VSL sklep I Cp 3440/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju, katerega predmet je stanovanje, opisano v točki I izreka. Na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju je ¾ dodatne zapuščine dodelilo dedinji D. P., T. B. in A. S. B. kot nujnima dedičema pa vsakemu do 1/8.

2Proti sklepu vlaga pritožbo dedinja D. P. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Najprej ugotavlja, da se sodišče ni strinjalo z izjavo dedinje, da se odpoveduje dediščini v korist svojega sina. Dalje trdi, da sodišče ni upoštevalo sklepa o dedovanju z dne 20.1.2011, kjer je sodedičema nujni delež pripadal le v denarju. Sodišče tudi ni upoštevalo lastnoročne oporoke zapustnice z dne 11.10.1982, v katerem je ostale dediče od dedovanja oporočiteljica izključila. Za primer, če bi uveljavljali nujne deleže, je določila, naj se vrednost njenega premoženja oceni in njihov deleže izplača v denarju.

3Pritožba je bila vročena nujnima dedičema, ki sta nanjo odgovorila in se smiselno zavzemala za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo izjave dedinje D. P. z dne 3.4.2014, da se dedovanju premoženja (ki je predmet izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju) odpoveduje v korist svojega sina D. P. Takšno ravnanje je pravilno zato, ker je dedinja izjavo o sprejemu dediščine podala že na zapuščinski obravnavi 10.11.2005 (list. št. 11) ter dediščino sprejela. Ker je takšna izjava nepreklicna (138. člen Zakona o dedovanju – ZD) ter odpoved ne more biti niti delna niti pogojna (136. člen ZD), je njena izjava z dne 3.4.2011 neupoštevna ter pravila o substituciji (79. člen ZD) ni mogoče uporabiti.

6Pravilna pa je tudi odločitev sodišča, da nujnima dedičema pripada delež na zapuščini, ki je predmet izpodbijanega sklepa in ne zgolj denarna terjatev, ki bi ustrezala temu deležu.

7Ustanova nujnega deleža namreč predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja. Zato oporočitelj v ta del ne more posegati niti tako, da bi lahko veljavno določil, naj bo nujni dedič izplačan s strani oporočnega dediča. Pravica do nujnega deleža je namreč dedna pravica, zato gre nujnemu dediču določen del vsake stvari ali pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Zapustnik sicer lahko določi, naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju (27. člen ZD). Vendar to pomeni zgolj to, da zapustnik lahko določi, kateri del zapuščine naj pridobi nujni dedič, ne pa tudi tega, da naj oporočni dedič prejme celotno zapuščino, v denarju pa naj izplača nujnega dediča. Prav za slednje se neutemeljeno zavzema pritožnica.

8Prav tako neutemeljeno pritožnica trdi, da bi moralo sodišče upoštevati prvotni sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da nujnima dedičema pripada zgolj izplačilo v denarju. Glede premoženja, ki je bilo predmet prvotnega sklepa o dedovanju, je bil med strankami sklenjen dedni dogovor. Ta dedni dogovor (ki je sodna poravnava) se izjavnovoljno ni raztezal tudi na premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa.

9Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v zapuščinskem postopku subsidiarno uporablja na podlagi določbe 163. člena ZD.