UPRS sodba IV U 141/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je v 1. točki izreka odločeno, da mora A. s.p., ..., kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu ZZRZI v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z naslednjo navedbo: obveznost za mesec/leto; število manjkajočih invalidov do doseganja kvote; višina dolgovanega mesečnega prispevka - glavnica; in datum zapadlosti. Skupaj znaša glavnica 5.414,79 EUR, zamudne obresti 3.224,87 EUR, skupni dolg znaša 8.639,66 EUR. V 2. točki izreka je navedeno, do kdaj je treba dolg plačati in na kateri podračun Sklada in sklicna številka. Točka 3 izreka določa, da se v primeru ne poravnave obveznosti odločba preda organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe. Točka 4 določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. V točki 5 je odločeno, da v postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški.

2Prvostopenjski organ v rzalogih navaja določbe 6. člena in 62. člena Zakona o zaposlitvi in rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). 62. člen tega zakona določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen določenih izjem, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada Republike Slovenije z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba). Kvota je lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev pri delodajalcu.

3V skladu s 65. členom ZZRZI-1 in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi, niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob izplačilu plač, oziroma od 17. 11. 2011 dalje do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec obračunati in plačati v Skladi prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70% vsakokrat veljavne minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga Sklad upoštevaje določbo tretjega odstavka 65. člena ZZRZI s pisnim opominom pozove, da naknadno določenem roku plačati prispevek, skupaj z zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju navaja višine prispevkov od minimalne plače za posamezna obdobja in izračun obresti po obrestmi meri zamudnih obresti za posamezna obdobja. Iz razpredelnice, ki je v nadaljevanju prvostopenjske odločbe, je razvidno stanje obveznosti na dan 16. 12. 2013, česar pa sodišče v sodbo ne povzema.

4S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega organa ter ponovno navaja vse dejanske in pravne razloge za odločitev. Navaja še, da je Sklad tožnika že dne 7. 10. 2007 izdal opomin za neplačane prispevke za obdobje od januarja do vključno februarja 2007, s katerim je bilo zastaranje pretrgano. Na to je bil zavezancu opomin izdan še dne 13. 8. 2009, 29. 11. 2010, 13. 6. 2012, 22. 8. 2013 in nazadnje še 13. 11. 2013. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je bil torej opomin z dne 13. 11. 2013, prav tako pa tudi vsi opomini izdani pred njim, zato obveznost zavezanca nikoli ni zastarala. Odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastaranje. Navaja, da se v skladu z določbami ZZRZI za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek, ki določa 5 letni zastaralni rok za izdajo odločbe. V skladu z določbami Zakona o davčnem postopku pretrga zastaranje vsako dejanje organa z namenom odmere obračuna davka. Organ mora ves čas tudi v postopku izvršbe in zavarovanja, po uradni dolžnosti paziti ali obveznost ni zastarala. Odgovarja tudi na tožnikove trditve, da ima tudi sam terjatev do Sklada v znesku 2.880,92 EUR, ker za pobot še ni pravne podlage.

5Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V skladu z določbo 134. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, se plača plačuje najkasneje do 18. dne po preteku plačilnega obdobja. To pomeni, da so prispevki za posamezne mesece zapadli v plačilo najkasneje vsakega 18. v mesecu, za vsak pretekli mesec. V izpodbijani odločbi pa se kot datum zapadlosti, vseh prispevkov za obdobje od januarja 2006 do septembra 2006, navaja 24. 11. 2006. V tem delu odločba nima obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. 125. člen Zakona o davčnem postopku določa, da pravica do odmere davka zastara v 5 letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odmeriti ali plačati. ZZRZI v tretjem odstavku 65. člena določa, da mora zavezanec, ki ne izpolni kvote, do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Zakon jasno določa, da je zavezanec dolžan plačati prispevek do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec. Jasno določa tudi postopek v primeru, da delodajalec svojih obveznosti ni izpolnil v predpisanem roku. Drugi odstavek 65. člena ZZRZI določa, da če je delodajalec v določenem roku ne plača obveznosti, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, Sklad izda odločbo o obveznosti plačila.

6Tožena stranka je podatke za izdajo izpodbijane odločbe pridobila sama in zavezanca nikoli ni pozvala k predložitvi izjave. V skladu z določbo 65. člena ZZRZI je tožniku dne 7. 10. 2007 poslala opomin, na katerega je odgovoril. Opomin nima in tudi ni imel pravne narave poziva k zbiranju podatkov potrebnih za izdajo odmerne odločbe, temveč predstavlja zgolj procesno predpostavka, ki jo ZZRZI uporabi za izdajo odločbe o obveznosti plačila. V obdobju od zapadlosti posameznih prispevkov do izdaje izpodbijane odločbe dne 16. 12. 2013, ni bilo izvedeno nobenega dejanja usmerjenega v odmero davka, kar pa je po 126. členu Zakona o davčnem postopku pogoj, da se tek zastaralnega roka pretrga. Opomin, ki ga je poslal davčni organ, je procesna predpostavka za izdajo odločbe in ni namenjen zbiranju in ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih bo davek odmerjen. Zato ne držijo navedbe tožene stranke, da je bilo zastaranje pretrgano z opomini z dne 13. 8. 2009, 29. 11. 2010, 13. 6. 2012, 22. 8. 2013 in 13. 11. 2013. Opomin ni namenjen zbiranju podatkov za izdajo odmerne odločbe, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča št. IV U 220/2011. Z izdajo opomina z dne 7. 10. 2007 je davčni organ zgolj izpolnil obveznost določeno v 65. členu ZZRZI in ni bilo nobene potrebe, niti podlage za izdajo nadaljnjih opominov, kar pomeni, da do pretrganja zastaranja ni prišlo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Glede tožbenih navajanj, da so roki nastalih obveznosti nepravilni navaja, da je v dobro tožnika, ker se je zapadlost obveznosti plačila prispevkov od januarja 2006 do septembra 2006 štela šele 21. 11. 2006 dalje. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). Tretji odstavek tega člena določa, da kvoto iz prvega odstavka tega člena določa Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo. Kvota je glede na registrirano področje glavne dejavnosti delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% od skupnega števila zaposlenih delavcev. 64. člen tega zakona določa, da lahko delodajalci izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote. V primeru, da delodajalec kvote ne izpolni, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70% plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena ZZRZI).

10V obravnavanem primeru je sporno, ali je bilo z opomini z dne 7. 10. 2007, 13. 8. 2009, 29. 11. 2010, 13. 6. 2012, 22. 8. 2013 in 13. 11. 2013, pretrgano zastaranje terjatve davčne izvršbe za plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Med strankami postopka ni sporno, da je tožnik te prispevke v primeru, če ne zaposluje kot delodajalec določeno kvoto invalidov, glede na število zaposlenih, dolžan te prispevke plačati. Sporno pa je, ali je bila ta njegova obveznost pretrgana z zgoraj navedenimi opomini, ki so bili s strani davčnega organa tožniku nesporno poslani. Določba 6. člena ZZRZI, ki napotuje na uporabo ZDavP-2, je v veljavi od 17. 11. 2011, na podlagi novele zakona. Sodišče meni, da je določbe glede zastaranja, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek. Kot navaja tožena stranka že v pritožbeni odločbi, se v skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, uporabljajo določbe ZDavP-2, ki določa v prvem odstavku 125. člena tega zakona, da pravica do odmere davka zastara v 5. letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. 126. člen tega zakona (pretrganje in zadržanje zastaranja), določa v prvem odstavku, da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen.

11Po določbah ZDavP-2 znaša relativni zastaralni rok 5 let, kar je bilo pravilno upoštevano v izpodbijani odločbi, zato je neutemeljen tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava. Oba organa sta razloge za uporabo navedene pravne podlage tudi obširno pojasnila, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov o teku zastaranja. Po določbi 126. člena ZDavP-2, tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje z namenom odmere, s katerim je zavezanec obveščen. V tem primeru je Sklad tožniku izdal več pozivov za plačilo neplačanih prispevkov. Z navedenim dejanjem je bil tako pretrgan tek zastaralnega roka in je po pretrganju zastaranje začelo ponovno teči. Zato tudi vse obveznosti, na katere se nanaša izpodbijana odločba, niso zastarale.

12Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ZZRZI določno navaja v tretjem odstavku 65. člena, da mora zavezanec do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec plačati v sklad prispevek za zaposlovanje invalidov. V tem primeru je za zapadlost obveznosti naveden datum 24. 11. 2006. Navedeni tožbeni ugovor na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva, glede na to, da je takšna odločitev davčnega organa v dobro tožnika, ker se zamudne obresti niso obračunale od dejanske zapadlosti posameznega prispevka dalje. Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti dati izjavo glede dolžnega zneska, ker je organ vse te podatke pridobil sam in da tudi opomin ni namenjen zbiranju podatkov, ker je zgolj procesna predpostavka za izdajo odločbe. Tožnik je dobil številne opomine, kar v tožbi ne prereka in je imel možnost na te opomine, kjer so natančno navedeni zneski in podatki, ki so predmet davčne izvršbe odgovoriti, zato takšen ugovor nima pravne podlage.

13Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravile in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

14Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.