VSL sodba I Cpg 1203/2013

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne;

- v 2. točki izreka pa tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 567,00 EUR, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.264,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 1.831,51 EUR od dne 1. 9. 2011 do plačila;

- 2.005,94 EUR od dne 1. 10. 2011 do plačila;

- 1.908,50 EUR od dne 1. 11. 2011 do plačila;

- 1.831,51 EUR od dne 1. 12. 2011 do plačila;

- 1.918,71 EUR od dne 1. 1. 2012 do plačila;

- 1.918,71 EUR od dne 1. 2. 2012 do plačila;

- 1.918,71 EUR od dne 1. 3. 2012 do plačila;

- 1.831,51 EUR od dne 1. 4. 2012 do plačila;

- 1.918,71 EUR od dne 1. 5. 2012 do plačila;

- 1.831,51 EUR od dne 1. 6. 2012 do plačila;

- 348,85 EUR od dne 1. 7. 2012 do plačila (1. točka izreka sodbe)

ter pravdne stroške v višini 1.892,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. točka izreka sodbe).

Zoper citirano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pritožba tožene stranke je bila tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu zahteva refundacijo nadomestil plač, katera je v obdobju od 1. 7. 2011 do 4. 5. 2012 skladno z odločbami tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo in potrdili delavčevega osebnega zdravnika izplačala na račun svojega delavca D. K., ki je dne 8. 5. 2009 utrpel poškodbo izven dela.

Zahtevke za refundacijo je tožeča stranka sprva naslovila na sam Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS oziroma tožena stranka), ta pa jih je zavrnil z obrazložitvijo, da je bila delavcu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS (v nadaljevanju ZPIZ), ki je postala dokončna dne 27. 4. 2011, priznana pravica do poklicne rehabilitacije (zaradi usposobitve za drugo delo), zaradi česar delavec od tega dne dalje ni bil (več) upravičen do nadomestila plače iz naslova zadržanosti z dela.

K temu tožnica dodaja, da je bil delavec D. K. pri njej zaposlen od 15. 1. 2007 do 4. 5. 2012 in iz tega naslova tudi zavarovan. Iz odločb tožene stranke izhaja, da je bil delavec od 8. 5. 2009 do 4. 5. 2012 nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, je pa res, da je bil hkrati v teku tudi postopek pri ZPIZ, ki je dne 30. 3. 2011 izdal odločbo o razvrstitvi delavca v II. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do poklicne rehabilitacije. V zvezi s to odločbo je bila dne 1. 7. 2011 sklenjena tudi tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji (med delavcem, tožečo stranko in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS), s katero so bili dogovorjeni pogoji za izvedbo rehabilitacije. Poleg tega ji je ZPIZ dal navodilo, da delavca odjavi iz zavarovanja na podlagi delovnega razmerja in vloži prijavo s podlago zavarovanja št. 84 (osebe na prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji med delovnim razmerjem), delavka tožene stranke pa ji je dala pojasnilo, da to ni mogoče, dokler bo delavec v „bolniškem staležu“.

Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da tožena stranka ne zanika trditve tožeče stranke, da si je prizadevala, da bi pri toženi stranki delavca odjavila iz zavarovanja na podlagi delovnega razmerja in ga prijavila v zavarovanje na podlagi poklicne rehabilitacije, pa ji je bilo v zvezi s tem s strani tožene stranke pojasnjeno, da zavarovanja na ta način ne more spreminjati, dokler je delavec v bolniškem staležu, da določba 1. odstavka 89. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)(1) tožene stranke ne razbremenjuje refundacije nadomestila iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja (saj tožeča stranka po navodilih tožene stranke delavca ni odjavila iz zavarovanja in ga prijavila kot osebo na prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji med delovnim razmerjem, dokler delavec ni zaključil bolniškega staleža) ter da pravica do poklicne rehabilitacije v celotnem vtoževanem obdobju niti ni bila izvršena.

Teh pritožbeno sodišče ne sprejema. Kot pravilno izpostavlja tožena stranka (tako v postopku na prvi stopnji kot tudi) v obravnavani pritožbi, je pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije osebna pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo pridobi zavarovanec v zvezi s priznano pravico do poklicne rehabilitacije. Je periodična, kratkoročna denarna dajatev, ki jo uživa delovni invalid v času, ko čaka na poklicno rehabilitacijo in ko je na poklicni rehabilitaciji. Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije pripada delovnemu invalidu že od dneva pridobitve pravice do poklicne rehabilitacije in se mu izplačuje do dneva končane poklicne rehabilitacije, čeprav je v delovnem razmerju.(2) Izplačuje se za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela (158. člen ZPIZ-1).

Dan pridobitve pravice do poklicne rehabilitacije je dan dokončnosti odločbe, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Slednja se namreč s tem dnem sme izvršiti (2. odstavek 262. člena ZPIZ-1). Zavod je dolžan (1. odstavek 98. člena ZPIZ-1) začeti upravičencu dajatev, ki mu pripada na podlagi priznane pravice, čim prej izplačati. Če svoje obveznosti ne izpolni v 60 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva (torej ko je postala dokončna), je dolžan upravičencu, v skladu s 1. odstavkom 277. člena ZPIZ-1 plačati tudi zamudne obresti za zapadle prejemke.

Upoštevaje obrazloženo se tako izkaže pravilno razlogovanje tožene stranke, da ZPIZ-1 ne določa odložnega pogoja za pridobitev pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ki bi bil vezan na delavčevo morebitno nezmožnost za delo. Skladno s 1. odstavkom 89. člena v zvezi s 158. členom in 2. odstavkom 262. člena ZPIZ-1 je namreč že dne 27. 4. 2011 (tj. z dnem dokončnosti odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije) obveznost izplačevanja nadomestila prešla na ZPIZ, delavec pa od tega dne dalje tudi ni bil (več) upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela, in sicer ne glede na dejstvo, da je imenovani zdravnik tožene stranke za celotno vtoževano obdobje izdajal odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ-a je pridobil pravico na podlagi invalidskega zavarovanja, medtem ko je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju odpadla, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožnica.

Z istim dnem je bil torej tudi delodajalec (tožeča stranka) razbremenjen plačila nadomestil plače, to pa ne glede na v postopku na prvi stopnji nezanikano dejstvo, da tožeča stranka po navodilih tožene stranke svojega delavca ni odjavila iz zavarovanja na podlagi delovnega razmerja (001) in ga prijavila kot osebo na prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji med delovnim razmerjem (podlaga za zavarovanje 084). Zavod (tj. ZPIZ) namreč vsem zavarovancem delovnim invalidom nadomestila iz invalidskega zavarovanja zagotavlja ne glede na podlago, po kateri so vključeni v obvezno zavarovanje.(3) Tožeča stranka torej do refundacije nadomestil ni upravičena, v tožbeni trditveni podlagi pa ne ponudi zadostnega gradiva za presojo morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Upoštevaje ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava in na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča pa je od pritožbenega sodišča terjala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Po spremembi odločitve o glavni stvari je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla. To pomeni, da mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, sama pa nosi svoje (1. odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sicer priglasila strošek sodne takse, vendar ji ta ni nastal. Tožeči stranki iz tega naslova torej ni nastala obveznost plačila.

Zgolj strošek sodne takse je tožena stranka priglasila tudi v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ga ji je priznalo skladno z odmero prvostopenjskega sodišča v znesku 567,00 EUR in ga v plačilo naložilo tožeči stranki, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

----------

Op. št. (1): zavarovancu pripada v obdobju od pridobitve pravice do poklicne rehabilitacije pa do končane poklicne rehabilitacije denarno nadomestilo, odmerjeno v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti (1. odstavek 89. člena ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 27/10 - odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 57/11, 94/11 - odl. US, 105/11 - odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A, 110/11 - ZDIU12, 40/12 - ZUJF in 96/12 - ZPIZ-2).

Op. št. (2): N. Belopavlovič in drugi: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV Založba. Ljubljana 2000, str. 390 in 391.

Op. št. (3): N. Belopavlovič in drugi: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV Založba. Ljubljana 2000, str. 417.