VSL sodba I Cpg 174/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 379.146,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2011 dalje do plačila in jo povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.982,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. V pritožbi tožeča stranka tako navaja, da je lastnica spornih nepremičnin tožena stranka, ne pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad). Ker je svoj zahtevek utemeljevala na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila na njen račun obogatena prav tožena stranka kot nesporna lastnica nepremičnin. Tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka na Sklad ni prenesla takih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice, na podlagi česar bi lahko sama utemeljevala tožbeni zahtevek zoper Sklad in ne toženo stranko. Pri tem se sklicuje na odločitev v zadevi VSM sklep I Cp 297/2011 z dne 20. 7. 2011. Opozarja, da je sodišče na podlagi določb Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) napačno zaključilo, da so takšna upravičenja, kot so se obravnavala v tej zadevi, prešla na Sklad. Pri tem izpostavi določbo 5. odstavka 2. člena ZSKZ, ki določa, da Sklad z zemljišči upravlja in razpolaga v imenu in za račun tožene stranke.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je na podlagi določb ZSKZ nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Bistven za odločitev v obravnavani zadevi je namreč ravno razlog, zaradi katerega je bil Sklad ustanovljen in ki izhaja iz ZSKZ ter ga je sodišče prve stopnje povzelo. Z ustanovitvijo Sklada je tožena stranka eno od svojih neoblastnih funkcij prenesla nanj. Iz dejstva, da po ZSKZ s kmetijskimi zemljišči v lasti tožene stranke gospodari Sklad in so sredstva, pridobljena z gospodarjenjem s temi zemljišči, prihodek Sklada, izhaja pravilna odločitev, da bi moral biti tožen Sklad (prim. tudi VSM sodba I Cp 351/2011 z dne 25. 5. 2011).

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je tožena stranka lastnica spornih nepremičnin in je bila s tem zagotovo obogatena, zato naj bi bila tudi pasivno legitimirana v predmetnem postopku. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da vprašanje lastninske pravice pri odločanju o tem, ali je za pravdo legitimirana tožena stranka ali Sklad, ni relevantno. Vrhovno sodišče je v primeru, ko se je Sklad izogibal pasivni legitimaciji v pravdi glede vračanja nadomestnih zemljišč (3. odstavek 42. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen), izrecno zavzelo stališče, da dejstvo, da Sklad ni lastnik teh zemljišč, ne pomeni tudi, da ni zavezanec za njihovo vračilo (sklep II Ips 313/2010 z dne 13. 6. 2013). Vprašanje lastninske pravice je tako tudi v obravnavanem primeru nerelevantno. Kot je namreč izpostavilo že sodišče prve stopnje, je Sklad samostojna pravna oseba, ustanovljena za razpolaganje in upravljanje s kmetijskimi zemljišči, ki so v lasti tožene stranke (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Pri tem je potrebno kot razpolaganje razumeti tudi morebitne odškodninske ali kondikcijske oziroma verzijske zahtevke, ki izhajajo iz pridobitve lastninske pravice nad nekim kmetijskim zemljiščem. Neutemeljene so zato navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi pasivno legitimacijo ugotoviti na podlagi lastninske pravice.

Iz sodne prakse izhaja, da je Sklad pasivno legitimiran v pravdah glede kmetijskih zemljišč, ki so sicer v lasti tožene stranke (VSM sodba I Cp 351/2011). Legitimacija pri tem ni odvisna od tega, ali je pravda neposredno povezana z upravičenji ali obveznostmi, ki izhajajo neposredno iz lastninske pravice. V navedeni zadevi je bila tožba na ugotovitev priposestvovanja kmetijskega zemljišča vložena zoper RS, torej toženo stranko, ki je bila sicer lastnica spornega premoženja. Sodišče je zaključilo, da bi moral biti namesto nje tožen Sklad. Če je torej pasivno legitimiran Sklad celo v primerih, kjer bo odločeno o sami lastninski pravici, ni nobenega razloga, da enako ne bi veljalo tudi za zahtevek na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, ki naj bi imela podlago v lastninski pravici.

Drugačna pa je legitimacija v primerih, ko se zahteva vknjiženje lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, ki so v lasti države. Legitimacijo za tak postopek ima lahko le Republika Slovenija (tj. tožena stranka), saj bo ona kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi. Taka je tudi zadeva, na katero se sklicuje tožeča stranka (VSM sklep I Cp 297/2011) in ki zato ni relevantna za predmetni spor.

Sodišče prve stopnje je zato na podlagi razlage določb ZSKZ pravilno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu, ker bi moral biti tožen Sklad. Pri tem ni res, da je na podlagi 20. člena ZSKZ mogoče ugotoviti, da je Sklad zavezanec le v primerih, ko zakon to izrecno določa, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. Nasprotno, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ta določba dokazuje, da je funkcija Sklada ravno razpolaganje s kmetijskimi zemljišči, ki so sicer v lasti tožene stranke. To zgolj potrjuje zaključek, da vprašanje lastninske pravice za ugotovitev legitimacije ni relevantno.(1)

Višje sodišče pritrjuje tudi temu, da je sodišče prve stopnje za odločanje uporabilo določila ZSKZ in ne določila Obligacijskega zakonika (OZ). Nepremičnine so bile namreč družbena lastnina, lastninjenje pa je v takih primerih potekalo po posebnih pravilih, pri čemer so bila pomembna tudi določila ZDen. Med strankama ni sporno, da so bile nepremičnine olastninjene tako, da jih je v last (delno) prejela Republika Slovenija, pri čemer je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad, zato se ni bilo treba posebej ukvarjati s podlago za to. Pravice bivših imetnikov družbene lastnine so bile za ta primer urejene posebej, in sicer se je povračilo vlaganj lahko zahtevalo le v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, in še to le v okviru urejanja zakupnih razmerij, kot je to zatrjevala tožena stranka med postopkom (primerjaj 17. člen ZSKZ). Taka – posebna – ureditev razmerij, ki je drugačna, kot je sicer ureditev v OZ, pa hkrati pomeni, da ni dopustno nikakršno uveljavljanje zahtevkov iz neupravičene pridobitve po določilih OZ, temveč je povračilo vlaganj, ki so povzročila povečanje vrednosti nepremičnin, ki jih je zato ob denacionalizaciji prejela v last tožena stranka (oziroma so ta ostala njena last) in ne denacionalizacijski upravičenec, mogoče le ob upoštevanju določil ZSKZ. Tak zahtevek je bilo mogoče naperiti proti Skladu, na katerega je bilo z 2. členom ZSKZ preneseno gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči (seveda le v okviru poračuna vlaganj v novo sklenjenem zakupnem razmerju). Zato podlage za zahtevek tožeče stranke ni mogoče iskati v določilih OZ in sodišče prve stopnje teh določil tudi pravilno ni uporabilo.

Ob navedenem se izkaže, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-----------

(1) Prim. tudi Sodbo II Ips 1/2004 z dne 27. 1. 2005, v kateri Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije Sklada navede, da je potrebno ZSKZ razumeti kot celoto.