VDSS sklep Pdp 1295/2014

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek sodne takse zniža na 171,00 EUR, plačilo sodne takse pa se odloži do izdaje odločbe sodišča.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 36,60 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici plačilo sodne takse v višini 342,00 EUR odložilo do izdaje odločbe sodišča.

Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 38/2008 s spremembami), saj je izhajalo iz zmotnega stališča, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti le, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 o tem, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči, če bi bila do takšne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo relevantnega minimalnega dohodka v času vložitve tožbe in predloga za taksno oprostitev, ki je znašal 269,20 EUR in ne 265,22 EUR, kot je zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje. V skladu s 26. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) bi sodišče prve stopnje pri minimalnem dohodku tožnice moralo upoštevati utež 1,56 oziroma znesek 419,95 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dohodek tožničine družine znaša 556,00 EUR, kar je manj od minimalnega dohodka. Ob tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih razlogov, zaradi katerih tožnica ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči, zato bi moralo tožnico v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da naj sodišče ugotavlja zgolj premoženjsko stanje prosilca oziroma njegove družine oziroma doseganja minimalnega dohodka in da ne ugotavlja drugih pogojev za dodelitev denarne socialne pomoči, kot so krivdni razlogi in podobno. Sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne more ugotavljati izpolnjevanja vseh pogojev po tretjem odstavku 6. člena ZSVarPre za dodelitev denarne socialne pomoči, saj ni možno pričakovati, da bo sodišče ugotavljalo neobstoj več kot trinajstih krivdnih razlogov iz drugega odstavka 28. člena ZSVarPre. Enako ni mogoče pričakovati, da bi prosilec ob vložitvi vloge ali v postopku navajal ali izkazoval okoliščine za izključitev krivdnih razlogov, saj to ne more biti namen odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks. V primeru dobesednega izvrševanja odločbe Ustavnega sodišča bi bil prosilcem, ki so iz krivdnih razlogov v položaju, zaradi katerega nimajo sredstev za plačilo sodne takse, onemogočen dostop do sodišča in sodnega varstva. Kljub vsemu navedenemu, tožnica zgolj iz previdnosti, uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izpolnjevanja vseh pogojev, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. Sicer pa tožnica izpolnjuje tudi pogoje za delno oprostitev plačila sodnih taks, zato ji ni razumljivo, zakaj ji je sodišče prve stopnje priznalo zgolj odlog plačila. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo zgolj to, da je najprimerneje, da tožnici odloži plačilo sodne takse, kar pa ne predstavlja vsebinske obrazložitve. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, zakaj meni, da je tožnica sposobna plačati sodno takso v polnem znesku. V sodni praksi se je izoblikovalo ustaljeno stališče, da se standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 96/2004 s spremembami). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prejemki tožničine družine na člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, zato bi sodišče prve stopnje že na tej podlagi tožnico moralo oprostiti ali pa delno oprostiti plačila sodne takse. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter v celoti ugodi predlogu tožnice za delno oprostitev plačila sodne takse, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo povsem razumljive razloge, zakaj šteje, da je potrebno tožnici plačilo sodne takse odložiti do izdaje odločbe sodišča, zato ni res, da izpodbijanega sklepa sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožnico moralo v celoti oprostiti plačila sodnih taks, ker bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, če bi zanjo zaprosila. Z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče je hkrati določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

Navedeno pomeni, da je ob reševanju pritožbe dejansko potrebno ugotoviti, ali bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZSVarPre so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane ne morejo zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati. V skladu z 8. členom ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 269,20 EUR. Iz listin, ki jih je predložila tožnica v zvezi z vlogo za oprostitev plačila takse, izhaja, da tožničini prejemki iz delovnega razmerja znašajo 556,00 EUR ter da s tožnico živita še mož, ki je brez zaposlitve ter hčerki A.A., rojena 1997. leta, in B.B., rojena 1990. leta, ki je študentka. Na podlagi teh podatkov je potrebno šteti, da je tožnica dolžna vzdrževati hčerko B.B., saj je ta študentka in še ni dopolnila 26 let starosti. Navedeno pomeni, da je kot lastni dohodek družine potrebno upoštevati tako dohodke tožnice, kot tudi dohodke njene hčerke. Iz podatkov, ki jih je dala tožnica in so bili pridobljeni v postopku odločitve o brezplačni pravni pomoči, pa izhaja, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana znaša 289,89 EUR. Tožba pravilno opozarja, da osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z 8. členom ZSVarPre znaša 269,20 EUR. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana navedeni znesek presega, kar pomeni, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči že na podlagi preseganja minimalnega dohodka.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo tožničinih premoženjskih in socialnih razmer, ko je sprejelo odločitev, da se plačilo sodne takse le odloži in ne tudi zmanjša. Pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso, po kateri se standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje presoja po merilih, ki jih določa ZBPP, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prejemki tožničine družine na člane ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka, kar je podlaga, ne le za odložitev obveznosti plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pri tem je še zlasti potrebno upoštevati, da tožnica prejema nadomestilo za čas brezposelnosti, kar pa je časovno omejen prejemek in bo s časom ugasnil. Zaradi navedenega so ob pogojih za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe sodišča prve stopnje podani tudi pogoji za njeno znižanje na znesek 171,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je odmerjeno takso znižalo na polovico, tj. na znesek 171,00 EUR, plačilo tako znižane sodne takse pa je odložilo do odločbe sodišča prve stopnje.

Tožnica je s pritožbo uspela 50 %, zato ji je tožena stranka dolžna skladno s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka, in sicer nagrado za postopek s pravnimi sredstvi po tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 36,60 EUR. Tožnici je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je tožena stranka ta znesek dolžna nakazati na račun sodišča prve stopnje.