UPRS Sodba I U 234/2017-10

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijanimi sklepi zavrgla tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove nepravdnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. N53/2011, zaradi odvzema poslovne sposobnosti (sklep št. Bpp 3466/2016), za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2017, v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 437/2016 (sklep št. Bpp 3480/2016) in za dodelitev BPP v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Domžalah D 110/2000 z dne 28. 12. 2016. Iz identičnih obrazložitev vseh treh sklepov izhaja, da je bila tožniku pravnomočno delno odvzeta poslovna sposobnost, postavljen pa mu je bil tudi stalni skrbnik, A., ki ima enake dolžnosti kot skrbnik mladoletnika, ki je dopolnil 15 let in tožnika zastopa v vseh aktivnostih, povezanih s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Tožnik zato nima procesne sposobnosti, kar pomeni, da ne more biti stranka v postopku dodelitve BPP. Če stranka, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, sama opravlja pravdna dejanja, so taka dejanja neobstoječa oziroma imajo neodpravljive pomanjkljivosti, zato je bilo treba vloge, ki jih je tožnik vložil sam, zavreči. Toženka se v zvezi s s tem sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1350/2015.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in po skrbniku vlaga tožbo, v kateri navaja, da so bile njegove prošnje za dodelitev BPP zavržene protizakonito in neustavno. Sklicuje se na pozive Ustavnega sodišča RS svojemu bivšemu skrbniku, iz katerih izhaja, da sodišče vloge stranke z delno opravilno sposobnostjo ne sme zavreči, temveč mora pomanjkljivosti odpraviti s pozivom skrbniku, če ga stranka ima, sicer pa po uradni dolžnosti poskrbeti za skrbnika za posebni primer ali postaviti začasnega zastopnika. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijane sklepe odpravi in zadeve vrne v ponovno odločanje.

3Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik imel zagotovljeno zastopanje po zakonitem zastopniku, ki je bil o predmetnem postopku obveščen, tako da je imel možnost vložiti vlogo za dodelitev BPP, pa tega ni storil. Sodišče zakonitega zastopnika ni dolžno ponovno pozivati k vložitvi oziroma odobritvi vloge, ki jo je vložila pravdno nesposobna stranka, niti ni dolžno take vloge obravnavati. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Tožba ni utemeljena.

5Ker se stranki v svojih vlogah večkrat sklicujeta na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče uvodoma opozarja, da po drugem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v primerih, ko ta zakon ne določa drugače, pristojni organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 49. členu tega zakona mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 51. člena istega zakona v primeru, če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika, organ, ki vodi postopek, postavi začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. Organ, ki postavi začasnega zastopnika procesno nesposobni stranki, mora o tem nemudoma obvestiti skrbstveni organ.

6Iz navedb v vlogah obeh strank in podatkov spisa izhaja, da je tožnik polnoletna oseba, ki ji je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 zaradi kverulanstva delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, s čimer je tožnik izgubil svojo procesno sposobnost (drugi odstavek 46. člena ZUP).

7Z odločbo Centra za socialno delo Domžale št. 1221-122/2016/10 z dne 12. 8. 2016 je bilo tožniku kot stalni skrbnik postavljeno A. Ta odločba je dne 18. 9. 2016 postala pravnomočna, stalni skrbnik pa se v skladu s prvim odstavkom 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih šteje za tožnikovega zakonitega zastopnika.

8Stranko, ki nima procesne sposobnosti, po prvem odstavku 47. člena ZUP zastopa njen zakoniti zastopnik. Po tretjem odstavku istega člena zastopnik lahko opravlja v imenu stranke vsa procesna dejanja, razen v primerih, ko je s predpisom določeno, da mora imeti za posamezna procesna dejanja posebno dovoljenje. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik procesno nesposobna oseba, da torej ne more veljavno opravljati procesnih dejanj v upravnem postopku. To pomeni, da sam ne more veljavno vložiti niti zahteve, na podlagi katere se upravni postopek (oziroma postopek za dodelitev BPP) začne.

9Po prej navedenem prvem odstavku 51. člena ZUP je dolžnost upravnega organa, da procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, zagotovi ustrezno zastopanje. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tako procesno situacijo, saj iz prej navedenih podatkov in podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil tožniku postavljen stalni skrbnik in je torej zakonitega zastopnika že imel. Prav tako iz nekaterih listin v upravnih spisih izhaja, da je bil zakoniti zastopnik obveščen o zadevah, v zvezi s katerimi je tožnik zaprosil za dodelitev BPP (tako je bil sklep v zadevi D 110/2000 Okrajnega sodišča v Domžalah tožniku celo vročen prek zakonitega zastopnika), s tem v zvezi pa ničesar drugega ne navaja niti tožnik. Upravni organ zato po presoji sodišča ni imel razloga, da bi v skladu z navedeno zakonsko določbo ukrenil karkoli v zvezi s tožnikovim zastopanjem oziroma da bi posebej preverjal, ali zakoniti zastopnik tožnikove vloge odobrava (taka dolžnost - za razliko od ureditve po ZPP - tudi sicer ne izhaja ne iz navedenega zakonskega besedila 51. člena ZUP, ne iz interpretacije tega besedila v sodni praksi ali pravni teoriji).

10Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so izpodbijani sklepi pravilni in zakoniti, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti predlogi deloma nanašajo na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu, kar med strankama ni sporno, za preostale listine, na katere se sklicuje, pa tožnik ni obrazložil, katero dejstvo oziroma okoliščino želi z njimi dokazati oziroma kako bi lahko izvedba teh dokazov vplivala na izid postopka. Sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.