VSL sklep I Cpg 1959/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 96.115,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Pravdne stroške tožene stranke v višini 2.735,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Podana je kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP – kršitev načela kontradiktornosti in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče je sprejelo dokazni sklep o zaslišanju številnih prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Nato je 27.8.2014 sklep spremenilo le z obrazložitvijo, da se dokazi kot nepotrebni zavrnejo. Razloga za spremembo sklepa ni podalo ne na glavni obravnavi ne v obrazložitvi sodbe. Tožeča stranka je grajala procesno kršitev. Ker obrazložitve ni, je tožeči stranki odvzeta možnost za učinkovito pravno sredstvo. Sodba je obremenjena tudi z absolutnima bistvenima kršitvama pravil po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni obrazložitve, zakaj se sodišče ni naslonilo na druge izvedene dokaze (listine), razen na listine v prilogah A15 in A50. Dokazne ocene listin ni. Sodba je pomanjkljiva, ker se sodišče ni opredelilo do materialnopravne podlage zahtevka, kot ga je opredelila tožeča stranka. Trdila in dokazovala je, da ne gre za jamčevalni zahtevek, ampak za regresnega. Ker sodišče ni zaslišalo prič, jo ostalo dejansko stanje o utemeljenosti regresnega zahtevka neugotovljeno. Z zaslišanjem prič bi sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka namesto tožene družbi L. U. plačala navadno škodo, ki ji je nastala zaradi slabo opravljenega dela tožene stranke (stroški toplotne obdelave, stroški dela v pripravi in proizvodnji orodjarne, stroški vzorčenja). Ker je sklenila sodno poravnavo, s katero se je zavezala plačati 75.000,00 EUR, je temelj zahtevka za navedeni znesek podan. Enako velja za povračilo stroškov ponovne dobave jekla, ponovne toplotne obdelave jekla, kar vse je namesto tožene stranke krila tožeča stranka in uveljavlja v tej pravdi. Končna višina, ki jo je poravnala družbi L. U., je bila znana šele s sodno poravnavo. Tožba je pravočasna. Zmotna je pravna presoja uveljavljanega tožbenega zahtevka. Zaradi nepravilne toplotne obdelave jekla s strani tožene stranke je tožeči nastala škoda, ki jo je namesto toženke plačala družbi L. Gre za regresni zahtevek in ne za zahtevek iz jamčevanja iz napake. Zanj velja isti rok kot za zahtevek, prenesen z zakonito cesijo. Za začetek teka zastaralnega roka se upošteva tisti čas, ko je ugotovljen obstoj zahtevka in znesek škode. Tožeča stranka je pravočasno uveljavljala sodno varstvo. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da gre za jamčevanje iz naslova napak je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je odločilo mimo tožbenega zahtevka.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je od tožene stranke kot svojega podizvajalca uveljavljala povračilo škode, ki jo je sama plačala naročniku zaradi odprave napak, za katero je bila po tožbenih trditvah odgovorna tožena stranka. Trdila in dokazovala je, da je bila tožena stranka z njene strani obveščena o jamčevalnem zahtevku, o višini škode, ki jo vtožuje, pa po tem, ko jo je tožeča stranka namesto nje plačala naročniku. Tožena stranka se je med drugim branila z ugovorom ugasle pravice, češ da je tožeča stranka kot njen naročnik zaradi zamujenega roka iz prvega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izgubila pravico do sodnega uveljavljanja pravice, ker je tožbo vložila več kot dve leti po grajanju napak.

6Ni bilo sporno, da je tožeča stranka kot naročnik pri toženi stranki naročila toplotno obdelavo jekla, ki ga je sama prodala, tožena stranka pa zanjo neposredno izročila naročniku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je medsebojno razmerje pravdnih strank treba obravnavati po določilih podjemne pogodbe (čl. 619-647. OZ). Po ugotovitvi, da je tožeča stranka toženo obvestila o grajanih napakah pri toplotni obdelavi jelka v oktobru 2009, obravnavano tožbo pa vložila 19.3.2012, je sledilo ugovoru tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo ob uporabi prvega odstavka 635. člena OZ zaradi zamujenega roka za sodno uveljavljanje pravic.

7Pritožbi je treba pritrditi, da je materialnopravno zmotno obravnavalo zahtevek tožeče stranke kot jamčevalni zahtevek. Drži, da je v medsebojnem razmerju pravdnih strank tožeča stranka naročnica, tožena stranka pa ima kot njen sodelavec oziroma podizvajalec položaj podjemnika. Vendar je to njuno notranje razmerje samostojno in samo po sebi neodvisno od podjemnikovega razmerja (razmerja tožeče stranke) z glavnim naročnikom. Tožeča stranka kot podjemnik – prodajelec naročniku odgovarja za pravilno izpolnitev obveznosti tako, kot bi ga sam opravil, tudi če po njegovem naročilu delo opravi njegov sodelavec – podizvajalec (drugi odstavek 629. in 630. člen OZ). Zahtevki, ki jih uveljavlja naročnik v razmerju do podjemnika zaradi kršitve njegove obveznosti, katere vzrok je kršitev podizvajalčeve obveznosti (zamuda pri neizpolnitvi, neizpolnitev ali izpolnitev z napakami), imajo v razmerju med podjemnikom in izvajalcem značilnost oziroma pravno naravo navadne škode. Z njenim plačilom se zmanjša podjemnikovo premoženje zaradi podizvajalčeve kršitve (medsebojne) pogodbe. Gre za negativno posledico, ki je ob sklenitvi podjemne pogodbe med podjetnikom in njegovim sodelavcem – podizvajalcem – predvidljiva (prvi odstavek 243. člena OZ). Zato ima podjemnik od njega na podlagi tega pravnega določila pravico zahtevati, da mu plačani znesek povrne kot odškodnino oziroma povračilo svoje navadne škode.

8Ker sodišče prve stopnje medsebojnega razmerja pravdnih strank ni presojalo po navedenih pravnih določilih, je zmotno opredelilo tožbeni zahtevek kot jamčevalni in ne povračilni zahtevek. Zato pravnorelevantnih okoliščin o njegovi utemeljenosti in pravočasnosti še ni ugotavljalo. Gre za širši sklop dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ne more prvič ugotavljati samo, saj bi na ta način pravdnim strankam odvzelo pravico do pritožbe. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). O drugih pritožbeni razlogih se zato pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevane prave narave tožbenega zahtevka in v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank raziskati pravno odločilne okoliščine o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter o zadevi ponovno odločiti, svojo odločitev pa jasno obrazložiti.

10Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).