VSL sklep II Cp 295/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu in odločilo, da se nasprotno udeleženko za tri mesece sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda – ...

2Pritožbo vlaga nasprotna udeleženka po odvetnici, postavljeni po uradni dolžnosti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev je nepravilna. Zakonsko določenih pogojev za sprejem osebe na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve ni. Izvedenec ni pojasnil, da bi pri nasprotni udeleženki bila prisotna duševna motnja. O duševni motnji oziroma bolezni ne govori niti sodišče. Ni okoliščin, ki bi dokazovale, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ki bi manj posegale v osebnostne pravice nasprotne udeleženke. Težave, ki jih navaja izvedenec, je mogoče odpraviti z drugimi ukrepi – pogostejši obiski patronažnih delavk. Zgolj telesne nesposobnosti nasprotne udeleženke ne morejo nadomestiti zakonskega pogoja, da mora biti ogrožanje osebe posledica duševne motnje in ne fizičnih omejitev, ki so dejansko prisotne pri nasprotni udeleženki (inkontinenca, vezanost na invalidski voziček). Nasprotna udeleženka namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda izrecno odklanja.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritrditi ji je treba, da v sklepu ni ugotovitev in razlogov o vseh pravnorelevantnih okoliščinah – pogojih, ki so potrebni za sprejem osebe na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve. Gre za ukrep, ki močno posega v ustavne pravice posameznika, saj pomeni odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena Ustave RS. Zato so pogoji za izrek takega ukrepa strogi, izrecno navedeni v 74. členu ZDZdr. Za sprejem ukrepa morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi.

6Eden od njih je obstoj duševne motnje pri osebi, za katero se predlaga namestitev v varovani oddelek, in zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, ter zaradi katere resno ogroža sebe ali druge (življenje, zdravje, premoženje). Po opredelitvi v 3. točki drugega odstavka ZDZdr je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe sama po sebi ne šteje za duševno motnjo. Drži, da je z opredelitvijo pojma v zakonu pojem duševne motnje postal pravne narave, ki je stvar pravne presoje sodišča. Vendar je vezan na razumevanje in razlago stroke. Vprašanje, ali gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba na področju človekovega funkcioniranja, ki je pravno relevantno na podlagi navedenih zakonskih določil, sodi med strokovna vprašanja. Nanje mora podati strokovna pojasnila izvedenec, saj sodišče samo nima ustreznega strokovnega znanja.

7V tem delu ima pritožba prav, da niti izvedenec niti sodišče ne pojasnjujeta, ali je pri nasprotni udeleženki prisotna relevantna duševna motnja, zato je sklep pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tudi glede pomanjkljivosti v ugotovitvah, ali ogrožanja nasprotne udeleženke res ne bi bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, predvidenimi tudi v ZDZdr. V prvi vrsti je sprejeta ugotovitev sodišča v izrecnem nasprotju z mnenjem lečečega psihiatra, ki predloga za namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda ni podal. Zavzema se za domsko oskrbo (odprtega tipa) oziroma za pridobitev nadomestne privolitve nasprotne udeleženke preko skrbnika za poseben primer, oziroma za postopek delnega odvzema poslovne sposobnosti nasprotni udeleženki. Nasprotna udeleženka sama pa se zavzema za nadaljnjo pomoč socialno varstvenega zavoda na svojem domu. Ob dejstvu, da pravno relevantna duševna motnja za zdaj niti ni zanesljivo ugotovljena (izvedenec je ugotovil, da je nasprotna udeleženka orientirana v času in kraju, o čemer se je v pogovoru z njo neposredno prepričalo tudi sodišče, odklanja le namestitev v dom za ostarele) in potrebno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ni niti zatrjevano (oziroma niti ni jasno, zakaj in na kakšni podlagi je bilo na Psihiatrični kliniki in ali gre morda za premestitev v smislu 76. člena ZDZdr, kar je nadaljnja pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus pravilnosti odločitve), se kot milejši ukrep ponuja obravnava v skupnosti (91. člen ZDZdr). Gre za obliko pomoči tistim osebam, ki ne potrebujejo zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzavarovani obravnavi, potrebujejo pa pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, pri vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave, ki ga pripravi center za socialno delo. Ni dvoma, da ob ugotovljenih telesnih prikrajšanjih, ki jih trpi nasprotna udeleženka (inkontinenca, vezanost na invalidski voziček) pomoč pri vsakdanji oskrbi in urejanju življenjskih razmer potrebuje. Vendar v določeni obliki (na domu) take pomoči ne odklanja. Zato bi moralo sodišče upoštevaje načelo sorazmernosti milejšim oblikam pomoči posvetiti več pozornosti. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč doslej dejansko stanje v tej smeri ni v zadostni meri raziskano in se nakazuje, da je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena, če ne zmotna.

9Navedene pomanjkljivosti so narekovale razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem bo moralo podrobneje zaslišati izvedenca medicinske stroke, lečečega psihiatra, nasprotno udeleženko, pa tudi predstavnika predlagatelja, česar do zdajj še ni opravilo. Zlasti izvedenca, čigar mnenje je za zdaj pomanjkljivo in neprepričljivo, bo moralo natančno zaslišati, izvedenec pa strokovno argumentirano pojasniti, ali gre pri nasprotni udeleženki za duševno motnjo – motnjo v delovanju možganov v smislu 3. točke 2. člena ZDZdr in kakšno, kakšno (če) je ogrožanje nasprotne udeleženke zaradi nje ter o drugih možnostih za odvrnitev ogrožanja sebe in drugih. Za zdaj so neprepričljivi razlogi in ocena, da oblike pomoči ni mogoče izvajati na domu nasprotne udeleženke ali (oziroma zlasti) v odprtem socialno varstvenem zavodu (domu za ostarele). Pri ponovni obravnavi naj bo sodišče pozorno na značaj ukrepa sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Kot je bilo že povedano, gre tako kot pri pridržanju v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom za enega najmočnejših posegov v človekovo integriteto. Gre za odvzem prostosti osebi. Zato se lahko uporabi le v skrajnih primerih, ko je zaradi duševne bolezni oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera osebe, kar je vzrok za ogrožanje življenja, zdravja ali povzročanja hude škode, in ko milejši ukrepi za odvrnitev ogrožanja ne zadoščajo oziroma niso mogoči. V sodni odločbi, ki nadomešča privolitev pacienta, morajo biti zato ugotovljene in natančno obrazložene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Natančno in konkretno morajo biti ugotovljeni in obrazloženi vsi zakonsko predpisani pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek iz 74. in 75. člena ZDZdr. Utemeljiti in razložiti pa je treba tudi odrejeno trajanje namestitve v varovani oddelek za presojo, ali je trajanje ukrepa omejeno na najkrajši potrebni čas. Tudi o tem izpodbijani sklep ni obrazložen.

10Sprejeta odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. in 1. členom ZNP ter s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).