89. člen ZPIZ-1

Spor o povrnitvi stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kakršnega je po 1.a točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.

Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo denarnega nadomestila na podlagi določila v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Takšno nadomestilo bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Tožnik pa je v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine. Drugačna razlaga te pogodbene dol

Z dnem dokončnosti odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije je obveznost izplačevanja nadomestila prešla na ZPIZ, delavec pa od tega dne dalje tudi ni bil (več) upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela, in sicer ne glede na dejstvo, da je imenovani zdravnik tožene stranke za celotno vtoževano obdobje izdajal odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ-a je pridobil pravico na podlagi invalidskega zavarovanja, medtem ko je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju odpadla. Z istim dnem je bil torej delodajalec razbremenjen plačila nadomestila plače.

Tožnica je bila v tekočem letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, v delovnem razmerju in je prejemala plačo. Za izračun pokojninske osnove je potrebno v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1.

Tožnica je v obdobju, ki se je upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove, prejemala tako nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu kot nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom. Zneski teh nadomestil so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Glede na to, da so odločbe, s katerimi je tožnica pridobila pravico do nadomestil, pravnomočne, sodišče nima podlage, da bi ponovno presojalo, ali so bila nadomestila pravilno priznana in odmerjena.

Tožnica je v spornem obdobju prejemala 100 % nadomestilo plače zaradi usposabljanja za ustrezno delo pri delodajalcu, zato ji je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove za čas poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.