6. člen ZZRZI

Če se dejansko stanje razlikuje od stanja, ki ga izkazujejo uradne evidence, po presoji sodišča odločitev ne more biti oprta samo na podatke iz uradnih evidenc, temveč je Sklad dolžan v postopku uveljavljanja pravic upoštevati oziroma ugotavljati (tudi) resnično stanje. K temu ga zavezuje določba 6. člena ZZRZI, ki določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja po tem zakonu niso drugače urejena.

Ni pravilno stališče upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi bil namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejetju 89. člena ZDavP-2. ZUP v 260. členu določa še devet drugih razlogov. Sodba ni novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka, ampak je pravna podlaga, v danem primeru, za izdajo odločbe o vračilu plačanega prispevka.

Rravnanje toženke ni bilo nezakonito, saj za uvedbo postopka ni imela pravne podlage, dokler postopek ni bil uveden, pa tudi ni mogla tožniku zagotavljati procesnih garancij, ki so vezane na ta postopek. To pa pomeni tudi, da brez uvedbe postopka ne more priti niti do kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se uresničevale skozi te procesne garancije, vsaj ne v okviru postopka, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Če tožnik meni, da je do opisane situacije, ko zaradi neustrezne obveščenosti ni pravočasno zahteval uvedbe postopka, prišlo zaradi nezakonitega ravnanja organov v predhodnih postopkih in mu je zato nastala škoda, bo moral to škodo uveljavljati z odškodninsko tožbo, ne more pa tega uspešno storiti v okviru preizkusa zakonitosti odločbe, izdane v postopku, ko je bil ta končno uveden.

Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejemu določbe 89. člena ZDavP-2.

ZUP taksativno našteva razloge za obnovo postopka v 260. členu. Možnost pridobitve in uporabe novih dejstev in dokazov je navedena v 1. točki 260. člena, ki je v tem delu identična z določbo prvega odstavka 89. člena ZDavP-2. Poleg tega 260. člen ZUP vsebuje še devet drugih razlogov za obnovo postopka, ki jih ZDavP-2 ne opredeljuje. Glede na to je za obnovitvene razloge iz 2. do 10. točke 260. člena ZUP treba uporabiti določbe tega zakona tudi v zadevah, v katerih se sicer uporablja ZDavP-2. Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejemu določbe 89. člena ZDavP-2.

Izvršilni naslov v spornem primeru je odločba Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z dne 30. 8. 2012, ki je postala izvršljiva 5. 9. 2012. Predlog za njeno prisilno izterjavo je bil vložen 23. 4. 2013. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 25. 4. 2013 in je bil tožeči stranki vročen 29. 4. 2013. Pravica do izterjave dolžnega zneska v obravnavanem primeru tako še ni zastarala, saj 5-letni relativni oziroma 10-letni absolutni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa še nista potekla.

Predpostavlja se, da podatki iz uradnih evidenc ustrezajo dejanskemu stanju. Če pa se dejansko stanje razlikuje od stanja, ki ga izkazujejo uradne evidence, kot je to primer v obravnavani zadevi (ko tožeča stranka v prijavi v zavarovanje za invalida ni izpolnila ustrezne rubrike v skladu z navodilom), Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije po presoji sodišča ne more odločati zgolj na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, temveč je dolžan v postopku uveljavljanja pravic upoštevati oziroma ugotavljati tudi dejansko stanje.

Izpodbijana odločba glede s strani tožnika predlaganega pobota, ki ga je posredoval Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu Republike Slovenije, ne vsebuje nobenih navedb, to pa pomeni, da se Sklad v prvostopenjski odločbi do tega ni opredelil. Že splošno napotilo iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI pomeni, da mora Sklad pri izvrševanju ZZRZI povsod, kjer gre za obračunavanje in plačevanje obveznosti, tudi pri pobotu, uporabiti določbe ZDavP-2.

Sodišče se ne strinja s stališčem, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka, na katere napotuje 6. člen ZZRZI.

Sodišče se ne strinja s trditvijo prvostopenjskega organa, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka na katere napotuje 6. člen ZZRZI. Razlogi, zaradi katerih prvostopenjski organ ni sledil navodilom sodišča, po presoji sodišča niso dovolj tehtni, da bi lahko organ odstopil od določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1.

Določba 6. člena ZZRZI, ki napotuje na uporabo ZDavP-2, je v veljavi od 17. 11. 2011, na podlagi novele zakona. Sodišče meni, da je določbe glede zastaranja, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek.

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ni obrazložila, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI (drugi odstavek 6. člena), v zvezi s čimer naj bi se uporabil davčni zakon. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da naj bi se ZDavP-2 uporabljal le v primeru izvršbe in v primeru vračila preveč plačanega zneska prispevka iz osmega odstavka 65. člena ZZRZI. To stališče v drugem odstavku 6. člena ZZRZI nima podlage, saj ne upošteva, da naj bi se davčni zakon uporabil, kot rečeno, tudi za plačevanje obveznosti, torej že pred izvršbo.

Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov kriterijev za odlog, obročno plačilo in pobot obveznosti iz prispevka ne vsebuje. Tudi ZZRZI ne vsebuje določb o odlogu ali obročnem plačilu prispevka niti ne daje Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu pooblastila, da bi o tem odločal. Napotuje sicer na določbe ZDavP-2, vendar samo v okviru splošnega napotila 6. člen ZZRZI, ne pa tudi v okviru določb 65. člena, s katerimi je sicer podrobneje urejen način in postopek plačevanja prispevka.

Toženka navaja, da naj bi se ZDavP-2 uporabljal le v primeru izvršbe in v primeru vračila preveč plačanega zneska prispevka iz osmega odstavka 65. člena ZZRZI. To stališče v drugem odstavku 6. člena ZZRZI nima podlage, saj ne upošteva, da naj bi se davčni zakon uporabil tudi za plačevanje obveznosti, torej že pred izvršbo.

Določba 6. člena ZZRZI, ki napotuje na uporabo ZDavP-2, je v veljavi od 17. 11. 2011 na podlagi novele zakona. Vendar pa sodišče meni, da je določbe glede zastaranje, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek.