VSL sodba I Cpg 258/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 227.814,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretnem primeru je tožnica zahtevala plačilo (neprevzetih) minimalno dogovorjenih količin zemeljskega plina. S toženko je namreč sklenila dolgoročno kupoprodajno pogodbe za zemeljski plin,(1) s katero se je toženka kot kupec zavezala, da bo v vsakem primeru (za posamezno časovno obdobje) plačala minimalno količino zemeljskega plina s pripadajočimi stroški, vendar te obveznosti za leto 2007 in 2008 ni izpolnila.

6Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, pri čemer je predhodno ugotovilo izpolnjenost vseh predpostavk, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da so bile v obravnavani zadevi izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe.

7Pritožba neutemeljeno očita nepravilno vročitev tožbe v odgovor, češ da določba četrtega odstavka 141. člena ZPP ne določa, da se sodno pisanje pusti na naslovu vpisanem v registru. Vročitev gospodarski družbi se pravilno opravi na naslovu sedeža po podatkih sodnega registra, in sicer osebi, pooblaščeni za sprejem ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu (133. člen v zvezi s tretjim odstavkom 139. člena ZPP). Tudi vročitev gospodarski družbi v likvidaciji se kljub temu dejstvu opravi osebi, pooblaščeni za sprejem (ne pa članu uprave - direktorju oziroma likvidacijskemu upravitelju). Če se vročitev na naslovu, ki je naveden v sodnem registru, ne more opraviti, se pusti obvestilo; s tem pa se šteje, da je bila vročitev pravilno opravljena.(2) Posledice pomanjkljive organizacije in sprejema sodnih pošiljk namreč trpi pravdna stranka sama. Zato se ravnanje toženke kot gospodarske družbe, ki ne ukrene vse potrebno za sprejemanje sodnih pisanj na naslovu, ki je v sodnem registru naveden kot njen sedež, šteje za odklonitev sprejema in mora vročevalec ravnati po določbah 144. člena ZPP.(3) Posledica neutemeljene odklonitve sprejema je torej domneva, da je vročitev veljavna z nadomestno vročitvijo.(4)

8Potem ko toženki tožbe ni bilo mogoče vročiti na naslovu, navedenem v registru, je vročevalec lahko brez dodatnih poizvedb in ponovljenih poskusov vročanja ravnal po četrtem odstavku 141. člena ZPP (skladno z določbo šestega odstavka 142. člena).(5) Glede na navedeno je bila vročitev tožbe v odgovor toženki pravilno opravljena z nadomestno vročitvijo, ki je bila v obravnavanem primeru opravljena tako, da je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku na naslovu, ki je vpisan v register.

9Pritožbeno sodišče pri tem ne sledi pritožbenim trditvam, da pisanje toženki ni bilo vročeno. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba vročena toženki na naslovu, ki je v sodnem registru naveden kot njen sedež (tretji odstavek 139. člena ZPP) in ki ga toženka tudi sama navaja v pritožbi. Toženka ne trdi, da gre za napačen naslov, pač pa trdi, da ji obvestilo in pisanje na tem naslovu ni bilo puščeno. Vendar pa toženka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila opravljena, niti v zvezi s tem ni podala nikakršnih trditev. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje in dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve (prvi odstavek 224. člena ZPP). Iz slednje (l. št. 4b) izhaja, da je vročevalec tožbo s prilogami in poziv na odgovor na tožbo toženki poskušal vročiti dne 17. 8. 2010 na naslovu, kjer je toženka registrirana in ji (ker priporočenega pisma ni bilo mogoče vročiti naslovniku) istega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker toženka pisma ni dvignila v 15 dneh od puščenega obvestila, je bilo sodno pismo 2. 9. 2010 puščeno na naslovu, ki je vpisan v register (četrti odstavek 141. člena ZPP). Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (četrti odstavek 224. člena ZPP). Na toženki je bilo takó breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, ki pa mu ni zadostila. Pavšalna navedba pritožnice, da "toženka ni nikoli prejela obvestila, niti sodno pisanje na tem naslovu ni bilo puščeno", je za kaj takšnega premalo.

10Dodati velja, da zaslišanje likvidacijskega upravitelja ne more biti dokaz dejstva, da toženka sodnega pisanja in obvestila ni prejela, saj se pisanje ne vroča njemu, temveč se vročitev opravi osebi, pooblaščeni za sprejem, delavcu oziroma z nadomestno vročitvijo tako, da vročevalec pisanje pusti na naslovu, vpisanem v sodnem registru, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Poizvedbe pri pošti o tem, kdo je dne 17. 8. 2010 pustil na naslovu toženke obvestilo s poukom o dvigu sodnega pisanja ter zaslišanje osebe, ki je pustila sodno pisanje na naslovu toženke, pa predstavljajo nedovoljen informativni dokaz, ki ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage toženke in je bil predlagan zato, da bi šele njegova izvedba dala podlago za dejanske navedbe.

11Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da se toženka s tožbo še ni seznanila. Po 150. členu ZPP imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da ji prvostopenjsko sodišče ni vročalo fotokopij listin, saj zakon takšne dolžnosti aktivnega ravnanja (fotokopiranja in pošiljanja listin) sodišču ne nalaga, temveč strankam podeljuje pravico zahtevati vpogled v spis, pri čemer toženka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi ji sodišče prve stopnje to pravico neupravičeno odvzelo.

12Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno presodilo, da je izpolnjen pogoj iz 2. točke 318. člena, oziroma da v konkretnem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), saj njen tožbeni zahtevek ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom. Namen tretjega odstavka 3. člena ZPP je namreč le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Ugoditev zahtevku tožnice ne bi ustvarila razmerja, ki nasprotuje kogentnim določbam zakona oziroma ne ustvarja učinka, ki ga tožnica s poslom materialnega prava ne bi mogla doseči. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zahtevek tožnice v nasprotju z moralnimi načeli. Ravnanje stranke lahko opredelimo kot nemoralno po splošni določbi 3. člena Obligacijskega zakonika le, če vsebuje več jasnih negativnih opredelilnih elementov (ali tudi le enega samega, ki je posebej izrazit). Zahtevek tožnice, s katerim vtožuje plačilo neprevzetih količin plina, nima prav nobenega takšnega elementa, saj je bilo plačilo minimalne količine zemeljskega plina izrecno dogovorjeno v prodajni pogodbi za zemeljski plin. Pri tem tudi ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da so določila omenjene pogodbe in aneksa nična v delu, kjer toženki nalagajo plačilo nedobavljena plina, ker naj bi nasprotovali moralnim načelom, načelu vestnosti in poštenja, dobrim poslovnim običajem in načelu enake vrednosti dajatev. Toženka namreč ni zatrjevala, da je bila prisiljena v sklenitev dolgoročne pogodbe, niti da je bila primorana podpisati pogodbo s takšno vsebino (z določili o plačilu minimalnih količin blaga), kot gospodarski subjekt tudi ni bila šibkejša stranka pogodbenega razmerja, trditev o neupravičenem izkoriščanju njenega položaja pa tudi sicer toženka ni podala.

13Nerazumljivo je pritožbeno navajanje, da "iz tožbenih dejstev ne izhaja, da sta se pravdni stranki ob prenehanju pogodbe dogovorili, da mora toženka tožnici plačati vse obveznosti za celotno leto 2008, zaradi česar je tak zaključek v nasprotju s predloženimi dokazi". S citiranim očitkom pritožba prvostopenjskemu sodišču očita prekoračitev trditvene podlage, ki ni podana, saj je tožnica v tožbi zatrjevala obstoj dogovora o poplačilu obveznosti toženke za celotno leto 2008. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo dokazov, ki bi takšnemu zaključku nasprotovali, pritožnica pa teh dokazov niti ne specificira.

14Povsem pavšalen je nadalje tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga pritožnica vidi v zaključku, da sta izpolnjeni predpostavki iz 3. in 4. točke 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Po uradni dolžnosti je sodišče preverilo in ugotovilo, da je tožba sklepčna - tožnica zahteva izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti toženke (prvi odstavek 239. člena OZ). Predloženi dokazi tudi ne nasprotujejo dejstvenim trditvam, niti splošno znanim dejstvom; pritožba pa konkretnih očitkov, ki bi tej ugotovitvi nasprotovali, ne vsebuje. Zakaj naj bi bila tožba nesklepčna oziroma v nasprotju s predloženimi dokazi in splošno znanimi dejstvi, pritožba namreč ne pojasni.

15Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi tožnica sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

-------

Op. št. (1): in pogodbo o dobavi zemeljskega plina.

Op. št. (2): V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 543 - 545 in VSL I Cpg 486/2001.

(3) ibid., tako tudi VS RS III Ips 120/2000 in sklep VDSS Pdp 776/2001 z dne 21. 2. 2002.

Op. št. (3): ki jo vročevalec opravi tako, da naslovniku pisanje pusti v stanovanju ali prostorih ali v poštnem nabiralniku ali pritrjeno na vratih.

Op. št. (4): glej Sklep III Ips 121/2007.