158. člen ZPIZ-1

Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.

Z dnem dokončnosti odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije je obveznost izplačevanja nadomestila prešla na ZPIZ, delavec pa od tega dne dalje tudi ni bil (več) upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela, in sicer ne glede na dejstvo, da je imenovani zdravnik tožene stranke za celotno vtoževano obdobje izdajal odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ-a je pridobil pravico na podlagi invalidskega zavarovanja, medtem ko je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju odpadla. Z istim dnem je bil torej delodajalec razbremenjen plačila nadomestila plače.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

S 1. 1. 2003 so začele veljati določbe ZPIZ-1, s tem pa tudi določbe glede nadomestila za invalidnost (ZPIZ-1 pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več), urejene v 94. členu zakona. Zato je tožnik (invalid III. kategorije) od 1. 1. 2003 upravičen do nadomestila za invalidnost. Pred tem datumom pa se v okviru zahteve za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, ki jo uveljavlja tožnik, lahko odloča le o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Okoliščina, da je bila tožnica (invalidka III. kategorije) ves čas v bolniškem staležu, ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, saj bi bila v takšnem primeru, ko zaradi bolezni ni zmožna nastopiti dela v krajšem delovnem času, v slabšem položaju od tistih zavarovancev, ki bi bili delo zmožni nastopiti. Tudi sicer 158. člen ZPIZ-1 določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi bolniškega staleža.

Tožnik je bil v delovnem razmerju pri slovenskem podjetju, delo pa je opravljal v Srbiji, kar pomeni, da so se morali prispevki za socialno zavarovanje zanj plačevati zavodu za socialno zavarovanje, kjer je delo dejansko opravljal in to je na območju Republike Srbije. Dejstvo, da so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju dejanskega opravljanja dela, pomeni, da se šteje, da je tožnik sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik tako pri toženi stranki nima zavarovanja, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu za sporno obdobje prizna sorazmerni del starostne pokojnine, ni utemeljen.

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, je bil z dnem 11. 12. 2008 premeščen na drugo delovno mesto, zato mu je toženec s tem dnem priznal pravico do nadomestila za invalidnost. S sodbo, ki je postala izvršljiva dne 11. 11. 2010, je bila tožniku priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom od 1. 1. 2008 dalje, tožencu pa naloženo, da odloči o pravici do delne invalidske pokojnine. Toženec je z izpodbijano odločbo tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 10. 11. 2011, ne da bi hkrati odločil o pravici do delne invalidske pokojnine. Takšna ustavitev izplačevanja je nezakonita, ker tožnik še vedno dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in ker izvršljivost sodbe o priznani pravici do dela v skrajšanem delovnem času ni razlog, da se nadomestilo preneha izplačevati.

ZPIZ-1 govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačanega nadomestila za invalidnost bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

Čeprav tožnica dejansko zaradi zdravstvenih razlogov ni začela delati kot kmetica s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, se ji od dne 3. 6. 2010 dalje izplačuje delna invalidska pokojnina, saj od tega dne ni bila več v bolniškem staležu za polni delovni čas, temveč za krajši delovni čas od polnega po 4 ure dnevno in je bila na tak način tudi zavarovana.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugih delih v okviru svojega poklica orodjar z določenimi omejitvami ter pravico do nadomestila za invalidnost. Glede te pravice je pravilno odločilo, da bo o višini in izplačilu odločil toženec, saj o tem še ni bilo odločeno. Hkrati s tem bo toženec odločil tudi, ali gredo tožniku poleg glavnice zakonske zamudne obresti oziroma odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti z delodajalcem sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za 4-urni delovnik. Od datuma, ki je bil v tej pogodbi o zaposlitvi določen kot datum nastopa dela, je upravičen do delne invalidske pokojnine. To pomeni, da se mu v primeru začasne nezmožnosti za delo izplačuje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja za 4 ure, poleg tega pa je upravičen do prejemanja delne invalidske pokojnine.

Razporeditev na čakanje na ustrezno delo je nedvomno razlog v smislu 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotoviti ustreznega dela in ga zato napoti na čakanje. V tem obdobju je delavec tudi upravičen do (100%) nadomestila za čas odsotnosti z dela v obsegu siceršnje delovne obveznosti. Glede na določbo 158. člena ZPIZ-1 je treba šteti, da se delna invalidska pokojnina izplačuje tudi za dneve, ko je delavcu (iz razlogov na strani delodajalca) odrejeno čakanje na ustrezno delo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je 137. člen ZDR posebni predpis na katerega odkazuje 158. člen ZPIZ-1, ki omogoča izplačevanje delne invalidske pokojnine tudi v takih primerih.

Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče nanjo prelaga obveznost, ki bi jo moral nositi Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, saj je bil le-ta v zavezi le za povrnitev nadomestila za bolniški stalež za tisto polovico delovnega časa, v katerem je bila tožnica v delovnem razmerju. V zadevi je bistveno dejstvo, da je tožničin delodajalec odločbo tožene stranke realiziral in s tožnico sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Okoliščina, da je bila tožnica po navedenem datumu v bolniškem staležu ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine.

Za obdobje, ko je bilo tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sodno odločbo priznano delovno razmerje, tožnica ni upravičena do prejemanja delne invalidske pokojnine, saj je izplačilo delne invalidske pokojnine vezano na čas, ko zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, krajšim od polnega.

ZUP, ki se uporablja tudi v primerih odločanja tožene stranke (če ZPIZ-1 ne določa drugače), določa možnost odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočne odločbe samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, in ne v rednem postopku, ki se ga je poslužila tožena stranka pri izpodbijani odločitvi.

Sodišče toženi stranki ni odreklo pravice dokazovanja domnevno neresnično ugotovljenih dejstev v zdravniškem spričevalu, saj je prav s tem namenom opravilo obravnavo, na kateri je zaslišalo sodno izvedenko. Pogoj za začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je zaposlitev na drugem delovnem mestu.