VSRS Sklep I Up 306/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo v zvezi z mnenjem komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju komisija) 0120-639/2012 z dne 6. 2. 2014, iz katerega izhaja, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu V. M. brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da za odločanje v obravnavanem sporu ni podana sodna pristojnost. Zoper mnenje komisije ni dopusten upravni spor po določbah ZUS-1 niti ni sodnega varstva v delovnem oziroma socialnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi je mnenje komisije zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep (sodišča prve stopnje) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej zaradi razloga procesnih kršitev, in predlaga, da se sklep razveljavi. Strinja se s stališčem, da mnenje komisije ni upravni akt, res pa je tudi, da komisija nezakonito izdaja mnenja, saj bi skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 morala izdajati upravne akte, zoper katere bi stranka nato imela možnost uveljaviti pravna sredstva na podlagi 2. člena ZUS-1. Iz določbe četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1 namreč izhaja, da komisija veljavno „odloča“ in da je „odločitev“ komisije dokončna. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru temeljno vprašanje, s katerim aktom odloča komisija: z mnenjem ali odločbo. Pri tem ne more biti argument dosedanja praksa, temveč načelo zakonitosti. Pritožnica dodaja, da če bi bilo mnenje komisije samo procesna predpostavka, bi zakonodajalec to posebej poudaril, delodajalcu ga ne bi bilo treba pridobiti, pač pa bi ga pridobilo sodišče ex offo ali na predlog tožnika v delovnopravnem postopku. Ker komisija nezakonito ni izdala upravnega akta, je pritožnica vložila tožbo zaradi molka organa.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporno, ali na podlagi 103. člena ZPIZ-1 komisija izda odločbo, zoper katero je dovoljen upravni spor, ali poda mnenje, zoper katerega ni upravnega spora.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno drugo stališče, saj tako izhaja iz sistemske in namenske razlage te določbe, upoštevaje tudi sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča, ki sta določbo že razlagali.

7Določbe od 102. do 104. člena ZPIZ-1(1) urejajo posebno varstvo invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1 določa, da lahko zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1 določa, da pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka prejšnjega člena komisija v sestavi: predstavnik zavoda, predstavnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo, predstavnik zavoda za zaposlovanje, predstavnik delodajalcev in predstavnik sindikatov. Tretji odstavek 103. člena ZPIZ-1 določa, da komisijo ter način njenega dela določi minister, pristojen za delo. Četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1 pa določa, da komisija veljavno odloča, če je prisotna večina članov. Odločitev komisije je dokončna.

8Na podlagi tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-1 je bil sprejet Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi(2). Ta v 5. členu določa, da Komisija poda mnenje o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pridobljene delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom Zavoda za zaposlovanje.

9Na podlagi zgoraj navedene pravne podlage se je izoblikovala ustaljena sodna praksa (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: sklep VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007, sodba VIII Ips 150/2009 z dne 22. 11. 2010, sodba VIII Ips 287/2009 z dne 11. 1. 2011, sklep VIII Ips 326/2009 z dne 24. 1. 2011, sklep I Up 77/2010 z dne 26. 5. 2010 in sklep I Up 310/2013 z dne 12. 9. 2013), da na podlagi 103. člena ZPIZ-1 podano mnenje komisije ni upravni akt in da zoper to mnenje ni posebnega sodnega varstva. Mnenje komisije je namreč zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid. Če je mnenje komisije pozitivno, lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja komisije. Če pa komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko sproži delavec zoper delodajalca, delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije. Ustavnoskladnost takšne ureditve je Ustavno sodišče potrdilo z odločbo U-I-245/10, U-I-181/10, Up 1002/10 z dne 14. 9. 2011. Čeprav je torej formalna pridobitev mnenja komisije predpogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, je za delodajalca njegova vsebina zgolj informativne narave, ki pa lahko prepriča s svojo strokovnostjo.

10Čeprav četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1(3) govori o „odločitvi“ („odločanju“) komisije, ne pa izrecno o izdaji mnenja komisije, ni mogoče šteti, da omenjena določba predpisuje izdajo upravnega akta, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1, kot to navaja pritožnica. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč pojem „odločitev“ („odločanje“) komisije pomensko odprt in lahko pomeni tudi izdajo mnenja komisije, tj. odločitev (odločanje) o izdaji mnenja Komisije. Ker izključno jezikovna metoda razlage določbe v obravnavnem primeru ne pripelje do enoznačnega odgovora, sta po presoji Vrhovnega sodišča ključni sistemska in namenska razlaga te določbe, ki sta obe razvidni iz 7., 8. in predvsem 9. točke te obrazložitve. Iz tam navedene pravne podlage in sodne prakse nedvoumno izhaja, kakšen je procesni položaj in vsebinski namen mnenja komisije v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, česar Vrhovno sodišče v tem delu ne bo ponavljalo. Glede na navedeno je pravilna razlaga četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1, da je na zahtevo delodajalca komisija dolžna izdati mnenje, zoper katero pa ni upravnega spora, in ne upravnega akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.

11Glede na to, da v obravnavanem primeru niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

12Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) ZPIZ-2 je v prehodnih in končnih določbah določil, da se ne glede na prenehanje veljavnosti ZPIZ-1 določbe 101., 102., 103. in 104. člena ZPIZ-1 uporabljajo do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (tretji odstavek 429. člena ZPIZ-2). Ker ta zakon materije (še) ni uredil drugače, se navedene določbe ZPIZ-1 še vedno uporabljajo.

(2) Uradni list RS, št. 117/2005.

(3) Enako tudi šesti odstavek 40. člena ZZRZI.