262. člen ZPIZ-1

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem

Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom. Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.

Z dnem dokončnosti odločbe o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije je obveznost izplačevanja nadomestila prešla na ZPIZ, delavec pa od tega dne dalje tudi ni bil (več) upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti z dela, in sicer ne glede na dejstvo, da je imenovani zdravnik tožene stranke za celotno vtoževano obdobje izdajal odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Z dokončnostjo odločbe ZPIZ-a je pridobil pravico na podlagi invalidskega zavarovanja, medtem ko je pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju odpadla. Z istim dnem je bil torej delodajalec razbremenjen plačila nadomestila plače.

Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost. ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

Tožniku (samostojnemu podjetniku) je bila od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti s pravnomočno sodbo od 19. 11. 2007 dalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Vendar od tega datuma tožniku ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V 2. odstavku 262. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da se odločba o priznani pravici na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. V konkretnem primeru je bila odločba toženca, s katero je tožniku priznal pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, dokončna z dnem 23. 3. 2011. S tem datumom je tožnik pravno formalno lahko pričel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oz. že od 19. 11. 2007 dalje.

Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, saj pri tožnici ni podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu. Zato primarni zahtevek na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju in podredni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo, nista utemeljena.

ZPIZ-1 govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način poseg v s strani tožnice pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost na podlagi prve odločbe o ugotovljeni invalidnosti in priznanju nadomestila. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačanega nadomestila za invalidnost bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanj nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi), v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

V odločbi ZPIZ navedeni datum pridobitve pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti ne pomeni, da se s tem dnem ta pravica lahko tudi že realizira. Pred dokončnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in s katero mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, tožnik ni imel pravne podlage za dejanski pričetek dela oziroma opravljanja dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega, s tem pa tudi ne podlage za zavarovanje s skrajšanim delovnim časom in temu ustrezno plačevanje prispevkov za socialno varnost. Vse do takrat je torej za tožnika na temelju vpisa v register samostojnih podjetnikov obstajala dolžnost obveznega zavarovanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost po določbah ZPSV za poln delovni čas.

Brez priznanja pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki krijejo rizik trajne okvare zdravja, oziroma dokler te pravice niso priznane v breme ZPIZ-a, socialne rizike okvare zdravja v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi določb ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja nosi tožena stranka.

Sodišče na kasnejše upravne odločbe ni vezano, saj presoja sporno razmerje na podlagi dejstev in dokazov, ki so obstajali v času izdaje dokončne odločbe. Ob izdaji dokončne odločbe pa je bil tožnik po izvedenih dokazih invalid I. kategorije, tako da je izpodbijana odločitev, s katero je bila odpravljena zavrnilna odločba toženke, pravilna.

Brez priznanja pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki krijejo rizik trajne okvare zdravja, oziroma dokler te pravice niso priznane v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, socialne rizike okvare zdravja v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi določb ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja nosi tožena stranka.

Ker delodajalec tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni zagotovil dela skladno z novimi omejitvami iz dokončne odločbe tožene stranke, tožnik pa je po lastni volji opravljal delo v nasprotju z omejitvami (da ne sme delati ponoči), pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost ni izpolnjen.

Ker je odločba o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami postala dokončna šele dne 16. 4. 2008, delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2008 ni bil dolžan upoštevati varstva po prvem in drugem odstavku 116. člena ZDR.

Ker je tožniku 31. 5. 2009 prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije in ker je tožena stranka že izdala nalog, da se mu od 1. 6. 2009 dalje izplačuje akontacija invalidske pokojnine, je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost (ki ga je prejemal kot invalid III. kategorije) do izpolnitve pogojev za pridobitev nove pravice (pravice do invalidske pokojnine), to je do 31. 5. 2009.

Za spor v zvezi s tožnikovo dolžnostjo vrnitve preveč izplačane družinske pokojnine predstavlja spor o prenehanju pravice do družinske pokojnine predhodno vprašanje. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga toženca, da naj postopek vrnitve preplačila prekine, niti se ni odločilo, da bo samo rešilo predhodno vprašanje, niti ni postopkov združilo v skupno obravnavanje, sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti.

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (potrebne so nove omejitve pri delu), nima več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu dalje.

Ker je bila tožnici z odločbo priznana le pravica do dela s krajšim delovnim časom, ne pa tudi pravica do delne invalidske pokojnine, je bila od dneva izvršljivosti te odločbe tožnica kot samozaposlena oseba dolžna organizirati svoje delo v skladu priznano pravico iz invalidskega zavarovanja v polovičnem delovnem času. Te dolžnosti zaradi začasne zadržanosti od dela ni mogla uresničiti, šele po prenehanju zadržanosti od dela je izpolnila pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine.

Za zastaranje vrnitve preveč izplačanega nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, ki kot občasna terjatev zastara v roku treh let, je odločilna izdaja prvostopenjske odločbe toženca o ugotovitvi preplačila, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da bi se upošteval datum njene dokončnosti.

Tožena stranka je v izpodbijani prvostopenjski odločbi pravilno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z dnem, ko je pridobila pravico do starševskega dodatka in status zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Kljub temu da je bila zavarovancu (delavcu tožnika) z dokončno odločbo priznana pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine, je tožnik (delodajalec zavarovanca) upravičen do refundacije izplačanega denarnega nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni od toženca, ker je bilo s pravnomočno odločbo toženca odločeno, da je zavarovanec (delavec tožeče stranke) začasno nezmožen za delo (za polni delovni čas), delavec oziroma zavarovanec pa tudi ni pričel delati s krajšim delovnim časom, oziroma o krajšem delovnem času ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.