VSRS Sodba I Ips 2773/2010-96

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A-I.

1J. P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 178. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obdolženemu izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov, upoštevaje višino dnevnega zneska 102,00 EUR, to je 3.060,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo in obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2Obsojeni je v televizijski oddaji P. dne 5. 5. 2006 v uvodu navedel, da govori o firmi R. in o Davčni upravi ter sodišču in tožilstvu. Obsojeni je v drugem delu oddaje navedel: „No seveda zadeva se je zamenjala in vse skupaj je prevzel drugi tožilec J. L. No k sreči ima D. V., to je lastnik firme R., dobrega odvetnika, to je bil F. M., ki je zadevo zavlekel do te mere, da je zdaj na sodišču, sodišče po pravici in po resnici odločilo, da gospod D. V. ni okradel države, ni ogoljufal države in da je pravzaprav svoboden državljan. Navkljub temu, da mu je gospod J. L., ta sedanji, sedanji nazadnje tožilec zahteval za njega celo dve leti zapora, pa da bi vrnil, ne vem komu vrnil 50 milijonov slovenskih tolarjev kazni, ker je žalil vse drugače misleče. Ne vem, če razumete ampak to je težko razumet. Skratka tožilec J. L. je hotel kaznovati gospoda V., ker je, ker naj bi v svojem zagovoru žalil vse drugače misleče. Pa gospod tožilec, a mu ni jasno, da ima tisti, ki se brani, pravico do zagovora. A ne ve, da ima ta človek pravico povedati kaj misli, ali pa je tudi ta gospod L. še iz tistih komunističnih logov, ko mu nič ni bilo prav in je bil samo on tisti glavni. Seveda pa policaji, če je policaj rekel tako, potem bo že držalo. In hecne zadeve so bile tukaj. No jaz sem bil na eni od teh razprav, moram povedati, da je bilo prav zanimivo. Ta tožilec, jest mu ne bi dal čuvat treh ovac, ker bi se bal, da bo dve izgubil. Ne vem kako je ta človek naredil pravno fakulteto, ampak kot kaže lahko pravno fakulteto pri nas naredi vsakdo potem se pa postavi na sodišča ali pa tožilstvo in je tam zabetoniran do smrti. In nihče ga ne more premaknit pa lahko dela še take neumnosti, ampak on bo tam ostal. Ampak saj pravim svetla točka je seveda F. M., ta odvetnik. Svetla točka je sodnik, sodnik je v redkem primeru odločil po resnici in pravici in hvala bogu, da so tudi taki sodniki. Skratka, vendarle se tudi v sodstvu obrača na bolje.“

A-II.

3Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je obdolženi kriv očitanega mu kaznivega dejanja. V obrazložitvi je navedlo, da se sodišče vsekakor strinja z zagovorom obtoženca, da je z določilom prvega odstavka 39. člena Ustave, ki določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter da vsakdo lahko izbira, sprejema in širi vesti in mnenja, v Republiki Sloveniji zagotovljena pravica do svobodnega izražanja. Vendar pa niti po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) niti po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) pravica svobode izražanja, ki zajema pravici do svobode govora in izražanja mnenj, ni neomejena pravica, temveč je, tako kot tudi druge ustavne pravice, kot je to določeno v tretjem odstavku 15. člena Ustave, omejena s pravicami drugih.

4Sodišče je ocenilo, da je obtoženec s tem, ko je o J. L. v zvezi z zastopanjem obtožnice v zadevi zoper D. V. izjavil, da mu ne bi dal čuvati treh ovac, ker bi se bal, da bi dve izgubil in da ne ve, kako je ta človek naredil pravno fakulteto, ampak kot kaže pravno fakulteto naredi vsakdo, potem pa se zaposli na sodišču ali tožilstvu in je tam zabetoniran do smrti in nihče ga ne more premakniti, lahko dela še take neumnosti, občutno posegel v čast in dobro ime oškodovanca. Negativno stališče do njegovega dela in do njegove osebnosti je po oceni sodišča izrazil z besedami, izrazito usmerjenimi v diskvalifikacijo oškodovanca. Ravno zato je uporabil žaljivo prispodobo o čuvanju ovac, ki izraža podcenjevanje in prezir oškodovanca in s katero ga je v javnosti prikazal kot nesposobnega, zaupanja nevrednega in nestrokovnega državnega tožilca, za katerega se, kot izhaja iz nadaljevanja obtoženčeve izjave, postavlja vprašanje, kako je sploh naredil pravno fakulteto, ki jo lahko očitno naredi vsakdo, nato pa opravlja svojo funkcijo do smrti, četudi dela še take neumnosti. S takšnim izrazito slabšalnim izražanjem je po mnenju sodišča prve stopnje, oškodovancu pripisal negativne osebnostne lastnosti in tako o njem podal žaljivo vrednostno oceno ter s tem presegel okvir ustavne pravice do svobode izražanja, ki mu sicer zagotavlja svobodo govora in izražanje lastnega mnenja.

5Sodišče je prav tako ocenilo, da obtoženec v zvezi z delom državnega tožilca J. L. ni izrazil resne kritike, temveč je šlo zgolj za žaljivo, populistično kritikanstvo. Resna kritika namreč ne vzdrži uporabe prispodobe o čuvanju ovac in očitkov o tem, kako je sploh lahko končal pravno fakulteto ter da je lahko na državnem tožilstvu zabetoniran do smrti, čeprav počne še takšne neumnosti. Tudi iz celovite oddaje, ki je bila, kot že navedeno, v pretežnem delu posvečena delu okrožnih državnih tožilcev v kazenski zadevi zoper D. V., in sicer R. S., kot avtorja obtožnice in J. L. kot tistega, ki je na glavni obravnavi zastopal obtožnico, da izvajanje obtoženca ni temeljilo niti na enem strokovno argumentiranem dejstvu, temveč je šlo za pavšalne, žaljive navedbe, ki tudi kažejo na obtoženčevo nepoznavanje materialnega kazenskega prava. Sodišče je zaključilo, da upoštevaje vsebino celotne oddaje in inkriminirane izjave obtoženčevega komentiranja ni mogoče šteti za resno kritiko in tako iz tega razloga ne more biti izključena protipravnost izvršenega kaznivega dejanja.

6Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter navedlo, da v celoti pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da so besedne zveze oziroma obtoženčeve navedbe vsekakor objektivno žaljive. Vsak povprečni človek v izrečenih besedah zazna in jih razume kot izrazito negativno žaljivo vrednostno sodbo oškodovanca tako kot osebnosti kakor tudi njegove strokovnosti oziroma sposobnosti za delo, ki ga opravlja. Celo več, primerjava oziroma prispodoba o čuvanju ovac, ko obtoženec na ciničen in zaničljiv način napade intelektualne sposobnosti oškodovanca in sposobnost opravljati svoje delo, saj da bi od treh ovac, če bi jih čuval, dve izgubil, izraža, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, tako podcenjevanje kot tudi prezir oškodovanca in že sama po sebi kaže na namen zaničevanja, ki končno véje tudi iz celotne vsebine obtoženčevega komentiranja v oddaji „P.“, ko je obtoženčev prispevek usmerjen predvsem v diskvalifikacijo državnega tožilca R. S., predvsem pa oškodovanega J. L., ki mu namenja večji del vsebine.

7Pritožbene navedbe, da je obtoženi kot politik in poslanec Državnega zbora v izrazito politično obarvani oddaji na kritičen način komentiral aktualno dogajanje v Republiki Sloveniji, med drugim tudi delo državnih tožilcev in sodne veje oblasti, po mnenju višjega sodišča na obstoj kaznivega dejanja ne vplivajo. Predvsem pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v konkretni oddaji obtoženi ni kot politik in poslanec komentiral aktualnih družbenih razmer v Republiki Sloveniji, pač pa je bil njegov komentar usmerjen v diskvalifikacijo dela državnega tožilca R. S., predvsem pa oškodovanca v konkretni kazenski zadevi in ni šlo za komentiranje nekega aktualnega dogajanja v Sloveniji, med drugim pa tudi ne dela državnih tožilcev in sodne veje oblasti kot celote.

8Sodišče druge stopnje se je sicer strinjalo s pritožbeno navedbo, da je kritika, v kolikor je resna in konstruktivna, dopustna in dobrodošla, tudi če je ostra in groba. Vendar pa v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nedvomno ni šlo za resno kritiko, pač pa za objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z zaničevalnim namenom. Sodišče druge stopnje je tako sprejelo presojo izpodbijane sodbe, da v obtoženčevem komentarju ni šlo za resno kritiko ravnanj oškodovanca ali za resna stališča do njegovih ravnanj, pač pa za poniževanje in izražanje prezira oškodovanca kot osebnosti in kot državnega tožilca, inkriminirane ocene so bile torej izrečene z namenom zaničevanja.

9Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo temeljne človekove pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oz. podredno, da odločbi sodišča prve stopnje in/ali višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču v novo odločanje.

A-III.

10Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je obramba kršitev kazenskega zakona uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato se v odgovoru sklicuje na razloge drugostopenjske sodbe, ki je v točki 7 utemeljeno in obrazloženo zavrnila tezo obrambe o neizpolnjevanju znakov kaznivega dejanja. Prav tako navaja, da je sodišče druge stopnje v točki 10 svoje sodbe odgovorilo na očitek, da ni prišlo do ustreznega tehtanja med ustavnimi pravicami, ki so v predmetnem primeru v koliziji. Sodišče druge stopnje je v citirani 10. točki pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za resno kritiko, pač pa objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z zaničevalnim namenom.

11Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik obsojenega je podal izjavo o odgovoru, v katerem navaja, da navedenih očitkov obsojeni ne sprejema in opozarja, da tožilstvo pozablja na naravo oddaje „P.“ v kateri naj bi bile izrečene inkriminirane besede. Oddaja je bila namenjena kritiki dogajanja v družbi, kot ga je videl obsojeni. Pri tem obsojeni v svojih komentarjih vedno uporablja provokativen, izzivalen jezik, s katerim je podkrepil svoje videnje družbenih problemov in stran poti. Zato obsojeni ni storil kaznivega dejanja, ampak je zgolj izvrševal svojo ustavno pravico svobode govora.

B.

12Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, saj naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da izjava obsojenca vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve in da ni mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 169. člena KZ. Zatrjuje, da obsojenec spornih besed ni izrekel z namenom zaničevanja. Predvsem naj bi sodišči ne opravili ustreznega tehtanja med ustavnimi pravicami, ki so v obravnavanem primeru v koliziji. Glede spornih izjav obsojenca naj bi prišlo do kolizij več ustavno varovanih človekovih pravic – na eni strani pravice svobode izražanja in na drugi strani dostojanstva oškodovanca.

13V 10. členu EKČP je opredeljena pravica do svobode izražanja, omejitve te pravice so določene v drugem odstavku tega člena. Po tej določbi je izvrševanje navedene pravice povezano tudi z dolžnostmi in odgovornostjo in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

14Pravica do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Legitimni cilj omejitve svobode izražanja, ki je lahko omejena s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), je zaščita časti ali pravic drugih. Pravica do svobodnega izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih. V obravnavanem primeru obsojenčeve navedbe niso odraz kritike, ki bi bila osnovana na resničnih dejstvih, ampak sloni na napačno prikazovanih, kar je služilo diskvalifikaciji oškodovanca. Sama kritika je namreč uperjena na delo državnega tožilca, ki naj bi po zatrjevanju obsojenega hotel „kaznovati g. V., ker naj bi v svojem zagovoru žalil drugače misleče“. Izrečena trditev ni resnična, oškodovanec je namreč v funkciji tožilca, ki jo je izvrševal v kazenskem postopku na sodišču, uveljavljal obteževalne okoliščine za obtoženca, vendar na drugačen način, kot je to v inkriminiranem komentarju zatrjeval obsojenec.

15V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije je zaščita časti in dobrega imena določena v 18. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu tega zakona stori, „kdor koga razžali“ (prvi odstavek 169. člena KZ). Kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve stori, „kdor koga razžali s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja...“ (drugi odstavek 169. člena KZ). Kolizijo med ustavnima vrednotama, to je svobodo izražanja (39. člen Ustave) in varovanja časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave)), rešuje tehtanje teh vrednot v primerih in na način, ki jih določa tretji odstavek 169. člena KZ, ki se glasi: „ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja“.

16Zatrjevanje vložnika v zahtevi, da inkriminirana izjava obsojenca ne predstavlja normativne konkretizacije določbe drugega in prvega odstavka 169. člena KZ, je povsem neobrazložena, na tak ugovor Vrhovno sodišče ni dolžno niti ne more vsebinsko odgovarjati, v zvezi s tem lahko le napoti vložnika na pravilne razloge sodišča prve in druge stopnje glede vprašanja, ali ravnanje obsojenca predstavlja izvršitev kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ.

17Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da sodišči nista opravili tehtanja med kolidirajočima pravicama, to je pravice do svobode izražanja in pravice do dobrega imena. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ocenilo, da se je obsojenec žaljivo izrazil o oškodovanem J. L. ugotovilo, da inkriminirane izjave obsojenca ne predstavljajo resne kritike, ampak da je šlo zgolj za žaljivo, populistično kritikanstvo. To oceno opira na ugotovitev, da obsojenec v televizijski oddaji svojih žaljivih navedb ni opiral na resnična dejstva, oziroma je celo izkrivil izjavo tožilca L., ko je ta v končni besedi v kazenskem postopku zoper D. V. predlagal zanj izrek kazni dveh let zapora in 5.000.000 SIT denarne kazni ter predvsem pridobljene protipravne premoženjske koristi v znesku 50.000.000,00 SIT, ker naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, medtem ko je obsojenec zatrjeval, da je tožilec za obdolženega V. zahteval izrek denarne kazni, ker je žalil vse drugače misleče.

18Tudi pritožbeno sodišče pri tehtanju navedene kolizije ugotavlja, da obsojenec v svoji oddaji ni izražal kritike delovanja državnih tožilcev in sodne veje oblasti, ampak so bile njegove izjave usmerjene v osebno diskvalifikacijo oškodovanega J. L., resda v konkretni kazenski zadevi, v kateri je ta zastopal obtožbo. Tudi sodišče druge stopnje tako kot prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da pri ravnanju obsojenca ni šlo za resno kritiko, pač pa za objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z zaničevalnim namenom. Ob takih ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje določba tretjega odstavka 169. člena KZ, ki določa nekaznivost za primere, če se kdo o kom žaljivo izrazi, pri izvrševanju politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali pri varstvu pravičnih koristi, ni prišla in ne pride v poštev.

19V obravnavanem primeru je obsojenec zatrjeval v svojem nastopu na televiziji, da je J. L. kot državni tožilec v kazenski zadevi zoper D. V. le-tega hotel kaznovati, ker naj bi (D. V.) v svojem zagovoru žalil vse drugače misleče. Po mnenju obsojenca je s tem državni tožilec ravnal v nasprotju s pravico obdolženca do obrambe (zagovora) in v nasprotju s pravico, da pove kaj misli. Iz zapisnika glavne obravnave zoper D. V. je razvidno, da je državni tožilec predlagal, da sodišče obdolžencu izreče kazen zapora dveh let, nadalje da mu izreče stransko kazen 5.000.000 SIT, ker je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, predlagal pa je tudi odvzem premoženjske koristi v znesku 50.000.000 SIT. Tožilec je še predlagal, naj sodišče pri izreku kazni “kot obteževalno okoliščino upošteva njegovo obnašanje (D. V.) po kaznivem dejanju in njegovo osebnost, ki se kaže v tem, da napada v svojem zagovoru dejansko vsakega, ki je drugače misleč kot on.“ Takšnega predloga državnega tožilca, ki sicer v zvezi z uveljavljano obteževalno okoliščino ne navaja oziroma ne opiše zatrjevanega neprimernega obnašanja D. V. v postopku, ni mogoče šteti kot kršitev pravice do obrambe v kazenskem postopku, tudi če je bil predlog neutemeljen. Vendar pa ne glede na to, ali se da predlog državnega tožilca razlagati tudi drugače, je bistveno za presojo v tej zadevi, da se obsojenec v svojem komentarju ni odzval na tisto kar je državni tožilec v resnici rekel, ampak mu je imputiral, da je „...tožilec zahteval za njega (V.) celo dve leti zapora, pa da bi vrnil, ne vem komu vrnil 50 milijonov slovenskih tolarjev kazni, ker je žalil vse drugače misleče...“. Izkrivljanje izjav državnega tožilca kaže, da obsojenec ni ravnal v dobri veri oziroma prepričanju, da ravna v obrambi pravic v javnem interesu.

20Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da žaljivega izražanja ni mogoče opravičevati oziroma izključiti kaznivosti takšnega ravnanja s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar takšne izjave oziroma ocene ne temeljijo na resničnih, ampak na izkrivljenih oziroma neresničnih dejstvih. O delovanju državnega tožilca J. L. v kazenskem postopku zoper D. V. je obsojenec v svojem televizijskem nastopu, v katerem je govoril predvsem o kazenski zadevi zoper D. V., izrekel le dva stavka o tem, kar naj bi državni tožilec navedel v končni besedi na glavni obravnavi v predlogu za kaznovanje obdolženca, vendar pri tem obsojenec ni navedel resnične vsebine tožilčevega predloga. Žaljive vrednostne ocene torej ne predstavljajo kritike resničnega ravnanja oziroma stališč državnega tožilca pri opravljanju svoje službe, ampak izhajajo iz tega, kar je obsojenec državnemu tožilcu pripisal in je v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi zoper D. V. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da bi bilo inkriminirano ravnanje obsojenca storjeno v okviru njegovega statusa oziroma funkcije, češ da je bil poklican k varstvu javnega interesa kot poslanec in da od njega kot pravnega laika ni mogoče pričakovati, da bi lahko z argumenti strokovno utemeljeno napadel ravnanje pravnih strokovnjakov. Ne more biti v javnem interesu kritika delovanja posameznega državnega tožilca v konkretnem primeru, ki ne temelji na resničnih dejstvih in ne more pravna laičnost biti opravičilo za neresnične očitke državnemu tožilcu na katere je obsojenec potem oprl oceno njegove osebnosti iz poklicnih sposobnosti, ki predstavlja sramotitev in zasmehovanje.

21Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicuje vložnik oziroma citirane sodbe, ne narekuje drugačne presoje obravnavanega primera kakršno sta napravili sodišče prve in druge stopnje. Vložnik iz posameznih sodb navaja posamezna stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa so vezana na konkretne situacije, na konkretna dejstva in okoliščine. Vložnik v ničemer ni izkazal, da je obravnavani primer enak ali v bistvenem podoben primerom, ki so jih obravnavale navedene sodbe in bi bilo zato treba tudi v tem primeru odločiti enako, kot je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Enako velja za citirano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, ki mu seveda gre pritrditi, vložnik pa pri tem ni, razen splošno sprejetih stališč o pomenu človekove pravice do svobode izražanja, navedel ničesar, kar bi ob upoštevanju navedene sodbe Ustavnega sodišča narekovalo drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

C.

22Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).