VSL sodba I Cpg 1777/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 3.727,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120588/2011 dne 24. 8. 2011 v tretjem odstavku izreka v celoti, v prvem odstavku izreka pa za glavnico v višini 456.045,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I.). V presežku je citirani sklep v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek (ki se nanaša na del zamudnih obresti) zavrnilo (II.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.715,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi kršitve ustavnih pravic. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s predodelitvijo zadeve drugemu sodniku kršilo toženčevo pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Predodelitev ni bila arbitrarna, pač pa je temeljila na zakonu in Sodnem redu, in je bila zato skladna s 23. členom URS, ki določa, da mora biti sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Odredba z dne 30. 11. 2012 (list. št. 70), s katero se je zaradi izenačitve obremenitve sodnikov oddelka za gospodarsko sodstvo del spisov predodelil sodnikom pravdnega oddelka, je bila sprejeta na podlagi 162. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17/1995 in naslednji). 162. člen Sodnega reda določa, da, če sodnik zaradi preobremenjenosti ali napovedane daljše odsotnosti ne more pravočasno obravnavati dodeljenih zadev, se mu za določen čas lahko ustavi dodeljevanje zadev. V tem primeru se zadeve dodeljujejo ostalim sodnikom na sodnem oddelku oziroma pravnem področju po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni vrstni red začetnic priimkov sodnikov. V obravnavanem primeru je šlo za dodelitev zadev oddelka za gospodarske spore civilnim sodnikom. Gre sicer za dva različna oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki pa oba delujeta na področju civilnopravnih sporov, saj je gospodarski spor samo vrsta pravdnega spora. Sicer pa je lahko posamezen sodnik razporejen na različna področja. Tudi takšna predodelitev ni v nasprotju z določili zakona oziroma Sodnega reda. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, lahko sodnik na podlagi 14. člena Zakona o sodiščih izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področij, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela. Sodni red pa določa, da se z letnim razporedom sodnikov določi razporeditev sodnikov na sodne oddelke oziroma pravno področje, na katerem izvajajo sodno oblast. Če pripad zadev določenega pravnega področja ni tolikšen, da bi bil razporejeni sodnik z delom na tem pravnem področju polno obremenjen, se sodnika z letnim razporedom sodnikov določi še za reševanje zadev z drugega pravnega področja (156. člen Sodnega reda). Z letnim razporedom dela za leto 2013 so bili sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani razporejeni tudi za sojenje v zadevah, ki sodijo na področje gospodarskih sporov. Predmetna zadeva je bila tako dodeljena sodniku civilnega oddelka v skladu s citiranimi določili.

5Zmotno je pritožbeno stališče, da se v predmetni zadevi obravnava spor, ki sodi na področje konkurenčnega prava (zadeve iz specializiranih področij gospodarskih sporov namreč niso bile predodeljene v reševanje sodnikom pravdnega oddelka). Obravnavana zadeva je običajen gospodarski spor iz 1. točke 481. člena ZPP, ki izvira iz obligacijskopravnega razmerja (kupoprodajne pogodbe) med pravdnima strankama in nima nobene značilnosti konkurenčnega spora, oz. spora s področja varstva konkurence.

6Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bila cena, ki jo je tožeča stranka zaračunala v vtoževanih računih, običajna in primerna cena v smislu določila drugega odstavka 422. člena OZ. Navedeni zaključek je oprlo na ugotovitve, ki jih pritožba ne izpodbija; da se cene kurilnega olja določajo z Uredbo o oblikovanje cen naftnih derivatov in so s to Uredbo maksimizirane; da tožeča stranka toženi stranki ni zaračunala cene, ki bi bila višja od maksimalno dovoljene po tej Uredbi, in da je toženi stranki dobavljene naftne derivate zaračunala po enaki ceni kot v predhodnem obdobju, ko je bila med strankama sklenjena (pisna) pogodba. Navedeni razlogi v zadostni meri podpirajo zaključek o običajni oziroma primerni ceni. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, po kakšni ceni je tožeča stranka kurilno olje zaračunavala vsem svojim kupcem. Glede na to, da sta bili pravdni stranki v istovrstnem pogodbenem razmerju v daljšem časovnem obdobju pred obdobjem, na katerega se nanašajo vtoževani računi, in da je tožeča stranka v tem obdobju toženi stranki zaračunavala dobavljeno kurilno olje po enaki ceni in z enakimi rabati, kot so bili predhodno dogovorjeni s prodajno pogodbo, se kot običajna in primerna šteje cena, ki je bila z realizirano (pisno) pogodbo med strankama že dogovorjena.

7S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa jih je povrniti tožeči stranki, ki v višini nagrade za redno pravno sredstvo (tarifna številka 3210) pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV.