ni podprt z drugimi razlogi in dokazi. Izpostavljanje njegove konfliktnosti ne zdrži resne presoje. Je povsem nekonfliktna oseba, v kar se je sodišče tudi osebno prepričalo na vseh narokih, in to v sodbi tudi priznalo. V celotnem postopku je konfliktno ravnala tožnica. Njena konfliktnost se kaže tudi v tem, da je še na predzadnjem naroku, tudi potem, ko je umaknil vse svoje dokazne predloge, vztrajala pri zaslišanju vseh svojih prič in ni bila pripravljena, da se sodni postopek čim prej zaključi. Njeno konfliktnost vidi tudi v tem, da ga je konec leta 2014 ovadila zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ. Tako argument o njegovi čezmerni konfliktnosti ni izkazan in je v celoti neutemeljen. Sodišče pa je svojo odločitev o tem, pri kom bo hčerka v vzgoji in varstvu, utemeljilo na napačnih argumentih, s čimer je napačno ugotovilo dejansko stanje. Oporeka višini preživnine in poudarja, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o plačevanju stanovanjskih stroškov v znesku 100,00 EUR svojim staršem. Tožnica še vedno študira, 26 let pa bo dopolnila 7. 9. 2015, zato je upravičena do preživljanja s strani svojih staršev. Oporeka študijskim stroškom, ki naj bi jih krila tožnica sama, pa tudi stroškom iz naslova hrane in ostalih gospodinjskih pripomočkov. Prav zaradi neupoštevanja preživninskih obveznosti staršev tožnice je sodišče povsem napačno ugotovilo njene mesečne stroške in njene preživninske zmožnosti. Sodišče pa tudi ni z ničemer utemeljilo, zakaj bi moral pokrivati več kot polovico potreb hčerke. Že od samega začetka si je želel imeti s hčerko stike vsaj v takšnem obsegu, kot jih ima tožnica; predlagal je deljeno starševstvo kot tudi stike po načelu 50/50. Tem njegovim željam ni bilo ugodeno, zato je nepravično kaznovan še s tem, da mora kriti 55 % potreb svoje hčerke.

4Pritožbi sta bili vročeni pravdnim strankam, ki sta nanju podali odgovora. V odgovorih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

O zaupanju v varstvo in vzgojo

6Pritožbeni očitki, ki jih toženec naslavljata v zvezi z odločitvijo sodišča, da se hčerka zaupa v varstvo in vzgojo materi, niso utemeljeni. Institut skupnega starševstva pride v poštev le takrat, kadar je odnos med staršema v tolikšni meri prečiščen, da so vzpostavljeni pogoji za odprto komunikacijo. Le v primeru, da s skupnim starševstvom soglašata oba in da je med staršema možno dogovarjanje, je smiselno, da je otrok v varstvu in vzgoji pri obeh. V obravnavani zadevi pa predpostavke, ki bi takšno odločitev utemeljevale, niso podane. Bistveno je, da tožnica s takšnim režimom ni soglašala, pri čemer pa ni nobene potrebe, da bi se sodišče opredeljevalo do tega, ali je njeno nasprotovanje v interesu hčerke. Konflikt med staršema je stvar obeh. Sodišče prve stopnje je med pravdnima strankama zaznalo močno konfliktno ozračje ter navedeno ugotovitev tudi ustrezno pojasnilo, pri čemer je imelo podlago tudi v materialnih dokazih – vlogah toženca. Prav iz teh vlog, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja toženčevo nezaupanje tožnici kot materi. V takšnih primerih, pa čeprav sta pravdni stranki uspeli doseči napredek v dogovarjanju – tako sta se uspešno dogovorili glede stikov – pa skupno starševstvo ne bi moglo zaživeti v vsej svoji polnosti.

7Podlago za odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo je sodišče našlo v izvedeniškem mnenju I. N. Izvedenec je ocenil, da je že (dalj časa) utečeni režim dnevnega življenja mladoletne E. (ko živi pri materi, z očetom pa ima redne stike) glavni razlog, zaradi katerega je s klinično psihološkega vidika treba zaupati varstvo in vzgojo materi. To pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča močan argument, ki govori v prid odločitvi sodišča prve stopnje. Sodišče je pri svoji odločitvi kot enega pomembnih dejavnikov pravilno upoštevalo E. starost ter v zvezi s tem poudarilo, da so stabilnost, varnost in predvidljivost zagotovilo, da bo v življenje lahko vstopala sproščeno, samozavestno in veselo. Konfliktnost toženca, ki jo sodišče sicer res izpostavlja, vendar v obliki njegovega skrajnega nezaupanja tožnici kot materi, nima takšne teže, kot želi v sodbi prikazati toženec. Vprašanje konfliktnosti je namreč povsem drugotnega pomena, saj so trenutni režim, njegova kontinuiteta in ustaljenost glavni razlogi, zaradi katerih je, tudi po mnenju izvedenca, treba varstvo in vzgojo E. zaupati materi.

O stikih

8Pritožbeni očitek, ki ga v zvezi z določitvijo stikov izpostavlja tožničina pritožba, ni utemeljen. Pravdni stranki sta režim stikov uskladili na naroku 12. 12. 2014; takšen režim pa ustreza priporočilom kliničnega psihologa. Gre torej za odločitev, ki sta jo pravzaprav sprejeli pravdni stranki sami in pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za podrobnejšo časovno opredelitev stikov, za katero se zavzema tožničina pritožba. Tožencu je naloženo, da hčerko ob petkih zjutraj pripelje v vrtec, naslednji teden pa jo v četrtek prevzame v vrtcu. Ni razloga in povsem neživljenjsko bi bilo, da bi se očeta časovno omejevalo oziroma se mu določalo, do katere ure mora otroka pripeljati v vrtec in po kateri uri ga sme v vrtcu prevzeti. Otrok bo dopolnil komaj štiri leta, obiskuje vrtec, kjer je dogajanje bolj sproščeno, zato argumenti o vnaprej določenih urnikih v vrtcu ne morejo imeti želene teže.

9Pravilna je odločitev, da oba starša skrbita za prevoze otroka na stik. Slabe izkušnje s starši toženca, ki jih izpostavlja pritožba, odločitve ne morejo spremeniti. Tožnica bi namreč morala izkazati podanost posebnih okoliščin, kar pa ne more biti neizkazan klic staršev na policijsko postajo. Odločitev sodišča glede režima stikov je v skladu s sodno prakso, saj naj bi načeloma vsak od staršev poskrbel za prehod otroka od enega roditelja do drugega v eno smer, kar bi pokazalo otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna.(2)

O preživnini

10Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Pri oceni, kolikšen delež potreb sta starša dolžna zagotoviti, pa je treba predhodno odgovoriti na vprašanje, kolikšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi ob upoštevanju otrokovih potreb ter preživninskih zmožnosti staršev – v skladu s pravilom iz 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(3) Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, je nato sklepni del materialnopravne operacije. Strnjeno je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec, in nenazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi. Pri razporeditvi bremen pa se upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki jo nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen.(4) Pritožbeno sodišče pritrjuje tožničini pritožbi, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo stroške bivanja, prehrane in ostalih gospodinjskih potreb (praški, čistila, higienski in toaletni pripomočki) na zgolj 120,00 EUR mesečno. Iz tožničine izpovedbe izhaja, da zgolj stroški bivanja in najemnine znašajo za mladoletno hčerko nekaj več kot 90,00 EUR, kar bi pomenilo, da za hrano in higienske pripomočke ostane le še približno 25,00 EUR. To pa je občutno prenizek znesek. Ob upoštevanju dejstva, da ima E. hrano v vrtcu in razmeroma pogoste stike z očetom, pritožbeno sodišče ocenjuje znesek prehrane na približno 40,00 EUR, znesek raznih čistil, higienskih pripomočkov pa na približno 20,00 EUR, tako da skupni stroški iz naslova bivanja, prehrane in toaletnih potrebščin ter čistil znašajo 160,00 EUR.

11Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do stroškov prostočasnih dejavnosti. V okvir prostočasnih dejavnosti nedvomno sodi balet, za katerega je bil priznan znesek v višini 35,00 EUR. Takšen znesek je povsem zadosten, saj, upoštevaje starost otroka, zadosti potrebam po prostočasnih dejavnostih. Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju sodišča prve stopnje o neupoštevanju stroškov za oddih in razvedrilo. Odločitev je sodišče ustrezno argumentiralo, z njo pa pritožbeno sodišče, upoštevaje starost otroka in materialne zmožnosti staršev, v celoti soglaša.

12Ustrezno je ocenjen tudi znesek za manjše nepredvidljive stroške – lekarniške, športne in računalniške potrebe. Na prvi pogled je znesek 10,00 EUR mesečno sicer res nizek, vendar pa je povsem primeren otrokovi starosti in njenim potrebam, kar je pri svoji odločitvi izpostavilo tudi sodišče prve stopnje.

13Tožničina pritožba pa pravilno izpostavlja zmotnost stališča sodišča prve stopnje o upoštevanju otroškega dodatka do 29. 4. 2014. Otroški dodatek se je pred spremembo sodne prakse upošteval pri odmeri preživnine le v izjemnih primerih, ko je bilo finančno stanje staršev izjemno slabo, kar pa ni značilnost konkretnega primera, zato tudi ni nobene potrebe, še posebej po spremembi sodne prakse, ki jo je prinesla odločba II Ips 186/2014, po upoštevanju otroškega dodatka pri določanju višine preživnine. Navedeno pomeni, da so potrebe mladoletne E. višje, posledično pa so višji tudi zneski preživnine, kot jih je v izpodbijani sodbi določilo sodišče prve stopnje – to pa tudi zaradi prenizko ocenjenih stroškov bivanja, prehrane in ostalih gospodinjskih potreb. Tako znašajo potrebe mladoletne E. za čas od vložitve tožbe pa do avgusta 2013 220,00 EUR; od septembra 2013 do decembra 2013, ko je vrtec znašal v povprečju 192,00 EUR na mesec, okrog 412,00 EUR; od januarja do avgusta 2014 220,00 EUR; od septembra 2014 do decembra 2014 255,00 EUR, in od januarja 2015 dalje, ko znaša plačilo vrtca približno 60,00 EUR, E. pa ima dodatno popoldansko dejavnost, 315,00 EUR.

14Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih pritožbi izpostavljata v zvezi z višino dohodkov, toženec pa v zvezi z mesečnimi stroški tožnice. Da bi bili starši dolžni preživljati tožnico, toženec sicer ni konkretizirano izkazal, kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da tožnici starša zagotavljata bivanjske pogoje in ji pomagata na način, da imajo skupno gospodinjstvo. Zmoten je njegov pritožbeni očitek o tem, da je sodišče neutemeljeno sledilo tožničinim navedbam glede stroškov za hrano in ostale gospodinjske pripomočke ter stanovanjske stroške, pa tudi študijske stroške. Tožnica za lastno preživljanje in preživljanje svoje hčerke poskrbi tako, da opravlja delo preko študentskega servisa in zasluži med 600,00 in 700,00 EUR na mesec. Njen očitek, da je sodišče napačno ocenilo prejemke obeh pravdnih strank, ker pri njenih dohodkih ni odštelo stroškov malice in prevoza, je neutemeljen. Dohodek toženca je ugotovilo v neto znesku, kar pomeni, da tudi pri njem ni upoštevalo stroškov malice in prevoza.

15Obe pravdni stranki se pritožujeta glede razdelitve bremena preživljanja. Argumenti, ki jih v zvezi s tem izpostavlja toženec – o tem, da si je že od samega začetka želel imeti hčerko v vsaj takšnem obsegu, kot jo ima tožnica – nimajo želene teže. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je breme varstva in vzgoje mladoletne E. v večjem delu na tožnici, obenem pa je treba upoštevati, da ima toženec s hčerko pogoste stike, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan pokrivati 55 % hčerkinih potreb, povsem ustrezna.

16Glede na spremenjeno oceno potreb mladoletne hčerke in ob neupoštevanju otroškega dodatka je toženec dolžan za mesec maj (skupno 4 dni) plačati 15,00 EUR preživnine. Za mesece od junija pa do vključno avgusta 2013 po 120,00 EUR mesečno; za mesece od septembra 2013 do decembra 2013 po 220,00 EUR mesečno; od januarja 2014 do vključno avgusta 2014 po 120,00 EUR mesečno ter za mesece od septembra 2014 do vključno meseca decembra 2014 140,00 EUR mesečno; medtem ko je od januarja 2015 dalje dolžan plačevati 175,00 EUR preživnine mesečno. Pritožbi tožnice je bilo tako delno ugodeno, izpodbijana sodba pa je bila v točkah III. in IV. izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenjena, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

17Ker so ostali pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrniti ter sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). Tožnica je s pritožbo sicer delno uspela, vendar pa je pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera in naravo postopka, v skladu s prostim preudarkom, odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP in drugi odstavek 165. člena istega zakona). Z odločitvijo v predmetnem postopku se zagotavljajo predvsem koristi otrok, ki jih uveljavljata oba starša, zato uspeh strank v postopku ni relevanten kriterij za odmero stroškov.(5)

----------------

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 536/2009, II Ips 558/2005

Op. št. (3): Ur. list SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR

Op. št. (4): Primerjaj sodbo in sklep IV Cp 800/2012

Op. št. (5): Primerjaj IV Cp 1490/2013