76. člen ZDZdr

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ, a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena. Pri ugotovitvi, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši, niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo).

Napačna označitev predlagatelja v uvodu odločbe sodišča prve stopnje ni odločilna, ker je sodišče prve stopnje v izreku sklepa navedlo družbo, ki ima tudi enak naslov kot njegova PE D., kjer je nasprotni udeleženec že nameščen. PE je notranje organizacijska enota družbe, ki nima lastne pravne osebnosti ter zato tudi ni sposobna biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je vključena. Z vidika pravne identitete gre za eno in isto osebo (gre za drugačno označbo, ne za drugo pravno osebo).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil udeleženec na zdravljenje sprejet 18.6.2020, napačno pa zaključilo, da je bil predlog za podaljšanje podan prepozno in zato predlog psihiatrične bolnišnice štelo za nov predlog ter uvedlo nov postopek o zadržanju, ter ga vodilo na osnovi določil o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji). Ker je večina določb ZDZdr o postopku v primeru sprejema na zdravljenje na podlagi predloga (40. člen in naslednji) identičnih z odločbami o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji), pri vodenju postopka ni bilo napak ali pomanjkljivosti.

Izbiro socialno varstvenega zavoda, oziroma pogoj iz 6. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr pa opravi sodišče in ne sodni izvedenec psihiater. Glede na zgoraj obrazloženo je osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, mogoče sprejeti in tudi premestiti iz psihiatrične bolnišnice le v verificiran varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

Rok zadržanja v psihiatrični bolnišnici je za nasprotnega udeleženca torej iztekel 30. 11. 2018, z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje F. K. premestilo v posebni socialno varstveni zavod z dnem 3. 12. 2018, to je po izteku roka zadržanja v psihiatrični bolnišnici, kar je v nasprotju z zgoraj citirano določbo prvega odstavka 76. člena ZDZdr, ki je skupaj z določbami 74. člena in 75. člena ZDZdr pravna podlaga za odločitev o predlogu Psihiatrične bolnišnice ....

V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je prezasedenost zavodov sistemski problem države, ki ga mora država tudi rešiti, in da zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno nasprotovati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, zlasti ne (le) s trditvami o prostorski in kadrovski stiski.

Pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, je treba upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi ZSV. Normativna klasifikacija upravičencev in izvajalcev storitev med drugim temelji na njihovi starosti. Ker je opredelitev starosti sestavni del dejanskega stanu podzakonskega predpisa, odgovor na vprašanje, ali spada zadržana oseba v posebni socialno varstveni zavod za dom za starejše občane, ni le dejansko, ampak tudi oziroma zlasti pravno vprašanje.

Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine. Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti. Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg

Gre za vprašanje pravilnosti odločitve o premestitvi nasprotnega udeleženca, ki se po podatkih spisa nahaja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Sodišče ni celovito ugotovilo okoliščin v zvezi s tem, kateri izmed teh zavodov, ki jih je kot ustrezne predlagal izvedenec, je najprimernejši in je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena. V situaciji, ko se dva zavoda sklicujeta na prostorske nezmožnosti, bi moralo sodišče pred odločitvijo pridobiti tudi izjavo tretjega zavoda in izbiro opraviti po skrbnem tehtanju vseh njegovih navedb.

Pri ponovni obravnavi naj bo sodišče pozorno na značaj ukrepa sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Kot je bilo že povedano, gre tako kot pri pridržanju v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom za enega najmočnejših posegov v človekovo integriteto. Gre za odvzem prostosti osebi. Zato se lahko uporabi le v skrajnih primerih, ko je zaradi duševne bolezni oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera osebe, kar je vzrok za ogrožanje življenja, zdravja ali povzročanja hude škode, in ko milejši ukrepi za odvrnitev ogrožanja ne zadoščajo oziroma niso mogoči. V sodni odločbi, ki nadomešča privolitev pacienta, morajo biti zato ugotovljene in natančno obrazložene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Natančno in konkretno morajo biti ugotovljeni in obrazloženi vsi zakonsko predpisani pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek iz 74. in 75. člena ZDZdr. Utemeljiti in razložiti pa je treba tudi odrejeno trajanje namestitve v varovani oddelek za presojo, ali je trajanje ukrepa omejeno na najkrajši potrebni čas.

Zakon o socialnem varstvu nalaga družbi, da zagotovi institucionalno varstvo, v okvir katerega sodijo tudi socialno varstvene storitve. Posebne oblike institucionalnega varstva po 51. členu Zakona o socialnem varstvu izvajajo posebni socialno varstveni zavodi. Dolžnost sodišča je, da, ko je treba osebi tako varstvo zagotoviti (kot v konkretnem primeru), skrbno razišče vse okoliščine in ugotovi, kateri socialni varstveni zavod tako obliko institucionalnega varstva, ki jo potrebuje nasprotni udeleženec, nudi. Ob tem mora upoštevati tudi prostorske in strokovne zmožnosti, vendar pa v takem primeru, kot je konkreten, ko se na prostorske in tudi strokovne nezmožnosti sklicujejo vsi zavodi oz. domovi, ki bi bili primerni za namestitev, ni mogoče sprejeti stališča, da je mnenje zavoda zavezujoče, in bi bilo nedopustno, da v primeru, ko obstojijo okoliščine, ki narekujejo odločitev sodišča, da odloči o namestitvi osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ukrep ne bi bil izvedljiv (prim. sklep VSC Cp 688/2010 z dne 2.8.2010 in sklep VSL I Cp 2421/2013 z dne 19.9.2013).