VSL sklep I Ip 154/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep glede odločitve v 1. odstavku izreka razveljavi, glede odločitev v 2. odstavku in naložitvenem delu 4. odstavka izreka pa spremeni tako, da se ugovoroma dolžnikov zoper sklep o izvršbi ugodi in se sklep o izvršbi v razmerju do obeh dolžnikov razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izvršbo; v delu, v katerem dolžnika izpodbijata odločitev v 3. odstavku izreka, pa se pritožba zavrže.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo sklep o izvršbi z dne 7. 6. 2013 tako, da predlagano izvršbo dovoljuje sodnica N. J. (1. odstavek izreka), zavrnilo ugovor dolžnice A. H. z dne 14. 6. 2013 in ugovor dolžnika I. H. M. z dne 27. 6. 2013 zoper sklep o izvršbi z dne 7. 6. 2013 kot neutemeljen in sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi (2. odstavek izreka), zavrnilo predlog dolžnice A. H. za odlog izvršbe (3. odstavek izreka) in dolžnikoma naložilo, da sta dolžna upnici povrniti stroške v višini 1.070,42 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, višji stroškovni zahtevek upnice pa je zavrnilo (4. odstavek izreka).

2Zoper ta sklep sta dolžnika vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in zaradi kršitev določil 2. in 10. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. V pritožbi opisujeta okoliščine spora glede delitve premoženja med prvim dolžnikom in upnico ter neuspešno prizadevanje prvega dolžnika za rešitev nesoglasij. Navajata, da so se spori končali 11. 6. 2003 na Okrožnem sodišču v Ljubljani s sklenitvijo sodne poravnave P 1245/2000, s katero sta se dolžnika z upnico dogovorila glede načina, poteka in pogojev delitve nepremičnin parc. št. 1095/7 in 1100/15 v vl. št. 1111, k. o. X. Nasprotujeta trditvam upnice glede pasivnosti prvega dolžnika pri realizaciji dogovora o prodaji nepremičnin. Dne 31. 3. 2009 je Okrajno sodišče na Vrhniki v zadevi N 9/2007 izdalo nov sklep glede delitve nepremičnin parc. št. 1095/7, 1095/17, 1095/18 in 1095/19, vse v vl. št. 1111, k. o. X. Ta sklep je bil identičen s sodno poravnavo v 2. in 4. točki. Sodišče v postopku za delitev stvari odloči, če med solastniki ni sporazuma o delitvi, vendar pa je bil sporazum med strankami dosežen že s sodno poravnavo P 1245/2000, kar sta v nepravdnem postopku prezrla tako sodišče prve stopnje kot tudi višje sodišče. V sodni poravnavi je bila dogovorjena prodaja nepremičnin pod najugodnejšimi pogoji, kar pa prodaja nepremičnin v izvršilnem postopku gotovo ni, saj se druga prodaja v izvršilnem postopku lahko opravi za polovično vrednost nepremičnine. Po sklenjeni sodni poravnavi P 1245/2000 bi lahko upnica uveljavljala pravice iz ZIZ, vendar le v 5-letnem zastaralnem roku iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). S tem, ko je sodišče v nepravdnem postopku navedlo, da se lahko prodaja nepremičnin opravi po ZIZ, je upnici nezakonito določilo nov rok za uveljavljanje že izgubljene pravice. Oba dolžnika sta v nepravdnem postopku pristala na predlagano prodajno ceno za nepremičnine, na to vrednost pa prvi dolžnik v izvršilnem postopku ne pristane več in želi ponovno cenitev. Ker v sklepu ni navedena vrednost nepremičnin, se ne ve, kakšna je izklicna cena, posledično pa prvi dolžnik tudi ne ve, na podlagi česa in kateri sodni stroški so bili priznani upnici. Ni razumljivo, da se je upnica odpovedala prodaji nepremičnine v nepravdnem postopku, v katerem bi lahko vse tri stranke vsaj poskušale doseči normalno tržno prodajno vrednost. Upnici ni v interesu prodati nepremičnine po normalni ceni, temveč poskuša dolžnikoma povzročiti nepopravljivo škodo. V nepravdnem postopku upnica prvemu dolžniku ni hotela priznati vloženih sredstev za opravljena nujno potrebna vzdrževalna dela na nepremičninah. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na določbo 236. člena ZIZ in prihaja v nasprotje s sodno poravnavo P 1245/2000. Leta 2009 je bilo ugotovljeno, da se fizična delitev nepremičnin zaradi prevelikih stroškov ne splača, od takrat pa je vrednost nepremičnin padla, tako da bi bilo treba ponovno angažirati cenilca za ugotovitev možnosti fizične delitve nepremičnin. V nadaljevanju dolžnika opisujeta upničin pasivni odnos do realizacije dogovora o prodaji nepremičnin in poudarjata upničino krivdo za nezmožnost sklenitve dogovora glede izplačila njenega deleža. Poudarjata, da je bila v 10. točki sodne poravnave kot prodaja v ustreznih sodnih postopkih mišljena prodaja nepremičnin v nepravdnem, ne pa v izvršilnem postopku. Upnica se ni bila prisiljena ponovno poslužiti sodnih postopkov zaradi neizpolnitev zavez dolžnikov iz poravnave, pač pa zaradi nepristanka dolžnikov na njene nerealne zahteve. Upničine navedbe na račun druge dolžnice so nerelevantne in skrajno žaljive. Upnica ni upoštevala, da v skladu s sodno poravnavo do dolžnikov nima več zahtevkov. V celoti ji je bil priznan delež, določen v sodni poravnavi in v nepravdnem postopku, vendar vedno znova postavlja zahteve do dolžnikov in pričakuje, da bo sodišče dolžnikoma naložilo, da jo izplačata po njej primerni ceni, ob tem pa morata onadva kriti še sodne stroške. Upnica lahko svoj solastniški delež proda v kakršnemkoli postopku in za kakršnokoli vrednost, vendar pri tem ne smejo oškodovati solastnikov. Prvi dolžnik ne pristane na to, da se njegov solastniški delež prodaja v izvršilnem postopku, ker bi mu to lahko povzročilo nepopravljivo škodo. Glede na povedano je utemeljen tudi predlog druge dolžnice za odlog izvršbe. Višjemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep in vsa do sedaj opravljena izvršilna dejanja razveljavi, upnici pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Upnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga zavrženje oz. zavrnitev pritožbe dolžnikov in naložitev povračila pritožbenih stroškov obema dolžnikoma, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

4Pritožba je deloma nedovoljena, deloma pa utemeljena.

5Dolžnika v pritožbi nista izrecno navedla, zoper kateri del sklepa se pritožujeta. Glede na to, da je zavrnilni del stroškovne odločitve v 4. odstavku izreka sklepa v korist obeh dolžnikov (in v škodo upnice), pa je višje sodišče štelo, da dolžnika tega dela sklepa ne izpodbijata. Poleg tega je upoštevaje dejstvo, da se odločitev v 3. odstavku izreka sklepa nanaša le na drugo dolžnico in ne na oba dolžnika, štelo še, da se zoper odločitev v 3. odstavku izreka sklepa pritožuje le druga dolžnica (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Ob predhodnem preizkusu pritožbe je nato višje sodišče ugotovilo, da tudi druga dolžnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev v 3. odstavku izreka sklepa, čeprav se ta odločitev nanaša na njen predlog. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom šele ponovno dovolilo predlagano izvršbo (odločitev v 1. odstavku izreka sklepa), izvršba pa se tudi sploh še ni začela opravljati, zaradi česar druga dolžnica še ne more imeti pravnega interesa za odložitev izvršbe. Ker druga dolžnica z vložitvijo pritožbe zoper odločitev v 3. odstavku izreka sklepa ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper ta del sklepa. Glede na to, da ima pomanjkanje pravnega interesa (kot ene od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe) za posledico nedovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ), je višje sodišče pritožbo druge dolžnice v navedenem delu zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Nadalje je višje sodišče ob preizkusu preostalega izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi (odločitve v 1. in 2. odstavku ter naložitvenem delu 4. odstavka izreka sklepa) zmotno uporabilo materialno pravo. Izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi namreč svoje napake, da je sklep o izvršbi izdala za to v konkretnem izvršilnem postopku (izterjava nedenarne terjatve) nepristojna oseba (sodniški pomočnik), ne more odpraviti s spremembo sklepa o izvršbi, po kateri predlagano izvršbo dovoljuje sodnica, hkrati pa v sklepu, s katerim je poskusilo odpraviti navedeno postopkovno napako, odločiti še o ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi in dolžnikoma celo dati dodatni 8-dnevni rok za vložitev novega ugovora. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da okoliščina, da je sklep o izvršbi izdala za to nepristojna oseba na sodišču, predstavlja ugovorni razlog iz 1. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega sodišče ob odločanju o ugovoru pazi po uradni dolžnosti (v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZIZ), vendar pa je nato nepravilno ocenilo, da gre za odpravljivo postopkovno napako, ki bi jo bilo mogoče odpraviti kar s hkratnim odločanjem o ugovoru. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi dolžnikov v delu, v katerem pritožbe druge dolžnice ni zavrglo kot nedovoljene, ugodilo in izpodbijani sklep glede odločitve v 1. odstavku izreka razveljavilo, glede odločitev v 2. odstavku in v naložitvenem delu 4. odstavka izreka pa spremenilo tako, da je ugovoroma dolžnikov zoper sklep o izvršbi ugodilo že iz razloga, ker sklepa o izvršbi ni izdala pristojna oseba, in sklep o izvršbi v razmerju do obeh dolžnikov razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izvršbo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Zaradi sprejema navedene odločitve se višje sodišče ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izvršbo ustrezno upošteva pravila o sestavi sodišča v 6. členu ZIZ.