VSRS Sodba I Ips 78078/2010-205

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 78078/2010 z dne 27. 9. 2013 obsojenega V. I. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora, ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), naložilo pa mu je v plačilo krivdno povzročene stroške vročanja sodnega pisanja. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 78078/2010 z dne 14. 7. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 11. 12. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo vse njegove dokazne predloge za zaslišanje prič, kršilo pa je tudi določbo 14. člena ZKP, ker obsojenca ni poučilo o zahtevi in pomenu substanciranja dokaznih predlogov, čeprav bi bilo to dolžno storiti. Meni, da je tudi pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo obsojenčev dokazni predlog kot pritožbeno novoto. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 15. 1. 2015, predlagala zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navedla je, da je na trditve zahteve za varstvo zakonitosti relevantno in sprejemljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje, obsojenčeva obramba pa v zahtevi ne obrazloži vpliva domnevne kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, niti ne navede konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zatrjevano kršitev sodišča.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil obsojencu in njegovemu zagovorniku poslan dne 19. 1. 2015, vendar pa se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge za zaslišanje prič B. M., A. K., M. E. in H. B. z obrazložitvijo, da obsojenec ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal materialnopravne relevantnosti predlaganih dokaznih predlog za razjasnitev dejanskega stanja zadeve. Kršitev utemeljuje z navedbo, da bi sodišče moralo v skladu s 14. členom ZKP obsojenca pozvati h konkretizaciji dokaznih predlogov oziroma ga opozoriti na posledice, če tega ne bo storil, saj bi bila le na tak način vzpostavljena enakost med strankami postopka.

6Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojenec na predobravnavnem naroku dne 18. 4. 2013 (listovna št. 533 spisa) predlagal zaslišanje štirih prič, in sicer B. M. in A. K. z utemeljitvijo, da sta njegova soseda in sodelavca, M. E., ki je njegova soseda ter H. B., ki da se je sama ponudila za pričo. Dodal je „da bi vse priče vedele povedati o vseh okoliščinah“. Državni tožilec je v zvezi s predlaganimi dokazi pripomnil, da obsojenec za nobeno od predlaganih prič ni znal povedati, kaj naj bi povedala o konkretni zadevi, oziroma, kako naj bi bila povezana s kaznivim dejanjem, ki se mu očita. Sodišče je na glavni obravnavi dne 21. 6. 2013 (listovna št. 554 spisa) obsojenca opozorilo, da si sme vzeti zagovornika ter da ima pravico do brezplačne pravne pomoči. Kljub opozorilu je obsojenec izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez strokovne pomoči zagovornika. Sodišče je na tej glavni obravnavi sprejelo sklep, da se obsojenčevi dokazni predlogi za zaslišanje prič zavrnejo, ker obsojenec ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal materialnopravne relevantnosti za izvedbo predlaganih dokazov v zvezi z razjasnitvijo dejanskega stanja zadeve, ob tem da so bile zaslišane že številne priče, vključno s socialnimi delavkami, ki so opisale družinske razmere v družinski skupnosti obsojenca, oškodovanke in njegove hčere P. pred in po njeni oddaji v rejništvo.

7Vsebinsko enake navedbe, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, je obsojenčeva obramba uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je (8., 9., 10. in 11. točka razlogov sodbe) nanje obsežno odgovorilo ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da obsojencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do obrambe. Pritožbeno sodišče je upoštevaje pravna jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) presodilo, da obsojenec dokaznih predlogov za zaslišanje prič v smeri drugačne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljil z zadostno stopnjo verjetnosti, zato sodišču ni mogoče očitati, da je z zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov obsojencu kršilo pravico iz tretje alineje 22. člena Ustave oziroma enakega varstva pred zakonom iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje se je za zavrnitev obsojenčevih dokaznih predlogov odločilo šele, ko je izvedlo in presodilo obsojenčev zagovor, podan v preiskavi ter večino ostalih dokazov ter utemeljeno presodilo, da izvedba predlaganih dokazov, ki potrjujejo izpovedbo oškodovanke ni potrebna. Obsojenčev zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal, o katerih konkretnih okoliščinah bi s strani obsojenca predlagane priče vedele izpovedati in tako tudi ni utemeljil vpliva zatrjevane kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo 14. člen ZKP, ker obsojenca, ki je prava neuka stranka, ni pozvalo h konkretizaciji dokaznih predlogov v smislu, da bi navedel tiste okoliščine, o katerih bi znale predlagane priče izpovedati.

9Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah(1) presodilo, da dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP nikakor ni mogoče razumeti na način, da bi sodišče obsojencu moralo dokazni predlog sugerirati oziroma mu nakazati, da to možnost ima, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila dvom v nepristranskost sojenja pri sodišču oziroma, da se pomoč sodišča procesnim udeležencem v smislu 14. člena ZKP sme nanašati zgolj na uresničevanje obsojenčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne pa na vprašanje dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče.

10V obravnavanem primeru je sodišče dolžnost iz 14. člena ZKP izpolnilo z opozorilom na glavni obravnavi dne 21. 6. 2013, ko je obsojenca poučilo, da si sme vzeti zagovornika ter da ima pravico do brezplačne pravne pomoči. Obsojenec je na opozorilo sodišča izjavil, da se bo zagovarjal sam brez strokovne pomoči zagovornika.

11Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi še, da je tudi pritožbeno sodišče z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo obsojenčev dokazni predlog kot pritožbeno novoto, s čimer ponovno nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, pri tem pa konkretno ne navede, katere okoliščine, pomembne za obravnavano zadevo bi izhajale iz pritožbi priložene sodbe pravdnega sodišča, temveč navede le, da se je v njej „oškodovanka kot tožnica postavila na očitno laž v zvezi z zatrjevano vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem ter njenimi poškodbami“. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

C.

12Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, je zahtevo zagovornika obsojenega V. I. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13Upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere, ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

----

(1) Primerjaj sodbi I Ips 63324/2011 z dne 10. 4. 2014 in I Ips 60256/2012 z dne 30. 10. 2014.